Kaj narediš, ko se ti sredi popoldneva začne oglašati želodček? Pa bi nekaj sladkega, a ne preveč sladkega… Ko je predal s prigrizki povsem prazen? Na vrtu pa se je čez noč obarvalo kar lepo število malin (končno! :)).
No, jaz takrat pomislim na kruh. Brez kruha bi težko zdržala. Večinoma ga pečem sama. Zadnja leta največkrat ajdovega. Morda nekaterim okus ne bi bil všeč, morda se je nanj treba nekoliko privaditi… Meni je prirasel k srcu. Zelo. Morda še preveč 😉 Kruh je sicer nekoliko (no, kar dosti) gostejši od puhaste različice belega kruha, a to me ne moti.
In ko imam željo po prigrizkih, si velikokrat popečem kar kruh. Na takem toastarju (ki je sicer že tako zelo ubogi, da ne vem, koliko časa bo še zdržal), ki kruh popeče samo od spodaj.
Tisto kar dam na kruh, pa se spreminja. Malo ekspirimentiram, kaj pa čem? 😉 Navadno tako odkrijem kakšno super kombinacijo.
Kot na primer tole, ki jo bom v kratkem sigurno ponovila. Na (popečene ;)) kruhke sem položila rezine kozje albuminske (z drugim imenom sirarske) skute, ki sem jo zadnjič kupila in jo takoj tudi vzljubila.
Skuti so sledile sveže maline. Verjamem (ne, prepričana sem!), da bi bilo zelo okusno, če bi jih z vilico rahlo zmečkala in pogrela v kozici. A domače, sveže, poletne? Ne, teh je škoda! Čez maline sem potresla nekaj narezanih pistacij. Sveža meta je bila mišljena zgolj kot okras. Kasneje pa sem liste natrgala in razporedila po kruhu. Super! Bom ponovila. 100%.
