Receptov za veganske tatarce na spletu kar mrgoli. In čeprav niso neka noviteta in na takšen praznični namaz vegetarijanci prisegajo že leta, pa se mi zdi, da je veganski tatarec (vsaj pri nas) letos bolj popoularen kot kadarkoli prej. In veš kaj? Čisto enostavno ga lahko pripraviš tudi sam(a) in to brez kakršnihkoli nenaravnih konzervansov in oječevalcev okusa, ki jih v večini primeri žal vsebujejo tudi ekološke različice takšnega namaza.
Priprava ti res ne bo vzela veliko časa, najboljše pri vsem tem pa je, da se, vsakič ko ga boš pripravljal(a) lahko malce poigraš, tako s sestavinami kot razmerji med njimi ter tako ustvariš tatarec, ki bo resnično čisto po tvojem okusu, predvsem pa povsem tvoj.
Moj je takšen, kot je. Nekaterim se zdi božansko dober, ravno prav začinjen in primerno gost. Drugim malce premalo pikanten, tretji imajo raje redkejše namaze. Meni je odličen točno takšen kot je. Naredila sem ga prvič in zagotovo ne zadnjič. Ni tako živahne barve kot kupljene verzije (seveda, če pa ne vsebuje nobenih konzervansov in je pripravljen iz zares okusnih, dobro zrelih temnih suhih paradižnikov), je nekoliko gostejši (namerno, saj je za razliko od pravega tatarskega biftka, ki se pravilnoma maže bolj na tanko, lečin tatarec še boljši, kadar zagrizeš v visok kupček zmiksanih dobrot) in ni zmiksan povsem v gladek pire, ampak se v njem še čutijo večji delci leče, suhih paradižnikov in drugih sestavin. Medtem ko ti predlagam, da se umetnih dodatkov vselej izogibaš, pa zadnji dve stvari z istim receptom lahko po želji tudi spremeniš. Med miksanjem dodaj nekoliko več olja (po želji tudi vode) in tako ustvari gostoto, ki jo želiš. Z nekaj vrtljaji več pa namaz zlahka spremeniš v tatarec brez kakršnihkoli ‘grudic’.
Recept, ki ga lahko najdeš nekaj vrstic nižje, mi je že pred vsaj tremi leti podarila znanka, zaprisežena vegetarijanka. Sama to nisem, a tatarski biftek je vseeno nekaj, česar (še) ne jem. Ne vem… A dejstvo, da na popečene kruhke mažeš surovo, močno začinjeno meso (vprašljivega izvora) mi nekako ni blizu. Ker pa se rada poigravam z recepti, ker vem (in tudi drugim želim dokazati), da so tudi veganske jedi lahko enako dobre kot popolno pečen sočen zrezek (pa čeprav si ga tudi sama z veseljem privoščim 😉 ), sem letos na dan končno privlekla list z receptom vege tatarca in veš kaj? Zmanjkalo ga je rekordno hitro.
Ne glede na to ali meso ješ ali ne, poskusi. Tvoji vege prijatelji bodo zagotovo navdušeni nad doma pripravljeno alternativo in kaj veš? Morda bodo po njem letos z veseljem posegli tudi tisti, ki na kruh vsako leto mažejo surovo meso.
Sestavine:
- 100 g rjave leče*
- 100 g mehkih, suhih paradižnikov**
- oljčno olje (po potrebi in želji)***
- 1 srednje velika čebulica (najbolje šalotka, lahko tudi rdeča)
- 1 strok česna (večji ali manjši, po okusu)
- 1 JŽ gorčice
- 1 čž mlete rdeče paprike (sladke ali dimljene)
- 1 čž vloženih kaper
- 2 manjši kisli kumarici
- sol in poper
- ščep mlete kumine
- nekaj drobno sesekljanega svežega peteršilja
*kot verjetno veš, obstaja več vrst leče. Ne razlikujejo se le po barvi, okusu in času kuhanja. Že samo rjavih vrst leče je več. Suha stročnica je izredno hvaležo (in hranljivo živilo). Kuhano lahko uporabiš v enolončnicah, solatah in različnih žitnih jedeh. Leča, ki sem jo uporabila je ekološka majhnarjava leča znamke Ecor iz trgovine Kalček.
** tudi suhi paradižniki so ‘Kalčkovi’. Najraje jih kupim tam, saj so ekološki, mehki in zelo okusni in jih namesto v olju kupiš v vrečki (znamka Dennree). Če imaš takšne paradižnike tudi ti, za namaz dodaj več olja, če pa uporabiš vložene v olju, olje odcedi, med miksanjem tatarca pa dodaj malce manj svežega, kvalitetnega oljčnega olja, da ustvariš mazljivo konsistenco.
*** količino olja prilagodi vrsti sušenega paradižnika (beri zgoraj) in svoji želji – za redkejši namaz nekoliko več (lahko ga kombiniraš tudi z dodajanjem vode), za gostejšega manj.
Postopek:
Lečo dobro spereš, vržeš v lonec s hladno vodo in skuhaš do mehkega.* Odcediš in ohladiš.
Suh paradižnik razrežeš na manjše kose, čebulo in česen sesekljaš. Vse sestavine nato zmiksaš. Med miksanjem po potrebi (beri zgoraj) dodajaš oljčno olje, miskaš pa toliko časa da dobiš konsistenco po svoji želji.
Tatarec uporabljaš tako kot običajnega. Na popečenih toastih ali še bolje hrsutlajvih rezinah svežega polnovrednega domačega kruha.
*za lažjo prebavljivost predlagam, da lečo čez noč namočiš v vodi, v katero kapneš nekaj limone, pri kuhanju pa uporabiš lovorjev list. In še: vode, v kateri se kuha leča se nikoli ne soli.
Kako ga ponudiš? Lahko v skledici ali ravnem krožniku, najbolje na kakšni fini leseni deski. Če želiš narediti vtis, naj ta nebo povsem navadna. Zelo ljubke izdeluje slovenska oblikovalka, ki jo najdeš pod imenom Eviales. Po želji si desko z izbranim motivom lahko tudi personaliziraš – dodaš ime, napis, verz… Karkoli… Mlado dekle, ki stoji za omenjeno znako) ti namreč lahko izpolni kakršnokoli željo 😉
Seveda pa takšen namaz pride prav tudi kako drugače – če obožuješ t.i. ‘sklede’ polne zelenjave, žitaric, pečenih gomoljic in/ali avokada, žlico tatarca lahko uporabiš tudi tam. Oziroma… povsod, kamor običajno dodaš čičirikin hummus.
