Kremna juha stebelne zelene

V hladnih zimskih dneh se bolj kot kadarkoli rada zadržujem v kuhinji. Čeprav vem, da hladen zrak in nizke temperature niso dovolj dober razlog da ne bi vsaj za 15 minut zapustila hiše in se nadihala svežega zraka, pa mi je, po pravici povedano, veliko ljubše ostati za štirimi stenami. Ker sem tudi za branje precej lena (kljub temu da si skoraj vsak dan obljubim da bom v roke vzela kakšno dobro knjigo), raje kaj skuham. Ne samo, da se prostor s kuho (še bolj pa peko v pečici), prijetno ogreje, mi je vonj s katerim doma pripravljen topel obrok napolne kuhinjo nekaj najbolj prijetnega.

Vsak dan imam vsaj dva razloga za vihtenje kuhalnice. Kosilo in večerjo. Sploh pozimi je topla večerja praktično obvezna. Včasih sem si zvečer najraje pripravljala različne, čim bolj goste juhe ali enolončnice, v zadnjem času pa mi veliko bolj odgovarjajo različne rižote. Nekaj ‘tekočega’ si privoščim pozneje, v postelji, kamor me vedno spremi velika skodelica čaja z mlekom (rooibos oz. rdeči čaj v kombinaciji z riževim mlekom je super) ali pa doma pripravljena mešanica za t.i. zlato mleko, mleko, v katerem se kuhljajo tople začimbice in ki ga na koncu sladim z žlico medu.

To pa vseeno ne pomeni, da juh ne jem. Jih. In prav rada. Na žalost jih kuham premalokrat. Povsem brez razloga, saj so načeloma vse zelo hitro pripravljene, za želodec pa pravi balzam. Skodelica goste, kremne juhe, ne osreči le mojega želodca, temveč tudi dušo. Po napornem dnevu me potolaži, pocrklja, ogreje… Najboljše pri vsem je, da za juhe ne potrebuješ posebnega recepta. V lonec lahko vržeš praktično katerekoli zelenjavo, juho zgostiš s krompirjem, moko, različnimi kašami, lahko tudi smetano ali maslom. Za popoln obrok v njej pokuhaj še koščke mesa, pa tudi nežna bela riba je v juhah odlična.

Če juh ne maraš preveč, jih skuhaj vsaj takrat, ko imaš v hladilniku zelenjavo, ki ni več v najbljšem stanju in tako prepreči, da bi na koncu pristala v smeteh. In čeprav je najlažji način kako uporabiti zelenjavo, ki že nekaj časa čaka v hladilniku, pa je res, da bo ta še okusnejša, če bo pripravljena iz še svežih, ‘življenja’ polnih sestavin. Uvela zelenjava je namreč tudi manj hranljiva saj odtrgana vsak dan izgublja na vsebnosti vitaminov in mineralov. Izbira je tvoja. Konec koncev je pomembno le to, da hrane ne mečeš proč ter da poskrbiš za vsaj en doma pripravljen topel obrok, pa čeprav le s krožnikom juhe.

Morda za začetek poskusi takšno, ki jo zate objavljam danes. Povsem enostavna je, gosta, kremna, svilena, zdrava in nasitna… Brez odvečne maščobe, brez težke kreme ali drugih mlečnih izdelkov, ki v zimskem času niso ravno najboljša izbira.

Moke (ti. prežganja) nisem uporabila, krompir je tisti, ki poskrbi, da juha ni vodena. Preprostega gomolja se marsikdo čisto po nepotrebnem izogiba. Je povsem zdravo živilo, sploh pozimi, ko potrebujemo malce močnejšo hrano. Kuhan za telo in prebavo ni pretežak in če ni ocvrt ali prelit s smetanovo omako ali pretlačen s kupom masla se ti tudi za dodatne kalorije ni potrebno bati. Poleg tega je krompir eno najcenejših in lahko dostopnih živil.

Da pa juha ni le krompirjeva, mu v tem receptu družbo dela zelena. Ne gomoljna, tista mi ni preveč všeč, niti ne listnata (ki jo babice navadno dajo v goveje juhe), pač pa stebelna oz. belušna zelena. Je nežnejšega okusa in odlična tudi presna. In v nasprotju s krompirjem povsem lahka, osvežilna zelenjava. Uporabljam jo komaj nekaj mesecev, a od takrat redno! Fenomenalna je. In sedaj povsem razumem zakaj je del svete trojice (poleg čebule in korenja) vsake dobre juhe, enolončnice, mineštre ali jušne osnove ne le domačih gospodinj pač pa tudi največjih kuharskih mojstrov.

Stebelno (belušno) zeleno je malce težje dobiti, sploh če želiš ekološko. Ni pa nemogoče. Ravno v trgovinah z ekološko prehrano ali pa direktno pri kmetu jo zagotovo imajo. Stebelna zelena ima res dolga in močna stebla ter večje zelene liste. Ti so nekoliko bolj grenki, a vsebujejo še veliko več hranil kot se jih skriva v steblih. Pa že tam jih je precej….

Stebelna zelena je namreč zakladnica vitamina K, ki je ključen za dobro kri ter zdrave in močne kosti, C-vitaminom, ki pripomore k večji odpornosti, vsebuje tudi folno kislino, železo, magnezij, selen, cink, vitamina A in E ter pester nabor B-vitaminov. Zaradi svojih učinkovin je prava izbira v boju proti oslabljenemu mehurju, slabi prebavi, napihnjenosti in številnim drugim črevesnim boleznim. Ugodno vpliva na delovanje jeter, preprečuje različne infekcije, znižuje visok pritisk, znižuje slab holesterol ter preprečuje razvoj rakovih celic.

Nekateri stebelno zeleno jedo tudi surovo, podobno kot korenje. Sama jo še največkrat uporabim kot del zelenjavnih žitnih jedi (rižot, pa naj bodo iz riža, ajde, kvinoje ali katerekoli druge kaše), sem pa tudi že poskusila ugrizniti v svežo. In sicer tako, da sem narezano na primerno široke palčke pomakala v doma pripravljen hummus iz belega fižola, tako kot sem vanj pomakala tudi hrustljave korenčke in čvrste rezine rdeče paprike. Sploh ni bilo slabo!

In naj te (tebi morda ne tako znana zelenjava) ne prestraši preveč. Če je nisi navajen(a) se ti bo okus sprva morda zdel malce poseben okus (tako kot vsako živilo ki ga poskusiš prvič), a ta nikakor ni slab. Če si še vedno skeptičen/skeptična glede uporabe ali pa ti okus surove ni bil všeč je morda recept za juho prava izbira. Juha je namreč všeč tudi tistim, ki stebelne zelene nikakor ne marajo.

Ključ do dobre kremne juhe, pri kateri uporabiš stebelno zeleno je ravno v njeni svežini. Stebla naj bodo sveža, sočna, naj ob prelomu počijo (in se ne upogibajo kot zmehčano korenje). Svežino zelenjavnice opaziš že pri listih, ki naj ne bodo uvenjeni, sploh pa ne gnili ali rjavi. Mimogrede moji niso, na fotografiji je list na juhi malce rjavkast zgolj zato, ker sem ga ocvrla, da je postal prijetno hrustlajv. Več o tem spodaj 😉 Če so stebla starejša, jih  pred uporabo olupi z lupilnikom za zelenjavo, da se znebiš morebitnih nitk, ki jih preprosti domači blenderji ne morejo razbiti. Ta korak je hiter in preprost, a močno pripomore h končnemu rezultatu.

Ker je juha pripravljena le iz krompirja in zelene (ter nekaj drugih obveznih, a povsem skromnih sestavin), za več okusa in globine poskrbi tekočina. Zelenjavo namreč nisem zalila z vodo, temveč z doma pripravljeno piščančjo osnovo. Vegetarijanci pa jo lahko nadomestijo/nadomestite s kvalitetno zelenjavno osnovo.

Privošči si krožnik tople, zdrave in goste juhice. Kot uvod v kosilo, s kosom kruha ali nekaj slanimi krekerji pa kot lahko in okusno večerjo.

Sestavine:

• oljčno olje
• pol bele čebule
• manjši strok česna
• 250 g stebelne zelene
• 120 g olupljenega krompirja
• 250 ml piščančje osnove
• pest svežega peteršilja
• sol

Za posip (neobvezno):

• hrustljavi listi zelene
• konopljina semena
• semena črne kumine
• sveže mlet črni poper

Postopek:

V kozici na oljčnem olju na srednji temperaturi nekaj minut nežno duši nasekljano čebulo. Ko ovene, se omeha, doaj fino nariban strok česna. Premešaj in čez kakšno minutko dodaj na koščke narezano stebelno zeleno,krompir in grobo sesekljan peteršilj (uporabi liste in stebelca). Zalij z osnovo, povišaj temperaturo. Ko juha zavre, znižaj vročino in vse skuhaj kuhljaj do mehkega. S paličnim mešalnikom zmiksaj v gosto juho, poskusi in po okusu začini s soljo. Če imaš raje redkejše juhe, med miksanjem postopoma dodaj še nekaj vode.

Medtem ko se juha kuha, lahko pripraviš posip (če seveda želiš). Sama sem v večji količini olja ocvrla nekaj listov. Ko so postali hrustljavi, sem jih preložila na papirnat servet, da niso bili premastni. Na suhi ponvici sem popražila še semena črne kumine. Juhi sem po serviranju dodala list hrustljave zelene ali dva ter jo potresla z mešanico črne kumine in konopljinih semen.

Zakaj semena? Zato ker je to najlažji in najhitrejši način, kako oplemenitiš svoje jedi. Oplemenitiš predvsem v smislu, da povišaš njihove hranilne vrednosti. Semenke so zares enkratno živilo. Ne le da so fino hrustljave (sploh popečene bučnice so top!), pač pa v sebi nosijo zavedljivo veliko kosristih snovi. Niso le okras (čeprav mimogrede še izgledajo tako). Vsako seme ima drugačno moč, drugačno sestavo, drugačna hranila… Tokrat sem uporabila črno kumino, ki je sier značilna predvsem za orientalsko kuhinjo. Ima dokaj izrazit okus. Lahko te popolnoma zasvoji ali pa ti sploh ni všeč. Srednje poti skorajda ni. Ima pa številne, res številne! zdravju koristne moči. Ne verjameš? Kar pogooglaj! 🙂

Za konopljo pa že tako ali tako veš, da je eno majhno superživilo. Kajne? Polna je beljakovin in zdravih maščob. Mene so semena povsem zasvojila. Za razliko od drugih so mehka, njihov okus pa spominja na oreščke. Dodajam jih povsod. Semena potresem po sladkih zajtrkih (na primer kuhanih kosmičih s sadjem, marmelado ali čokolado) ter različnih glavnih obrokih (testeninah, rižotah). Solati redko, saj se v njej izgubijo in bilo bi škoda, če bi obležale na koncu sklede. Najraje jih kupimv Kalčku, ker so ekološka, poleg tega pa mi je všeč embalaža. Semena se navadno lahko dobi v vrečkah in če jih takoj ne pretreseš v stekleno posodo, se hitro lahko zgodi, da se pri doziranju hrani stresejo še po kuhinjskem pultu ali tleh.

Semena za ta recept seveda niso obvezna, lahko jih popolnoma izpustiš ali pa jih nadomestiš s čim drugim. Žlico vnaprej kuhane kvinoje, s krutoni (popečenimi kruhovimi kockami) ali zdrobljenimi slanimi krekerji…