Prigrizki iz polente s skutnim namazom, pečeno bučo, hrustljavim žajblom in kraškim pršutom

IMG_7055Kako lepa je naša dežela! Resnično… Toliko med seboj različnih pokrajin imamo in vse so si tako blizu. Praktično že v enem samem dnevu lahko prepotujemo celotno Slovenijo. V naši mali državici resnično lahko počnemo vse. Na voljo imamo toliko različnih aktivnosti, toliko različnih mest, ki si jih je vredno ogledati, običajev, ki jih je dobro spoznati, da ne izgubljam besed o prečudoviti naravi, ki nas obkroža. Ne zavedamo se, kako srečni smo lahko, da živimo v tako čudovitem in čistem okolju.

Tujci so verjetno nad našimi kraji veliko bolj navdušeni kot smo mi. Vedno je namreč tako – kar je naše, ni pol toliko vredno kot tisto, kar je tuje. Zato tudi mi raje hodimo na izlete čez mejo, namesto da bi si vzeli čas in resnično spoznali deželo, v kateri živimo. Prepričana sem, da bi bili prijetno presenečeni nad vsem, kar ponuja. Priznam, da tudi sama še marsikje nisem bila in da je mnogo (večina) turistov videla več Slovenije, kot sem jo videla jaz. Kar je precej žalostno. Vem. Se bom pa potrudila in tudi jaz v prihodnosti bolj pridno odkrivala skrite in neskrite kotičke, ki so tako rekoč že za naslednjim ovinkom.

IMG_7077

IMG_7054Ena izmed čudovitih pokrajin, na katero smo upravičeno lahko ponosni, je Kras. In čeprav se prav povsod v Sloveniji dobro je, se Kras pogosto povezuje s številnimi kulinaričnimi dobrotami. Kraška kuhinja je preprosta, a njeni okusi so bogati. Kraševci vedo kaj je dobro, zato že leta in leta ohranjajo nekatere recepte, ki verjetno nikoli ne bodo šli v pozabo. Prisegajo na domače, lokalne sestavine. Na dobro kapljico vina, sir, na pršut. Verjetno si ne predstavljajo življenja brez dobre obare, brez značilne jajčne omlete – fritate, brez svežih sladkih fig. Zdi se mi, da hrani (in kuhanju) posvečajo veliko več pozornosti kot ljudje v večjih mestih, predvsem pa, da v vsakem grižljaju znajo veliko bolj uživati.

Tudi Kras je kraj, kjer nisem bila velikokrat, zato so vse to zgolj moja predvidevanja, a mislim, da bistva nisem dosti zgrešila. Zagotovo pa je to del Slovenije, ki ga bom kmalu obiskala ter se tudi sama naužila pristnih okusov njihove domače kuhinje. Zdi se mi, da je ravno Kras kraj, kjer čas teče počasneje in kjer je prijaznost in gostoljublje domačinov vselej pristno. In to je zagotovo nekaj, kar v današnjem tempu življenja veliko pomeni.

IMG_7065A še preden Kras po dolgem času zares ponovno obiščem, sem si delček njihovih dobrot privoščila kar v domači kuhinji. Glavni ‘krivec’ za to je pravzaprav Mercator 😉 Odločila sem se, da sprejmem njihov izziv in za projekt kuhaM med ponujenimi kuhinjami različnih slovenskih pokrajin izberem eno po svoji želji ter pripravim recept, vezan na ta del Slovenije. Brez večjega pomisleka sem se odločila za Kras inn pokazala ti bom, kako lahko delček te pokrajine s preprostim receptom tudi ti preneseš v svoj dom ter kuhinjo v hipu napolniš z vonjem in okusom kraških dobrot.

IMG_7058Pripravila sem povsem enostavne, a zelo okusne prigrizke. Sestavin ni veliko in čeprav vse morda niso tako tipično kraševske, pa upam, da bi moje prigrizke z veseljem poskusili tudi domačini. Narejeni so namreč iz polente, obogatene z maslom in parmezanom. Ta je hrustljavo popečena in premazana z mešanico ricotte, rahlo slajene z javorjevim sirupom. Upam, da se Kraševci ob tem ne bi križali – oni bi se verjetno veliko raje odločili za slovenski med, a meni se rahlo karamelni javorjev okus odlično poda s pečeno bučo, ki leži na mlečni kremi. Za hrustljavost in dodaten okus so poskrbeli na hitro ocvrti žajblovi lističi, ki resnično dajo piko na i. Ker pa brez pršuta na Krasu ne gre, sem polovico prigrizkov dopolnila še z tankimi rezinami slovenske, pregrešno dore sušene mesnine. Na drugi polovico prigrizkov pršuta ni – za vse tiste, ki bi radi doživeli Kras, a niso pristaši mesa 😉

Prigrizki iz polente, sira, sladke buče (in prijetno slanega pršuta) so idealni za predjed, za popoldanski ali večerni prigrizek. Z njimi boš presenetil(a) goste, saj so prijetna sprememba običajnim kanapejem oziroma obloženim kruhkom. Poleg tega so povsem brez glutena, kar bo razveselilo vse, ki majhnih sendvičkov iz bele francoske štruce tako ali tako ne smejo jesti. Kombinacija sestavin je ravno pravšnja za jesenski čas, ko buče prodajajo na vsakem koraku, z malo sreče pa so zrasle celo na domačem vrtu. Jaz jih obožujem, a skoraj vedno pripravljene le na en način- pečene v pečici, skupaj z olivnim oljem in grobo morsko soljo. Tisto našo, iz piranskih solin.

Všeč so mi zato, ker so dobri tako topli kot hladni in jih tako lahko pripravim več. Za sproti, za pozneje. V hladilniku bodo namreč brez težav zdržali kar nekaj dni.

IMG_7070

Količina: 12 kosov

Za polento potrebuješ:

  • 100 g polente
  • 1 jedilno žlico masla
  • ščepec česna v prahu (neobvezno)
  • ščepec soli
  • 35 g parmezana

Za namaz potrebuješ:

  • 100 g ricotte (ali skute)
  • 1 polno čajno žličko javorjevega sirupa (ali tekočega meda)
  • ščepec soli

Ostalo:

  • 24 manjših koščkov buče hokaido
  • grobo morsko sol
  • olivno olje
  • 12 svežih listov žajbla
  • nekaj rezin kraškega pršuta
  • solni cvet
  • sveže mlet črni poper

IMG_7075

Polento skuhaš po navodilih, ji dodaš konkretno žlico masla, ščep soli, česna v prahu (neobvezno) in ko se polenta že povsem zgosti vanjo naribaš še parmezan. Premešaš, nato polento vliješ v pekač premera cca. 25 X 15 cm, ki si ga prej obložil(a) s peki papirjem in jo z žlico ali kuhinjsko spatulo poravnaš. Polento ohladiš, najbolje kar v hladilniku. Ohlajaj jo vsaj pol ure, lahko pa jo pripraviš že dan prej.

Ohlajeno polenti odrežeš robove ter jo razrežeš na enako velike kvadrate (moji so bili približno 5x 5 cm, višina polente pa 2 cm), ter jih prestaviš na pekač, obložen s svežim peki papirjem.

Pečico segreješ na 220 stopinj. Buči (hokaido, lahko pa tudi kateri drugi) odtraniš semena ter jo narežeš na manjše, enako velike kocke, jih daš na pekač, obložen s peki papirjem. Pokapljaš z oljem in potreseš z grobo morsko soljo. Pečeš približno 20 minut, oziroma dokler buča ni primerno mehka in rahlo obarvana.

Medtem narediš namaz in pripraviš žajbelj. Skuto preprosto zmešaš s sladilom in ščepcem soli ter postaviš v hladilnik. Žajblove liste na hitro popečeš na olivnem olju. Pol minutke bo verjetno več kot dovolj. Toliko, da postanejo rahlo hrustljavi, robovi malce temnejši in dokler se listi ne začnejo rahlo zvijati. Pečene položiš na krožnik, na katerega si dal(a) list kuhinjske brisačke (ali papirnatega servieta), ki bo popil odvečno maščobo.

Ko je buča pečena jo vzameš iz pečice in v njej popečeš še polento. Predlagam program za žar ter postavitev pladnja na najvišjo rešetko. * Polento pečeš nekaj minut oziroma do lepe zlatorumene barve, nato kvadratke obrneš ter jo popečeš še na drugi strani.

Pečeno polento rahlo ohladiš, nato na vsak košček daš žlico namaza. Ohlasiti jo moraš zato, da se namaz na njej prehitro ne stopi (meni se skorajda je ;)). Za prigrizke brez mesa na skuto daš po tri pečene koščke buče in žajblov list. Za pečeno polento s pršutom, pa čez premaz najprej nežno položi tanko rezino kraškega pršuta, dopolni ga s koščkom pečene buče in prav tako z enim hrastljavim žajblovim listom.

Prigrizke posoli s solnim cvetom ter s sveže mletimi zrni črnega popra.

*Polento lahko pečeš tudi štedilniku, na žar ponvi, če jo seveda imaš. Pred tem jo s čopičem rahlo premaži z olivnim oljem.

IMG_7073

kuham1

One comment

Dodaj odgovor