Obare, ki se jih spominjam iz otroštva mi nikoli niso bile preveč všeč. Pojedla sem sicer jih, a nekaj pri njih me je motilo. Takrat mogoče nisem vedela kaj (ali pa), danes zagotovo vem. Čeprav je bilo v njih poleg mesa tudi veliko zelenjave, pa je bila zama jušna osnova nekako vodena. Kar je obaro zgostilo so bili navadno žličniki, ki pa jih res nikoli nisem oboževala. Poleg tega me je motilo tudi to, da so se v obari pojavljali celi kosi mesa – torej skupaj s kostjo. Kar je seveda za obaro povsem običajno in prav, pa vseeno…
Ko sem pozneje sama začela kuhati, sem si seveda na vsake toliko časa zaželela nekaj na žlico. Nekaj, da me prijetno pogreje in nasiti nekoliko bolj, kot le običajna juha. Zaželela sem si obaro. Oziroma bolje rečeno, mineštro. In čeprav tale moje ni tako zelo drugačna od klasične, pa sem jo vseeno naredila malo po svoje. Tako kot skoraj vedno – iz sestavin, ki sem jih imela doma. V mineštro bi namreč lahko zakuhala povsem drugo zelenjavo in okus bi bil povsem drugačen. Prav tako bi se lahko odločila za drugo vrsto mesa, drugačne začimbe…
Mineštro sem zgostila s paradižnikovimi pelati (ki so mi ostali od peke pice dan prej) ter z nekaj spasirane zelenjave.
Moj izbor je bil takšen:
* rdeča čebula
* skodelica belega fižola (iz pločevinke)
* pol koromača
* stebelna zelena
* korenje
* pol večje bučke
* nekaj cvetkov brokolija
* paradižnikovi pelati
* dva piščančja fileja
* plus: začimbe po trenutnem navdihu 😉
Najprej sem na maščobi pokuhala čebulo, jo solila, nato dodala moje najljubše začimbe – kurkumo, rdečo mleto papriko, ščepec kajenskega popra in malce sveže nastrganega ingverja. Par zrn koriandrovih semen ter ščep kumine. Nato sem dodala narezano stebelno zeleno, malo pozneje korenje in koromač. Zalila sem z vrelo vodo, malo pokuhala, nato pa dodala piščančje meso (če le lahko, kupi domačega – razlika je res neverjetna!) in brokoli, ter paradižnikovo mezgo (oz. pelate). Ko je bilo že vse primerno zmehčano in kuhano, sem v svojo piščančjo juho vrgla še na kocke narezano bučko in bel fižol. Ta je že tako ali tako kuhan, torej potrebuje samo toliko časa, da se pregreje.
Nato sem del zelenjave (z malo tekočine) vzela iz lonca in jo v posebni posodi s paličnim mešalnikom zmiksala do gladkega. Vrnila sem jo v juho, da jo je fino zgostila. Prav tako zem iz lonca vzela piščančja fileja, ju pustila, da sta se malce ohladila, nato pa ju kar z roko natrgala na manjše kose. Ja, lahko bi ju narezala, a odločila sem se kar za roke 🙂 Pa še bolj domače bo izgledalo vse skupaj:)
Na koncu sem le še malo solila, dodala ščepec domačega suhega majerona in potresla s sveže mletim črnim poprom.
Prav pasala je tale mineštrica 🙂 Vanjo sicer sodi še nekaj ogljikovih hidratov, ki poskrbijo za energijo in hkrati primerno nasitijo. Pa naj bo to riž ali, še največkrat, testenine. Oboje imam sicer zelo rada, a tokrat sem zakuhe kar izpustila. Moja mineštra je vsebovala zgolj zelenjavo in meso. Zato pa sem si poleg nje z veseljem ugriznila v kos domačega kruha.
V naslednjih dneh bo na jedilniku podobna jed – takrat pa resničo bo, obara! Zajčja. Belo zajčje meso mi je poleg piščančjega najbolj pri srcu. Zato že komaj čakam da pride na vrsto! Recept za zajčjo obaro torej objavim prav kmalu…