Nisem pretirana mesojedka, nikakor pa nisem vegetarijanka. Bolj kot meso imam rada ribe (trenutno najljubše: sardele, skuše in losos) ter druge morske dobrote (npr. repke kozic oz. gambere ter lignje). Pred časom sem prvič poskusila kapesante in no, zagotovo ni bilo zadnjič! Meso imam rada, če je dobro pripravljeno in po možnosti domače. Ne maram salam (z izjemo dobro sušenega pršuta ali podobne delikatese, pa še to le tu pa tam), nikakor pa ne maram fino mletih salam ter raznoraznih mortadel. Fuj.
Najrajši imam piščančje meso, pa naj bo to file ali meso s kostjo, pečno ali kuhano. V zadnjem času sem navdušena tudi nad zajčjim mesom. To ne pomeni, da ga prvega ali drugega jem vsak drugi dan, tu pa tam pa si ga z veseljem privoščim.
Nedelje so v večinoma res rezervirane za meso. Vsaj v naši hiši. In tokrat sem si ga zaželela tudi sama. Zajčje bedro sem na hitro popekla, nato pa počasi dušila. Med peko sem mu dodala ogromno različnih svežih in suhih zelišč, največ pa origana, timijana, vejico rožarina ter nekaj listkov žajbla. Meso sem začinila s soljo, dodala še kanček kurkume in popra. res malo, samo za malce dodatne barve 😉 Meso se je, sprva peklo, nato dušilo, skupaj s strokom česna, nasekljanim listom drobnjaka in rezino limone. Meso sem dušila kar nekaj časa, saj sem želela, da je zares mehko in okusno. Zajčje bedro ima veliko več mesa kot piščančje. Morda zato, ker je že sam zajec večji v primerjavi z domačimi piščanci, ki smo jih kupili pred časom (pridno čakajo v zamrzovalniku), pa tudi kost je veliko tanjša kot piščančja – iz tega sledi, da je veliko več mesa, ki pa pri peki pač potrebuje svoj čas.
Zdi se mi, da je domače meso resnično veliko okusnejše od tistega, ki ga lahko kupiš v trgovini. Ne samo, da tiste uboge živali nimajo nič od življenja, morda sploh ne vidijo sončne svetlobe in se jim niti sanja ne, kako se je sprehajati po travniku. Pogosto so deležni antibiotikov (za hitrejšo rast) ali zgolj napoljeni z vodo, da so težji in seveda dražji. Pri domačih je zgodba drugačna. Meso je res meso, okus je polnejši. Od domačega se zato tudi veliko bolj naješ. In čeprav imam načeloma veliko raje testenine, riž, mlad kuhan krompir, pa razne kaše in žita, moram priznati, da je bilo meso zares odlično. Vsa ta zelišča, začimbe in limona, ki je med peko spustila sok, so ustvarili okusno omakico. Sama sem vanjo naknadno zamešala še skodelico običajnega kuhanega riža, ki sem mu dodala le ščep soli in košček masla. Pravzaprav bi bilo vseeno, če bi prilogo kar izpustila, saj je bilo že mesa povsem dovolj. Morda zaradi obilnega nedeljskega zajtrka? Kdo ve 🙂