Rožičev carski praženec (šmorn)

Kot majhna sem imela palačinke zelo rada. Običajno smo jih namazali kar z marmelado, kupljeno marelična ali domačo slivovo. Babica je (in še vedno jih) delala palačinke s skutinim nadevom, ki jih je nato še zapekla v pečici. Mmm… In vedno je dve dala tudi meni. Dve se morda ne sliši veliko, a te njene skutine, so zares nasitne. Pri nas jih nikoli nismo delali. Mami namreč nikakor ne mara skute, zato je nismo nikoli kupovali, peciva in vse kar je podobnega, pa smo vedno pekli brez skute (oziroma uorabljali recepte, ki skute niso vsebovali 😉 ).

Pri prijateljici sem nekoč jedla palačinke z limono. Spomnim se, kako čudno mi je bilo to. Prvič sem videla, da nekateri palačinke zgolj pokapljajo z limoinim sokom in potresejo s sladkorjem. Ni bilo slabo, a glede na to, da sem jih takrat jedla prvič in zadnjič, me očitno že niso prepričale.

S palačinkami nisem bila nikoli obsedena, sem jih pa jedla dokaj redno. Po začetnem marmeladnem namazu je pozneje sledil čokoladni (oz. natančneje čokoladno – lešnikov. Saj veš katerega imam v mislih kajne? ;)). No te, te so bile že veliko boljše.

Potem pa kar nekaj let palačink nisem jedla. Oziroma zelo zelo redko… Iz nobenega posebnega razloga, a pač mi ni bilo zanje. A zadnje čase sem nora nanje 🙂 Jem jih res zelo pogosto. Včasih slane, največkrat pa sladke. A ker jih naredim iz polnovredne moke, namesto industrijskih namazov pa raje uporabjam različno sveže in suho sadje, oreščke, med ali temno čokolado, mi je že na pol oproščeno 😉

In vikendi so kot nalašč za razvananje s palačinkami. Danes sem si zaželela malce spremembe in namesto palačink sem si za zajtrk pripravila carski praženec. Šmorn 🙂 Masa za testo je enaka, le da je enkoliko bolj gosta. Poleg tega vso maso naenkrat zliješ v ponev, kar je veliko bolj enostavno. Ko se z obeh strani fino popeče,  jo s plastičnimi lopaticami le še ‘narežeš’ na manjše kose. Šmorn si zaželim takrat, kadar nimam pripravljenega kakšnega namaza ali nadeva za palačinke. Kljub temu pa se nikoli ne zadovoljim zgolj s preprostim in pustim šmornom, ampak ga vedno potresem z najrazličnejšimi dobrotami, ki se jih trenutno spomnim 🙂

Poleg tega že sama masa ni povsem običajna, kar lahko dobro vidiš že na sliki 😉 Uporabila sem namreč rožičevo moko. Že zadnjič sem omenila, da jo zadnje čase uporabljam v različnih jedeh, da pa moram poskusiti še s palačinkami ali šmornom. Torej sem 🙂 Če te zanima nekoliko bolj natančen recept in sestavine ki sem jih uporabila, beri dalje.

Za zmes sem potrebovala:

* 30 g ajdove moke

* 15 g rožičeve moke

* žlico konopljinih proteinov

* pol čajne žličke pecilnega praška iz vinskega kamna

* pol čajne žličke cimeta

* pol čajne žličke kokosovega sladkorja

* majhen ščepec soli in vanilije v prahu

* eno jajce

* radensko

Vse suhe sestavine sem dobro premešala (moko vedno presejem). Jajce sem z vilico dobro stepla, nato z metlico za stepanje vmešala k moki. Dodala sem še radensko. Po občutku. Toliko, da je bila zmes primerno gosta. Pustila sem, da je masa počivala približno 15 do dvajset minut. Nato sem se lotila peke. Ponev sem segrela (na srednjo temperaturo – zato, da se je pražil počasi in ni bil zunaj hrustljav, notri pa še surov!) in jo dobro premazala s kokosovim maslom. V ponev sem vlila maso za palačinke in pustila da se je zapekla toliko, da sem jo lahko brez težav obrnila. Ker je bila masa dovolj gosta, to ni bilo težko. Zlahka bi jo pustila kot debelo palačinko, a sem želela šmorn. Zato sem pustila, da se zapeče še na drugi strani, nato pa jo s pomočjo dveh lopatk razkosala. Nato sem za minuto ali dve povečala ogenj in nekajkrat vse skupaj premešala.

Šmorn sem naložila na ogret krožnik (sicer se zelo hitro shladi), nato pa čez potresla:

* pražen kokosov čips

* žličko konopljinih semen

* goji jagode

* zdrobljene suhe murve

* malo cvetnega prahu

* ščep kokosovega sladkorja

Bala sem se, da bo šmorn preveč gost, saj sta tako ajdova kot rožičeva moka precej težki. A sem bila prav prijetno presenečena. Šmorn je bil tako rahel in puhast. Mmmm… Verjetno so k temu pripomogli dobro stepeno jajce, pecilni prašek in čas… Ja, vse prevečkrat se mi mudi, zato ga prehitro razkosam, praženec pa je nato znotraj še ves lepljiv in takrat ga težko rešiš. A danes sem si vzela čas in ga res lepo počasi zapekla iz obeh strani, razkosala, še malo popekla… Ja, vse v življenju rabi svoj čas. Celo carski praženec 🙂

To je torej šmorn po mojem okusu! Rahlo testo, sladki in hrustljavi toping. Jed pa ravno prav sladka, polna zdravih in hranljivih sestavin, hkrati pa tudi nasitna.