Juhice so ena super zadeva. Vedno bolj so mi všeč 🙂 Včasih res nisem bila navdušena nad njimi. Morda zato, ker se je doma vedno kuhala le klasika. Goveja juha ob nedeljah, poleti pa juha z zelenjavo iz vrta. Tudi ti dve včasih prijata, a jaz imam raje kremne. In zelo goste. Takšne, ki bolj kot na tekoče juhe spominjajo na otroške kašice 😉
Fižolove juhe nisem nikoli marala. Spomnim se, da je bilo tipično osnovnošolsko kosilo fižolova juha (iz rjavega fižola) z mini makarončki, sledil pa je carski praženec z rozinami.
Podobno večerjo sem po dolgem času naredila tudi sama. In ne zato, ker bi pogrešala šolska kosila… Pač pa zato, ker sem imela v hladilniku še skoraj celo pločevinko fižola, ki ga je bilo potrebno porabiti. Čim prej!
Seveda moja fižolova juha ni enaka kot tista rjava, ki se je še kako dobro spominjam. Tudi carski praženec (aka šmorn) ni bil enak. Naredila sem ga namreč z brusnicami namesto z rozinami. Namesto sladkorja v prahu pa sem ga posula z mešanico kakava, cimeta in mlete vanilije.
A tokrat bi rada govorila (pisala) o juhi. Ker je zares preprosta, narejena hitreje kot tista z vrečke. Kremasta, nasitna in veliko bolj okusna od tiste iz rjavega fižola (vsaj po mojem mnenju).
Torej, bel fižol iz konzerve je že kuhan, torej sem ga le dobro sprala pod tekočo vodo. Zavrela sem malo vode (lahko več, če imate radi tekoče juhe, jaz jih pač nimam), ki sem jo solila, ji dodala lovorov list, list žajbla ter eno naribano korenje. V vodo sem vrgla fižol, ga na hitro še malo pokuhala, odstranila lovor, nato pa fižol s paličnim mešalnikom spasirala. Juho sem vrnila na štedilnik, jo začinila s še malo soli, popra, majerona (fižolov best friend 😉 ) ter suhega timijana. Juhi sem dodala kanček masla, na koncu pa sem juho zabelila še z olivnim oljem ter… uživala 🙂
Česna, čebule in/ali pora sem se tokrat izognila, saj jih zvečer ne maram preveč. Kremna juhica me je prijetno pogrela in pripravila na zvezdo večera. Carski praženec z brusnicami, kakavom, cimetom in vanilijo.
0 comments