Letos smo na vrtu posadili tri cvetače. Ja, samo tri, ker jih pač jem samo jaz, pa še to le občasno. No, dve od njih so že takoj napadle žuželke (mravlje se mi zdi), ostala je le še ena. Pred dnevi sem videla, da dela že lepo glavico, včeraj pa sem jo morala že odrezati. Na obisku je bila namreč babica (ki se na vrtičanje res spozna) in rekla, da če je ne bom odrezala, bo vedno slabša – tako zrela je menda že bila. Zrela že, ampak prav velika pa ne. Torej sem jo morala danes nekako nujno porabiti. No, saj cvetača res ostane v hladilniku precej dolgo časa, a saj veš, najboljša je sveže odrezana. Vsi moji načrti kaj vse bom naredila iz nje so tako rekoč splavali po vodi, saj iz te glavice več kot en obrok zagotovo ne bo na mizi.
In ker je danes, kljub temu, da smo že v drugi polovici junija, precej hladno (poleg tega pa tudi zoprno piha), sem si za predjed zaželela juhico. Seveda je bila glavna zvezda cvetača, to pa zagotovo ni vse, kar je romalo v lonec.
Ena izmed vrst zelenjave, ki jo imam nadvse rada, je por. Pora nisem poznala od nekdaj, šele zadnja leta se navdušuejm nad njim. Čeprav je v bližnjem sorodstvu s čebulo, pa je veliko okusnejši, bolj blagega okusa in, če ga dolgo časa dušiš na nizki temperaturi, postane izjemno sladek in okusen. Letos smo pora posadili kar precej. In čeprav ga je, po besedah moje mame, še škoda izpuliti (namreč precej majhen je še), sem jo vseeno prepričala, da enega mi bo pa že privoščila 😉 Tako je por delal družbo cvetači, skupaj s krompirčkom, čičeriko in prvimi, še zelo majhnimi (miniaturnimi!), korenčki.
Iz vsega skupaj sem torej naredila kremno juho. Veliko raje imam spasirane ‘župice’ kot tiste vodene, pa naj bodo še tako polne zelenjave, mesa ali raznih drugih zakuh. Kljub vsemu pa rada pustim nekaj celih kosov zelenjave. Da se vidi, kaj se je 🙂
Za eno osebo potrebuješ: * 1 majhen por (bel in zelen del!) * 1 majhno cvetačo * 1 srednje velik krompir (stari so za kremne juhe veliko boljši kot novi!) * 3 majhne mlade korenčke * skodelico kuhane čičerike (jaz sem uprabila vloženo, ker je res zelo mehka) * nekaj vejic drobnjaka * nekaj vejic timijana * malo svežega majerona * maslo * olivno olje * sol in poper
Por dobro opereš in narežeš tako bel, kot zelen del (izpustiš le trše zunanje zelene liste). Na maslu ga na nizki temperaturi dušiš, dokler se ne razpusti in postane povsem mehek. Vmes ga seveda soliš ter dodaš nasekljan drobnjak in osmukane vejice timijana. Poru nato dodaš na drobno narezan olupljen krompir, razrezano cvetačo (tudi kakšen notranji, mlad in svetel list je popolnoma zaželen) ter korenje (res malo, da ne prevlada – lahko ga tudi povsem izpustiš). Vse skupaj malo premešaš, dušiš kakšno minutko, nato pa zaliješ z vročo zelenjavno osnovo (če je nimaš, pač z vodo). Tekočine naj bo le toliko, da pokrije zelenjavo, nič več. Ko zavre, znižaš temperaturo, dodš še malo svežega majerona, pokriješ, ter na srednjem ognju kuhaš dokler vsa zelenjava ni mehka. Na koncu dodaš še čičeriko (jaz kožico odstranim, ker se lušinice včasih nočejo lepo zmiksati – kožica med prsti pa res preprosto zdrsi iz vložene čičerike, tako dobro kuhana je). Malo zelenjave z žlico preložiš v skledico, preostanek pa z paličnim mešalnikom zmiksaš v gladko zmes. Juho preliješ v krožnik, dodaš večje, nespasirane dele zelenjave, potreseš z malo nekuhanega pora in drobnjaka ter vejico timijana. Juho preliješ z olivnim oljem ter potreseš s sveže mletim črnim poprom. Po želji dodaš še parmezan.
Ponudiš z domačim kruhom.*** Če je sveže pečen, še toliko bolje 🙂
*** če je potrebno, z brezglutenskim
0 comments