Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad rukolo. Za moj okus je bila vselej malce preveč, ne vem, pikantna? A očitno sem pač naletela na takšno. Lani sem jo namreč ponovno ‘odkrila’ in joj, sploh ni bila takšna, kakšno sem imela v spominu. Ja, njen okus je zagotovo nekoliko močnejši od dugih vrst ‘solat’. Zato je kot takšno tudi nikoli ne obravnavam. Sama rukolo uporabljam zgolj kot dodatek jedem. Malo za čez pico, pa za posteljico pri okusnem zrezku, v pečici pečenem krompirju ali na vrhu kremsate rižote.
Za prvo letošnjo rukolo se moram zahvaliti teti. Vem, da jo že leta goji na svojem vrtu, saj jo imajo, vsaj mislim tako, pri njej doma radi vsi. Pri nas pač ne. Le jaz sem jo končno vzljubila. Tako mi je teta narezala malo sveže in še povsem mlade rukole. Okus le-te me je presenetil. Prijetno! Prav nič pikantna, oziroma tako zelo malo, ravno prav 🙂
Uporabila sem jo v različnih receptih, eden prvih pa so bile testenine, ki sem si jih privoščila za lahko večerjo. Ker doma praktično nisem imela nič zelenjave (z izjemo redkvic z vrta in zamrznjenega graha), sem pač ustvarila jed iz teh treh sestavin. In čeprav je sir tisti, ki da testeninam enkraten okus (pa naj bo to najkvalitetnejši parmezan ali najcenejši sir najboljšega soseda), pa je danes sir zamenjala kozja skuta. Odlična, nežna in za bolj okus v vseh pogledih veliko boljša kot kravja! In čeprav so testenine nastale po sistemu – izprazni hladilnik (skrinjo in vrt 😉 ), so bile naravnost odlične. Ali pa sem bila morda le jaz tako lačna? 😉
Sestavine so torej skromne:
* približno 80 g špagetov (za večerjo sem jih uporabila malce manj kot sicer, odločila pa sem se za riževe – trenutno moje najljubše)
* dobra pest zamrznjenega graha (kako zelo se veselim svežega!)
* nekaj mladih redkvic
* pest sveže rukole
* kozja albuminska skuta (ki jo zlahka nadomestiš s katerokoli drugo skuto)
* olivno olje
* sol in poper
V kropu sem skuhala špagete in kar v isti lonec vrgla še pest zamrznjenega graha. Kuhane testenie sem odcedila, prelila z oljem, jim premešala narezane redkvice in ščep soli. Na koncu sem na hitro vmešala še pest rukole, naložila na krožnik, čez špagete nadrobila skuto in čez vse skupaj potresla nekaj sveže mletega črnega popra.
Skuta se na žalost ni razstopila (nekako sem upala, da se bo 😉 ), a nič za to. Najlepše od vsega pa je večerja na balkonu! Oh, kako dolgo sem čakala na to 🙂