Moje prvo srečanje s kakijem ni bilo najbolj uspešno. V bistvu sem ga v preteklosti poskusila le enkrat, nekje v srednji šoli. Spomnim se, da mi ni bil ne vem kako všeč. Še več, zdel se mi je obupno zanič. Preveč sladek in brez nekega pravega okusa. Nekako tako kot melona 🙂 Nisem razumela zakaj ga imajo nekateri ljudje tako zelo radi. Zakaj komaj čakajo na sezono kakijev. In zakaj neki se na tržnici valijo kolone pred stojnico s svežimi primorskimi kakiji.
Potem pa sem letos večkrat zasledila, kako iz kakija lahko narediš hitre in preproste sladice, ki naj bi bile nebeško dobre. Prav tako sem gledala recepte raznih pit in podobnih peciv. Slike so bile resda mamljive, a se za večji nakup kakijev se vseeno nisem odločila.
Potem pa sem bila zadnjič na kavi z neko gospo, ki menda vsako leto kupi velike količine kakija, še skoraj nezrelega, ki ga potem hrani v kleti, kjer pridno zori. Kar ni in ni ga mogla prehvalit. Kako je dober, kako je zdrav… Mimogrede sem omenila, da bi sicer tudi sama končno poskusila narediti nekaj iz kakija (ker kot samostojen sadež mi še vedno ne diši), da pa sem zamudila sezono slovenskih pridelkov, zato bom pač počakala do naslednjega leta.
Potem pa me je taista gospa zelo prijetno presenetila. Kot novoletno darilo mi je (poleg domačih jabolk in gorske mešanice zeliščnega čaja) prinesla še (verjetno njen zadnji letošnji) kaki.
Ker je bil res že zelo zrel (kar kaki menda itak mora biti), sem ga morala čim prej porabiti. Iz enega samega sadeža pač nisem pekla peciva. Verjetno bi se okus preveč izguil. Zato sem raje naredila tole sladico. In, bila je božanska. Res! Naslednje leto si bom zagotovo tu pa tam privoščila kak domač kaki.
Sestavine in postopek:
Kaki sem olupila in ga s palčinim mešalnikom spasirala v gosto kašo. Dodala sem ščepec cimeta, nekaj kapljic limoninega soka ter čajno žličko medu. Dobro sem premešala, nato pa sadno kašo dala v kozarček. Čez njo sem dala nekaj žlic gostega in kremnastega grškega jogurta, ter potresla z žlico mešanice rožičeve moke, čokolade v prahu ter ščepca vanilije v prahu. Sledila je še ena manjša žlička sadja ter še malce jogurta. Potresla sem z grenkim kakavom ter okrasila z malenkost temne čokolade.
Iz enega sadeža sem naredila dve taki sladički. Eno sem si privoščila pred kosilom (saj veš, v stilu: življenje je (pre)kratko, zato najprej pojej sladico 😉 ), drugo pa po njem. Že prvič me je sladica res prijetno presenetila. Je sicer zelo sladka (zaradi kakija in medu), a rožiči, čokolada in grenki kakav sladkobo prijetno omilijo. Hkrati pa je zaradi jogurta vse skupaj presenetljivo osvežujoče. Vseeno mi je nekaj manjkalo in sem takoj ugotovila kaj… Nekaj hrustljavega.
Zato sem čez drugo sladičko potresla nekaj nasekljanih in olupljenih mandljev. Perfect!
Rada imam takšne sladice. Hitro narejene, brez peke, brez kompliciranja. Sladke, a vseeno zdrave. Z različnimi okusi in strukturami. Sladko, grenko, kremasto, hrustljavo…
Kakijev sicer ni več (razen uvoženih španskih, ki jih bom verjetno preskočila), si bom pa podobno sladico kmalu zopet naredila. Takrat pač s kakšnim drugim sadjem. Morda sočnimi pomarančami (zdaj je pravi čas zanje) ali bananami, ki jih imam, mimogrede, zelo zelo rada.
In za konec še enkrat hvala mojemu letošnjemu dedku Mrazu! Ker me je z darilom prepričal (prepričala 😉 ), da je kaki lahko več kot to, kar sem mislila da je, predvsem pa zato, da je se je spomnila na najin pogovor, mojo mimogrede izrečeno željo in mi pripravila tako prijetno presenečenje. Hvala, Magda! 😉
0 comments