Losos je zagotovo na vrhu lestvice mojih najljubših rib. Tam ni sam, družbo mu delajo še orade, brancini in sardelice, pa tudi skuše ali trske se ne branim. Je pa losos tisti, ki ga jem največkrat. Navadno kupim zamrznjene fileje, saj v našem kraju druge opcije ni. Ni ribarnice, ni večjih supermarketov. Je pa Lidl. In čeprav najpogosteje lososa kupujem v Hoferju, sem v Lidlu že nekajkrat dobila takšnega s kožo, kar je prej redkost kot pravilo. A v zadnjem obdobju zamrznjenega lososa s kožo nisem videla, zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem v letaku opazila, da bo v soboto po dokaj ugodni ceni na voljo svež losos. Seveda takšen, s kožo. Sicer imajo svežega lososa na voljo kar nekajkrat na leto a navadno izredno velike kose, ki so tudi dražji, tokratni, 300 gramski, pa je bil ravno pravšnji za dve porciji.
Svežega lososa še nikoli nisem kupila. Nekako mi je nakup zamrnjenih bolj priročen, saj v zamrzovalni skrinji lahko počaka na dan, ko se bom lotila peke rib. Sicer bi tudi svežega lahko zamrznila, a ker ga tu okoli kot rečeno ni za dobiti, tega ne storim.
Ko se odločam med gojenim in divjim lososom vedno izberem divjega. In čeprav bi marsikdo rekel da je takšen veliko bolj zdrav, ni nujno tako, saj vemo, da predvsem zaradi velike količine plastike tudi morsko življenje ni več tako čisto, kar je bilo. Po drugi strani je tudi pri gojenih rbah vprašanje s čim hranijo ribe in kakšno, predvsem kako prostorsko veliko, življenje imajo.
Vseeno mislim, da niti v primeru divjih niti gojenih rib ni razloga, da si rib vseeno ne bi privoščili. Imajo toliko drugih koristnih snovi, ne samo omega 3 maščobne kisline, ki so nujne za zdravje in dobro počutje, pač pa tudi veliko drugih vitaminov in mineralov.
Tudi koža je polna vsega naštetega in sama jo vedno z veseljem pojem. No, le v primeru, da je zares dobro zapečena in zato fino hrustljava. Nekatere obdelave rib kot je soparjenje ali peka v škrniclju pač ne bodo nikoli dostavile kože, ki bi si jo želela. Tisto povsem zmehčano odstranim, uživam pa v preostanku ribe, ki je na takšen način verjetno zadrži največ okusa in koristnih snovi.
Lososa kožica je delikatesa. Zares je. Seveda mora biti dobro zapečena in fino slana. Kaj drugega sploh ne potrebuje. To, da pečeš lososa s kožo pa ima še eno veliko prednost. Tudi meso ribe je v tem primeru okusnejše kot če je koža pred peko odstranjena in skoraj se ne more zgoditi, da bi se riba prepekla (kar se pri lososu lahko hitro zgodi) – koža zadržuje njeno sočnost, meso pa je po peki masleno in kar razpade. Božansko!
Zraven lososa lahko postrežeš različne priloge. Sama običajno skuham krompir, ga razrežem in po peki ribe malce povaljam v olju, kjer se je riba pekla ali pa le prelijem s kvalitetnim oljčnim oljem. Začinim s soljo, občasno dodam še nekaj svežega peteršilja in to je to. Najbolj preprosto in vedno uspešno. K ribi se lepo prilega tudi riž, bel ali rjav, popečeni koščki pa so odličen dodatek širokim rezancem. Tokrat sem se odločila za kvinojo. Preprosto in predvsem zato, ker sem imela kuhano kašo že v hladilniku. Pravzaprav imam v hladilniku vedno nekaj vnaprej kuhanih kaš. Predvsem kvinojo in proseno kašo, včasih tudi riž, ki jih nato tekom tedna uporabljam v različnih kombinacijah in za različne obroke – zajtrke, malice, kosila ali večerje, na sladek ali slan način. Tako med delovniki prihranim veliko časa.
V pečici sem popekla nekaj zelenjave. Vnaprej blanširan brokoli, ki zato ni bil pretrd, vseeno pa je ohranil lepo strukturo ter rdečo čebulico, ki sem jo skupaj s prav tako popečenimi rezinami bio limone servirala h kvinoji in lososu. Preprosto, okusno.
Recept je zares preprost, količine pa lahko prilagajaš svojim potrebam ter seveda številu jedcev.
Sestavine:
- dva lososova fileja s kožo
- oljčno olje
- zeliščna sol*
- glavica svežega brokolija
- dve ali tri rdeče čebule
- nekaj rezin bio limone
- sol in poper
- vnaprej kuhana kvinoja**
*uporabljam tole ekološko mešanico Morgan, če zeliščne soli nimaš pa uporabi kombinacijo soli, suhega česna in suhih zelišč (na primer timijana, bazilike, rožmarina, origana, kopra…)
**o tem, kako pripraviš res oksuno in rahlo kvinojo si preberi pod objavo recepta
Postopek:
V vrelo vodo vrzi nacvetkan brokoli in ga v kropu kuhaj približno eno minuto. Odcedi in spakni z ledeno hladno vodo, da ohraniš lepo barvo. Dobro odcejen brokoli pretresi v skledo ter mu dodaj na krhlje narezano rdečo čebulo. Prelij z oljem, začini s soljo in poprom, premešaj in razporedi na pekač*, ki ga po potrebi obložiš s peki papirjem. V ogreto pečico na 200 stopinjah peci približno 15 minut. Malce pred koncem v pečico položi še enkaj rezin limone, ki bodo s peko postale neverjetno okusne.
Medtem fileje lososa splakni z vodo ter zares dobro popivnaj s papirnato kuhinjsko prisačko. Stran brez kože nežno natri z malce olja ter začini z zeliščno soljo. S prsti potapkaj po mesu, da se začimbe na ribo dobro oprimejo. Segrej ponev in vanjo vlij kar nekaj oljčnega olja (pripomore k fino hrustljavi skorjici). Na ponev položi lososa s kožo navzdol. Nato s spatulo ali hrbtno stranjo kuhinjske lopatice dobro pritisni lososa ob podlago. Tako se bo kožica lepo zapekla. Ko je losos pečen do tri četrtine (do kod je pečen se lepo vidi ob strani, ko riba spremeni barvo), ga obrni in na hitro popeci še na strani brez kože. Če so kosi debeli, lososa za nekaj sekund lahko postaviš še na bok. Pred postrežbo lososa lahko še malce obrneš na stran s kožo, sploh če se ti zdi da še ni dovolj hrustljava.
Ribo preložiš na krožnik, v ponev pa dodaš vnaprej kuhano kvinojo ter premešaš, da se navzame okusa (lahko pa ta korak tudi izpustiš).
Na topel krožnik serviraš poljubno količino kvinoje, pečeno zelenjavo, rezino limone in file lososa. Najbolje s kožo navzgor, da ta zagotovo ostane hrustljava. Posoliš in poporaš in nato le še uživaš.
*obožujem svoj mali emajliran pekaček znamke Riess, ki večkrat služi tudi kot pladenjček za popoldanski prigrizek in skodelico kave ali čaja.
O pripravi kvinoje… Kar zmrzi me, ko vidim, kako nekateri ne znajo pripraviti kvinoje. Ko že po fotografiji vidim, da je zrne v sredi še trdo, surovo ali pa ravno obratno, ko je kvinoja prekuhana in pacljiva ter kot kup gmote sedi na krožniku. Kvinoja je namreč lahko ali zelo okusna ali pa no, precej neokusna. Vse je v pripravi. Naj ti zaupam, kako jo pripravim jaz…
Kvinojo najprej res dobro sperem v velikem kuhinjskem cedilu. Spiram toliko časa, da od nje odteče čista, bistra in nespenjena voda. Penice so saponini, ki so neke vrste zaščitniki rastline. Ne le, da zaradi saponinov kvinoja greni, ti tudi onemogočajo absorpicjo njenih hranil v telo.
Ko kvinojo sperem jo za nekaj ur (najpogosteje kar čez noč) namočim v večji količini vode, ki ji dodam nekaj kapljic limone (prav tako zaradi poznejše boljše absorpcije).
Kvinojo pred kuhanjem ponovno dobro sperem in skuham v sveži vodi. Ko zavre, jo navadno še enkrat sperem (da res ne bo grenila in bo okusna). Nato jo kuham toliko časa, da v zrnih ni videti trših in temnih delcev, temveč postane prozorna, hkrati pa še vendo obdrži lepo okroglo obliko in se ne razpoči.
Če v loncu ostane še veliko vode jo odlijem (kmalu dobiš občutek o pravšnji količini vode in to ne bo potrebno), nato lonec vrnem na ugasnjen štedilnik, da se na toploti, ki je ostala, vpije še vse odvečno vlago. Ko je povsem ohlajena, kvinojo razrahljam z vilico in tako dobim zares okusno, puhasto, rahlo žito (no, kvinoja je v resnici seme, a o tem kdaj drugič 😉 )
Morda se sliši zakomplicirano, pa zares ni. Tudi namakanje lahko izpustiš, če nisi eden/ena tistih, ki bi o obrokih razmišljal/a že vnaprej. Kuhanje bo zato nekoliko daljše, v vsakem primeru pa kvinoja ne potrebuje veliko časa. V vsakem primeru pa jo je potrebno res dobro sprati in če se le spomniš, še enkrat sprati med kuhanjem.
Še nasvet: če ti je kvinoja všeč jo skuhaj v večji količini. Ohlajeno in razrahljano lahko v zaprti stekleni posodi v hladilniku hraniš kar nekaj dni.