Če vsaj malo spremljaš moje objave, si zagotovo že naletel/a na kakšno izmed slanih pit. So namreč ena izmed jedi, ki jih naravnost obožujem, saj so odlične tako sveže, še rahlo tople, kot tudi hladne. So izredno hvaležna jed, ki v hladilniku počaka kar nekaj dni. Tako si košček pite lahko privoščiš kadarkoli si želiš. Sama nekaj pite z veseljem vzamem s seboj na delo in tako uživam v odlični in zdravi službeni malici. JIh ne pogrevam, ampak uživam hladne. Zadnje takrat ne potrebujem niti pribora – kos vzmamem v roke in jem kot pico 🙂
Slana pita ali kiš (quiche) dopušča ogromno svobode. Vanjo lahko vključiš različno zelenjavo, zelišča, začimbe, sire. Pito lahko pripraviš z nekaj kuhanega piščanca, z dimljenim lososom ali s pršutom. Skupno vsem tem so jajca. Jajčna zmes namreč vse skupaj lepo poveže in sestavine drži skupaj. Poleg tega pa so jajca izredno okusna, pa tudi zelo zdrava so. Prava mala zakladnica vseh potrebnih hranil.
Receptov za kiš je ogromno. Verjetno ravno zato, ker ga lahko pripraviš praktično iz katerihkoli sestavin, ki jih najdeš v hladilniku. Ne bo ti žal, če v pito umestiš nekaj suhih paradižnikov ali oliv, če ti ustrezajo mlečnine, pa uporabiš različne vrste sira, skuto ali smetano. Jaz sem tukajle malce bolj previdna, saj zaradi laktozne intolerance, mlečne izdelke uživam redkeje, pa še to le določene, za katere vem, da mi ne povzročajo večjih težav.
In tako kot se lahko igraš pri nadevu, tudi pri testu ni nujno slediti klasičnemu receptu z belo moko in maslom. Brez težav ga lahko pripraviš tudi z drugimi mokami in maščobami. Moje testo je vedno drugačno in vedno brez glutena. In če še vedno misliš, da je peka brez glutena nemogoča, se motiš. Sama nikoli ne uporabljam že pripravljenih, kupljenih mešanic, ampak raje uporabim osnovne moke, ki že same po sebi glutena ne vsebujejo.
V preteklosti sem objavila recepte za različne kiše. Za vsakega izmed njih sem pripravila drugačne vrste testa, zato te vabim, da jih preizkusiš in najdeš istega, ki ti ustreza. Namreč… Enako pomemben kot je okus nadeva, je tudi struktura (in okus) testa. Po mojem mnenju mora biti hkrati rahlo in hrustljavo – kot nežen piškotek. Zato se sploh ne sekiram, če naredim malce več testa, kot ga za velikost pekača v resnici potrebujem. Ostanke razvaljam (včasih čeznje potresem še nekaj grobe soli, morda sezama ali suhih zelišč), spečem in še preden je pita gotova, že uživam v hrustljavih krekerjih.
Za tokratno testo sem uporabila proseno moko. Kupujem jo v Mok’ci, kar omenjam le zato, ker je resnično najboljša (tako kot tudi njihova ajdova in polnovredna riževa moka, ki sta pogosti sestavini testa za moje slane pite). Njihova prosena kaša (in moka iz katere jo meljejo) ne greni, kar se pri prosu pogosto zgodi. Moki sem dodala mleta lanena semena (izbrala sem zlata, ker so nežnejšega in manj izrazitega okusa) – zmlela sem jih sama, tik preden sem jih primešala moki. Namesto masla sem tokrat uporabila kokosovo olje. Tako je moje testo vegansko in še brez glutena 🙂 Vseeno pa pita ni veganska, saj je v nadevu kar nekaj jajčk, malo jogurta ter feta sir.
Glavna zvezda nadeva pa je zagotovo koromač. Koromač jem skoraj vsak dan, navadno zvečer, ko si pripravim rižoto, v katero poleg koromača vključim še korenje, bučke in grah, ki ga včasih zamenja tudi čičerika. Rižoto naredim s pomočjo različnih predhodno kuhanih žit (skuham jih čez vikend in potem v različnih slanih in sladkih jedeh uporabljam tekom celega tedna). Riž v rižoti pogosto zamenja kvinoja, ajda ali prosena kaša, omenjena žita pa občasno med seboj tudi kombiniram. Koromač je sicer odličen tudi v različnih enolončnicah, ki se z jesenjo vračajo na jedilnik. Odličen je tudi pečen, na primer kot priloga različnim ribam ali pa surov – tanko narezan v osvežilni solati.
Vsako leto koromač posadimo na domačem vrtu, a vsa leta do sedaj se ni kaj prida odebelil. In tudi ni bil tako sočen in okusen kot okrogloličen gomolj s trgovinskih polic. Letos je končno tak, kot mora biti! Po nasvetu vrtnarke smo ga sadili pozneje in zdaj, ko na vrtu ni nič drugega, se ponosno šopiri z vsem svojim okroglim teleščkom.
Današnja pita je torej koromačeva. Vanjo nalašč nisem dodajala nobene druge zelenjave, čeprav bi se marsikatera zelo lepo podala. Začinila sem ga zgolj z malce soli in sveže mletega črnega popra, proti koncu dušenja pa še z malo limonine lupinice ter velikim ščepcem suhega koprca, ki je eno mojih najljubših zelišč. In končno sem našla znamko, ki ponuja zares okusne, aromatično suho zelišče. Ker tudi pri zeliščih ni vseeno katere kupiš. Razlike so namreč lahko ogromne! Koprc imam zelo zelo rada – ni rezerviran zgolj za kisle kumarice ampak se lepo poda številnim jedem. Z njim večkrat začinim riž z grahom, ga vključim v pripravo bučkinih polpet, z njim posujem avokado, s katerim obložim popečene kruhke, odličen je v raznih jogurtovih pomagah, krompirjevo kumaričina solata je z njim še boljša, ribice ga obožujejo, pa tudi nekaterim vrstam sira je všeč.
Sestavine:
za testo…
- 160 g prosene moke
- 15 g mletega trpotca (v prahu)
- 15 g mletih zlatih lanenih semen
- 55 ml raztopljennega kokosovega olja
- 1 čž kisa
za nadev…
- 200 g koromača
- 50 gramov feta sira
- 50 g gostega (kozjega) jogurta
- 20 ml (ovsenega) mleka
- 4 jajca
- pol čž limonine lupice
- žlička suhega kopra (koper/koprc)
- sol in poper
- malce nasekljanega peteršilja za okras
Postopek:
za testo…
Zmešaj vse suhe sestavine. Dodaj olje, premešaj, dodaj kis in vse skupaj zgneti v kepo testa. Zavij ga v folijo in pusti da počiva dve uri. Nato ga razvaljaj na pomokani površini, najbolje kar na pomokanem kosu peki papirja. Če se testo pretrga, nič hudega, s prsti ga zakrpaj skupaj. Ko ga razvaljaš, ga s pomočjo peki papirja obrni na glavo, naravnost na pekač. S prsti obliku lep rob. *
za nadev…
Že medtem, ko testo počiva pripravi nadev. Na oljčen ulju poduši na tanke rezine narezan koromač. Malo ga posoli in ko se lepo zmehča, dodaj še malce ekološke limonine lupinice ter sveže mlet poper. Premešaj in odstavi.
V skledici zmešaj jajca z mlekom in jogurtom ter dodaj suh koper.
Ko testo razvaljaš, ga nadevaj s koromačem ter prelij z jajčno zmesjo.
peka…
Pečico segrej na 200 stopinj, nato pa v njej peci pito približno 30 minut.
*Če je testo debelejše ga lahko najprej slepo pečeš. Obložiš ga s peki papirjem (to najlažje storiš tako da ga najprej fino zmečkaš – tako se lažje razporedi po testu) ter obložiš s suhim fižolom. Pečeš nekaj minut z utežjo, nato papir s fižolom odtraniš in pečeš še nekaj minutk brez papirja. Predpečeno testo je bolj hrustlajvo (predvsem dno testa), saj se ne navlaži sestavin nadeva. Če bo tvoje testo razvaljano tanjše, pa slepe peke ne priporočam, saj se pozneje, ko se bo pita pekla skupaj z nadevom, rob pite lahko že preveč zapeče.
