Tokratni recept je recept za sočno piščančje meso s hrustljavo zapečeno kožico. recept za piščanca, ki skupaj z mladim porom, kašo z zelišči in svežim sezonskim sadjem ustvari popolno poletno jed. Lahko, zdravo, hranljivo. Predvsem pa – božansko dobro.
Piščančja bedra so namreč tako zelo okusna. Meso je sočno in skoraj nemogoče je, da ga prepečeš in meso na ta način izsušiš. To se zlahka, oziroma vsaj veliko hitreje, zgodi pri piščančjemu fileju, čeprav priznam, da je pravilno pečen, torej ne premalo in nikakor ne predolgo, prav tako lahko zelo zelo okusen.
Vseeno pa se zadnja leta nagibam k celim kosem piščanca. Meso je navadno malce temnejše, zaradi kosti, s katero ga pečeš, pa ohranja tisto sočnost, o kateri govorim. In najboljši piščanci so zagotovo domači piščanci.
Piščančje meso večinoma sicer kupim v trgovini. Pogosto pa naročim sveže domače piščančje meso in sicer v eni izmed manjših privat trgovin (radovljiška trgovinica Doza domačga), ki ponuja različne domače dobrote. Naročila za meso zbirajo prve dni v tednu, v četrtek pa jim ga pripeljejo nekje iz štajerskega konca. Kmetija Hudin s katero sodelujejo, svojim piščancem omogoča veliko prostega gibanja in sončne svetlobe, v krmi pa ne uporablja gensko spremenjenih organizmov. Razlika med njihovim in ‘trgovinskim’ mesom ni le v okusu, temveč tudi v svežini in tem, da domač ni ‘napolnjen’ z vodo, ki mu daje težo, volumen (in neupravičljivo ceno!) Tako je odličen že sam po sebi. Soljen in preprosto pečen. S prilogo po tvoji izbiri. A če si tako kot jaz, in je piščanec skoraj edini vir mesa, ki ti je rsnično všeč, se piščanca lahko dokaj hitro naveličaš. Zakaj torej ne bi poskusil/a malce drugačnega recepta? Obljubim, priprava je nadvse enostavna, okus pa božanski.
Morda se ti bo kombinacija zdela nekoliko pogumna. Vem, da v domači kuhinji ni običajno, da bi meso kombinirali s sadjem, pa vendar to ni tako zelo nenavadno. Piščanec z limono, pa tudi s pomarančo, jabolki, predvsem ob božiču pa z mandarino se je že dobro usidral v srca mnogih ljubiteljev dobre hrane.
Sadje poskbi za okus, sočnost, za balans. Okusi slanih sestavin se pri peki mesa lahko uravnotežijo tudi z dodatkom (rjavega) sladkorja ali medom, ki na kožici karamelizirata in zato ta postane prijetno hrustljava. Predvsem v tujini (Ameriki) so nori na dodajanje sladkorja in drugih sladkih sestavin. V resnici, kamorkoli. Sama si sladkor raje privoščim v kakšni drugi obliki, pri mesu ga ne potrebujem.
Enako hrustljavo skorjico lahko dosežeš tudi drugače, predvse pa zelo preprosto. Z začetkno peko na visoki temperaturi. In upam, da nisi enaeden tistih, ki se na vse kriplje izogiba uživanju živalske kože. Če je mehka res ni okusna, fino zapečena a naravost fantastična. No in slanost namesto sladkorji zlahka zbalansiraš tudi s sadjem in vse skupaj narediš še toliko bolj zanimivo in nenazadnje okusno.
Pred leti (leti in leti : ) ) se je tudi meni zdela kombinacija mesa in sadja nenavadna in nekaj, kar se niti nisem hotela lotiti. A ko sem le poskusila, me je očarala. In zdaj svojim piščančjim obrokom večkart in z veseljem dodam nekaj svežega, včasih pa tudi suhega sadja. Če me spremljaš (tukaj, na Instagramu ali Pinterestu, kjer je pregled receptov še lažji in hitrejši), potem veš, da sem s teboj že delila recepte za piščanca z jabolki, figami, pomarančami, limono, grozdjem ter svežimi in s suhimi slivami ter brusnicami. In verjetno še s čim. Vsakič (glede na uporabljeno sadje) pa sem dodala drugačna zelišča, ki so poskrbela za dodatno piko na i. Pri začinjenosti sm bolj skromna in večinoma res prisegam le na sol in poper. Pikantno pač ni zame.
Tokrat sem se poigrala z marelicami. Sicer sem slovenske že zamudila, sem pa na kmetiji Dovč dobila izredno okusne makedonske marelice. Zares okusne, povsem drugačne kot tiste navadno zorijo šele na prodajnih policah. Ker sem kuhala le zase, jih prav veliko nisem potrebovala. Tudi zato, ker so bile malce večje, so bile tri povsem dovolj. Vse ostale pa sem z veseljem pojedla drugače. Nekaj čisto samostojno, še preden sem se lotila priprave kosila, ostale pa naslednji dan, v pečeni proseni kaši, ki sem ji dodala še maline in hladen grški jogurt. Eden boljših poletnih zajtrkov!
Marelice so se med peko še dodatno zmehčale in postale še okusnejše. Skoraj kot da bi namesto njih dodala nekaj žlic najkvalitetnejše marelične marmelade. Nenavadno dobro se ujamejo tako z rožmarinom kot z žajblom. Obojega imamo na vrtu kar precej (vsaj nekaj, saj zelenjava letos ne uspeva najbolje).
Zelišča so ena super zadevica, ki tako lepo oplemenitijo in odišavijo katerokoli jed. Jaz z njimi nikoli ne skoparim in tudi tokrat nisem. Družbo jim je delal še čisto mladi por, ki po dušenju zgubi svojo ostrino in postane prijetno sladek in mehak. Poru, zeliščem in marelicam sem dodala kašo. Uganeš katero? Ne zamerim ti če ne, saj pri nas res še ni tako dobro proznana.
Sirek najverjetneje poznajo tisti, ki ne smejo uživati glutena saj je to žito, ki je na spisku dovoljenih. Malce večja okrogla zrna po okusu morda še najbolj spominjajo na ješprenj, zato sirek sama običajno uporabljam ravno kot zakuho za različne enolončnice. Kuha se precej dolgo, zato sem ga pred današnjim kosilom nekaj ur (v resnici kar čez noč) namakala v vodi, nato pa splaknila, vmešala v ponev in skupaj z mesom postavila v pečico kjer se je vse skupaj samo skuhalo do konca.
Če sirka nimaš, trenutno ne moreš priti do njega ali pa si bolj za klasiko, seveda lahko uporabiš tudi kakšno drugo žito. Izberi takšno, ki se kuha približno pol ure. Rjavi riž bi bil po mojem prav fina zamenjava. Ker so si riži med seboj različni in zato potrebujejo različno dolgo pripravo je od tega odvisno ali ga boš prej namočil/a ali ne. V vsakem primeru pa ti toplo priporočam, da ga s hladno vodo v cedilu dobro spereš.
Vsekakor pa ti priporočam, da sirek poskusiš. Če ne v tej, pa v kakšn drugi jedi. V trgovinici Mok’ca (tam, kjer kupujem tudi vse sveže mlete moke) sem kupila ekološkega in ker ga prodajajo ‘na vago’ ga lahko vzameš toliko, kolikor želiš.
Recept je pisan za eno lačno osebo (ali dve, če pojesta malo manj). Količine glede na število jedcev povečaj.
Sestavine:
- 1 domače piščančje bedro (zgornji in spodnji del)
- sol in poper
- 45 g pora, narezanega na kolobarčke (le bel in svetlo zelen del)
- 3 večje marelice (ali 4 manjše)
- 3 večji listi žajbla
- žlica nasekljanega svežega rožmarina
- 100 g sirka*
- 1 JŽ sveže iztisnejnega pomarančnega soka
- 200 -250 ml Bonerja, goveje ali piščanje osnove**
*o sirku in zamenjavah zanj malce višje
**o osnovi malce nižje
Postopek:
Pečico segrej na 190 stopinj (brez ventilacije). Meso dobo obriši s papirnato kuhinjsko brisačko, soli in popraj iz obeh strani.
Ponev močno segrej in dodaj žlico avokadovega ali oljčnega olja. Na segreto ponev položi piščančje meso s kožo navzdol. Brez da bi meso premikal/a, ga zgolj na tej strani peci le slabih deset minut, da kožica postane hrustljava. Meso preloži na krožnik in zmanjšaj temperaturo.
V ponev daj por in ga med mešanjem nežno duši dobrih pet minut, da se zmehča. Odstavi. V ponev daj spran in odcejen sirek (ali riž), nasekljan rožmarin ter na lističe narezan žajbelj*. Dodaj še polovice ali na četrtine razrezane marelice in vse skupaj premešaj. Začini s soljo in prilij osnovo. Premešaj. V ponev položi kose mesa tako, da kožica gleda navzgor (in je nad gladino osnove).
V pečici peci približno 30 minut oziroma dokler kaša ni kuhana, središčna temperatura mesa pa ima približno 75 stopinj**. Če osnova prehitro povre in jed še ni gotovo, jo prilij še malo, vendar ne po mesu, saj želiš, da kožica ostane hrustljava. Ko po peki ponev vzameš iz pučice pusti, da vse skupaj počiva vsaj dobrih pet minut, nato postrezi.
*žajblove liste položi enega na druega, zvij. v ‘cigaro’ in razreži. Nato žajblove erzance s prsti razrahljaj, da jih ločiš med seboj
**če uporabljaš termometer, sicer zaupaj občutu oziroma pred postrežbo meso prereži in preveri
Še enkaj besed o Bonerju. Boner je več kot goveja juha, več kot osnova za kuhanje. Boner je kostna juha. Juha, ki jo z veliko mero ljubezni ka 24 ur kuha mlada Špela Kocjančič, ki se dobro zaveda pomena zdrave prehrane in ustreznih hranil, ki jih potrebuje naše telo. Na svoji strani je zapisala: ”Dolgotrajno počasno kuhanje in kakovostne goveje kosti zagotovijo harmonijo naravnih vitaminov, mineralov, beljakovin in kolagena. Vsa hranila se v BoneRju nahajajo v naravni obliki, ki je telesu mnogo bolj domača in lažje dostopna kot koncentrat posameznega hranila v dodatku. Telo jih učinkovito absorbira in z lahkoto vgrajuje v naš organizem.” Lahko rečem le – se popolnoma strinjam in na sebi sem preverila, da to še kako drži. Boner tako ni le osnova in je resnično več kot le goveja juha. Boner je zdravilo. Hranljivo bogata sestavina, ki jo zaradi neizrazitega okusa lahko vključiš v skoraj vsako jed. Tudi v sladko.
