Pred sojo sem vedno imela malce zadržka. Mnenja o njenih pozitivnih učinkih so različna – nekateri prisegajo nanjo in so prepričani, da bolj zdravega živila ni. Na jedilniku jo imajo skoraj vsak dan, v takšni ali drugačni obliki, v slanih in sladkih jedeh. Spet drugi so striktno proti – soja naj bi povzročala številne zdravstvene težave ter celo privedla do nekaterih bolezni. Ker mi okus soje ni najljubši, se s tem ali je soja zdrava ali res tako zelo škodljiva, ne ukvarjam. Sem pa prepričana, da če že oziroma če pogosto uživaš sojo, izberi takšno, ki je iz ekološke pridelave.
Soja je namreč ena najbolj dobičkonosnih rastlin, ki je v takšni ali drugačni obliki pogosto del mešanice vnaprej pripravljenih jedi. Veliko soje, ki je na tržišču, je zato gensko spremenjene. Takšna hrana pa zagotovo ni najboljše izbira za tvoje telo. Poleg tega ti svetujem predvsem uživanje fermentirane soje, npr. v obliki misa ali fermentirane sojine omake, probiotičnih jogurtov (enega sem odkrila ravno pred časom in priznam, da je kot zamenjava mlečnih izdelkov zaradi moje intolerance v zadnjem času vse pogosteje tudi na mojem jedilniku) ali celo sojinega kefirja. Sojino mleko ali tofu pa, vsaj po mojem mnenju nista ravno najboljša izbira. Vegani se verjetno ne bodo strinjali, saj je ravno zanje soja, predvsem tofu, skorajda sveto živilo. Iz tofuja pripravljajo currije, surovega ali popečenega dodajajo testeninam in solatam, iz tofuja pripravljajo vmešana ‘jajca’, različne kreme, nadeve in omake ter seveda kremaste sladice.
Vsak zase ve kaj je najboljše in kaj najbolj ustreza njegovemu telesu. Jaz pri soji še vedno raje ostajam nekoliko bolj previdna, čeprav mi moj probiotični jogurt, ki je narejen iz ekološke, gensko nespremenjene, v Franciji pridelane soje, zadnje čase odlično nadomešča kremasto strukturo v ovsenih kosmičih, ki je z dodanim svežim sadjem, sladkim medom ter hrustljavimi oreščki in semeni ena mojih najljubših malic. Torej je soja kljub vsemu našla mesto na mojem jedilniku. Kot tofu pa zaenkrat še ne…
Če ti do soje ni, imaš pomisleke glede uživanja ali pa ti okus tofuja preprosto ni všeč, imam zate eno dobro novico. Tofu namreč lahko pripraviš sam/a in to povsem brez soje!
Tofu lahko preprosto in hitro narediš skorajda iz vsake stročnice. Če izbereš ekološke ter jih pred kuhanjem za nekaj ur namočiš, s čimer odstraniš fitate, ki zavirajo absorpcijo hranil, še toliko bolje. Svoj tofu lahko začiniš kakorkoli želiš. Lahko mu dodaš le ščepec soli in tako pripraviš takšnega, ki se brez težav poveže s katerimikoli sestavinami in jedmi, s kateri ga pozneje kombiniraš. Lahko pa že v samo ‘maso’ dodaš svoje najljubše začimbe in zelišča ter na ta način poskrbiš, da bo tofujček odličen že sam po sebi.
Moj najljubši tofu je čičerikin. Že kar nekaj časa nazaj sem ga pripravila, a takrat iz čičerikine moke. Tokrat sem šla korak dlje in poskrbela, da je bil tofu še bolj hranljiv. Uporabila sem suho (seveda ekološko) zrnje, ga čez noč namočila, nato skupaj z vodo zmiksala in… No, lepo počasi. Recept sledi že nekaj vrstic nižje, najprej pa še nekaj nasvetov in idej.
Čičerikin tofu (tako kot katerikoli drugi) seveda lahko ješ tudi, če ga prej ne popečeš. Jaz ga. Vedno. Veliko bolj kot maslena struktura nepopečenega tofuja, so mi namreč všeč popečene kocke, ki po peki dobijo prijetno hrustljavo skorjico, znotraj pa še vseeno prijetno mehke. Popeci ga na eni izmed zdravih maščob, ki imajo visoko stopnjo dimljenosti, torej tudi pri praženju (ali cvtju) ne postanejo škodljive. Takšne maščobe so na primer kokosovo olje, ghee (kuhano maslo) ali avokadovo olje, ki ga sama sicer največkrat uporabljam pri peki mesa ali rib oziroma vsakič kadar pečem na visoki temperaturi. Če ne maraš avokada (čeprav ne razumem ljudi, ki ga ne ;)), pa naj te nikar preveč ne skrbi, saj olje nima okusa po sadežu.
Pred peko je fino da tofu dobro popivnaš s kuhinjskimi brisačkami, saj se bo lepše spekel. Za dodatno hrustljavost ga lahko povaljaš v malce riževe moke ali tapiokinem oz. koruznem škrobu. Če izbrani moki primešaš nekaj soli, začimb in/ali zelišč, bo tofu še boljši.
Tako kot sojinega, tudi čičerikin tofu lahko uporabljaš v najrazličnejših jedeh. Kot dodatek curriju, rižotam, testeninam ali najrazličnejšim solatam. Namesto na kocke, ga lahko narežeš na daljše in ožje pravokotne rezine, popečeš in ponudiš namesto krompirjevega pomfrija. Širše rezine lahko postanejo del vegi sendviča, oponirane pa postrežeš v obliki veganskega ‘dunajca’ 😉
Za pripravo poleg suhe čičerike potrebuješ le še vodo in morda nekaj soli. Vse ostale začimbe so tvoja izbira in za pripravo osnovnega tofuja sploh niso potrebne.
Priporočam ti dober mikserček (ne, ne potrebuješ hudih strojev, moj, več kot deset let star Nutribullet je svoje delo prav dobro opravil) ter nekaj, kar bo ločilo čičerikino ‘mleko’ od pulpe, ki bo ostala. To je lahko vrečka za izdelavo rastlinskega mleka, zgolj večja gaza, ki jo že za nekaj centov dobiš v čisto vsaki lekarni ali Chufamix (to je ena krasna zadevica, ki ti jo toplo priporočam če delaš domače rastlinske napitke in ti gre na živce packanje, ki ga pogosto prinese s seboj – pogooglaj in preveri). Postopek priprave rastlinskih napitkov je v tem primeru zares enostaven in danes sem Chufamix uporabila tudi za precejanje sestavin za tofu. Gaz mi je zmanjkajlo (verjetno zato ker ves čas pripravljam odlične in zelo enostavne, kot oblak rahle brezglutenske bučkine polpete) in ker je nedelja so trgovine (in lekarne) pač zaprte.
Če posebnih pripomočkov za izdelavo mleka nimaš, ti vsekakor priporočam gaze za enkratno uporabo. Z gazo obložiš višjo skledo tako, da ta gleda čez njene robove. Nanjo nato zliješ zmiksano mešanico vode in čičerike (ali mandljev, ovsenih kosmičev ali kakšnih drugih sestavin za pripravo rastlinskega napitka), narediš ‘culico’ in v skledo ožameš ‘mleko’. Ne glede na to, ali za precejanje uporabljaš chufamiks, vrečko za rastlinsko mleko ali preprosto gazo, pa goste pulpe, ki ostane nikar ne zavrzi. Iz nje lahko pripraviš čičerikine polpetke.
Sestavine:
- 200 g suhe čičerike
- 400 ml vode
- ščep soli
Postopek:
Suha zrnja čičerike preko cedila speriin čez noč namoči v večji količine vode, ki ji dodaš nekaj kapljic limone (ni nujno, je pa to trik, ki odstrani del neželenih fitatov – o tem več zgoraj).
Naslednji dan čičeriko dobro speri preko večjega cedila. Stročnico stresi v zmogljiv mešalnik in dodaj svežo vodo (400 ml). Zmiksaj v gladko kremo. To preko sterilne gaze, vrečke za izdelavo rastlinskega mleka ali s pomočjo chufamiksa (več o tem zgoraj) precedi, da ločiš čičerikino mleko od goste pulpe. Zares dobro iztisni, da iz zmesi iztisneš kar največ tekočine. Pulpe ne zavrzi (kam z njo malce višje), mleko pa prelij v kozico.
Na srednji temperaturi med stalnim mešanjem s kuhinjsko ročno metlico kuhaj toliko časa, da se zgosti. Dalj časa se bo kuhalo, bolj se bo gostilo in čvrstejši bo na koncu tvoj tofu.
Zgoščeno zmes prelij v stekleno posodo*, ohladi, posodo zapri ali prekrij z alu flijo in za nekaj ur postavi v hladilnik, da se fino učvrsti.
Dobro ohlajen tofu s pomočjo posode obrni na pripravljeno rezalno desko. Nareži ga na poljubno obliko (palčke, kockice, trikotnike) in uporabi v jedeh. Lahko kar takoj, za še boljši okus, pa ga prej iz vseh strani počasi in nežno popečeš (več o tem zgoraj).
*prej jo lahko rahlo naolji, da bo tofu še lažje spolzel iz nje; pri tem uporabi oljčno, sončnično ali avokadovo olje in ne npr. kokokosvega, saj se bo ta v hladilniku strdil
Tofu sem danes servirala na mešanici kvinje in hladno luščene ajdove kaše skupaj z nekaj zelenjave. Malce korenja, bučke, pora, cvetače in graha ter nekaj stročjega fižola, ki sem ga našla v zamrzovalni skrinji. Vse skupaj sem začinila z nekaj kvalitetnega oljčnega olja in svojo najljubšo mešanico piranske soli, suhega česna in različnih ekoloških suhih zelišč, ki je tako kot olje produkt družine Morgan. Zeliščna sol je nekaj, kar jedem hitro in enostavno doda lepo mero okusa.
