Enolončnic pojem zares premalo. Nič nimam proti njimi in vedno se dobro počutim, kadar pojem nekaj ‘na žlico’. A preprosto raje ustvarjam kaj drugega, na dobre stare juhe, čorbice, enolončnice… pa kar malo pozabim. Upam, da bom sedaj, ko prihajajo hladnješi dnevi pred sabo vseeno večkrat položila krožnik prijetno tople jedi. Jedi, za katero drugega kot žlice ne potrebuješ.
Sem pa danes po dolgem času naredila sicer zelo preprosto a hkrati zelo okusno juho. Ker je bil preostanek kosila pripravljen zelo hitro (pečen krompir, ki se v pečici speče hitreje kot običajen) in piščančji file, ki je gotov že v nekaj minutah, sem se odločila, da vseeno pripravim nekaj, kar bom mora lahko delila tudi s teboj. In sedaj to z veseljem tudi naredim, saj je krompirjeva enolončnica s svežim stročjim fižolom, ki sem ga ravno to jutro kupila na sobotni tržnici skupaj z nežnimi šampinjoni in suhim paradižnikom, ki v juhi navadno ni ena izmed tipičnih sestavin, naravnost odlična. Morda zato, ker res že dolgo nisem jedla juhe, morda ker je danes tak dan, da potrebujem malce tolažbe (kar krožnik enolončnice zagotovo nudi). Upam pa, da bo všeč tudi tebi.
Recept ni moj, zaupala mi ga je prijateljica, ki ga je našla na neki spletni strani. Kje žal ne vem, zato upam, da mi avtorica objave ne bo zamerila. Če po naključju naleti na tole objavo, pa naj se mi le oglasi. Z veseljem se ji zahvalim, da me je spomnila, kako okusne so lahko povsem preproste jedi, kot so enolončnice. Sama sebi pa res obljubim, da bom, kar se tiče juhic, bolj pridna.
Ker pa vem, kako že zelo majhna razlika v izboru sestavin lahko spremeni okus oziroma izboljša jed, če je le izbrana dovolj skrbno, naj ti zaupam nekaj o svojem izboru. Vse se začne pri osnovi. Navadno je to olje in čeprav nekateri trdijo, da olivno olje ni primerno za kuho, se s tem ne strinjam povsem. Res je, da tudi sama pri peki večkrat uporabljam maščobo, ki je odporna na visoke temperature. Takšno je na primer kokosovo olje in moje najljubše avokadovo (brez skrbi, tudi če se z avokadom nista blizu, olje po sadežu nima okusa). Visoke temperature prenese tudi ghee. Ghee je počasi in na nizki temperaturi kuhano maslo. Pri postopku se odstranijo mlečni delci (in s tem laktoza), ostane pa le 100 odstotna, zelo zdrava in v ayurvedi cenjena maščoba. Oljčno olje zagotovo ni izbira za cvrtje, pri kuhi ali peki pa ga občasno uporabljam, saj zagotovo poskrbi za dodaten okus. A le, če je olje kvalitetno, hladno stiskano, po možnosti ekološko in vsaj zame, ne premočno. Moja najljubša oljčna olja še vedno ostajajo olja Morgan. Na voljo je več različnih (glede na vrsto oljk), imajo pa tudi takšna z okusi. Limonin je vedno v moji shrambi, odlična sta tudi česnovo olje ter olje z okusom pomaranče, ki je enkraten dodatek različnim jedem, tudi (ali pa predvsem?) sladkim.
Druga sestavina so suhi paradižniki vloženi v olju. Tudi tukaj je okus veliko boljši če je paradižnikom dodano olivno in ne sončnično olje, zdravju pa bodo najbolj koristni na soncu sušeni paradižniki ekološke pridelave. Meni najljubši ostajajo vloženi suhi paradižniki iz DM drogerije (najdeš jih pod njihovo hišno znamko).
Stročji fižol – obstaja veliko vrst stročjega fižola. Meni je daleč najokusnejši okrogel (mislim da se mu reče tudi francoski) in ne ploščat stročji fižol. Zdi se mi bolj nežen, prijetnejši na ugriz, boljšega in bolj maslenega okusa. Na domačem vrtu imamo zelenega, a trenutno ne več. Sem pa na tržnici še dobila rumenega, ki mi je v resnici še ljubši. Če svežega ne dobiš, lahko v receptu uporabiš zamrznjen fižol. Na srečo stročji fižol po zamrzovanju ohrani veliko okusa (pa tudi oblike), zato kar pogumno.
Krompir – hkrati s fižolom sem na tržnici dobila še mlad krompir. Mlad jeseni? Ja, menda se ga lahko sadi tudi pozneje in je tako tudi v tem letnem času svež, mlad in tako zelo okusen. Prva dva gomolja sem olupila, ostale pa sem skuhala kar z lupino, saj je bila tako zelo tanka, da pozneje res ni motila. Neolupljen krompir je popolnoma užiten, še več, v lupini katerekoli zelenjave se skrivajo marsikatera najpomembnejša hranila.
In še gobe – izbrala sem sveže rjave šampinjone. Zdijo se mi okusnejši kot beli in seveda veliko boljša izbira od vloženih gob.
K juhici zelo lepo paše kruh. Katerikoli (oziroma tvoj najljubši) bo zagotovo dobra izbira. Moj, kljub veliko različnih receptov zanje, ki jih delim tudi s teboj, ostaja kruh z drožmi. Zanj uporabljam izključno ajdovo moko, zato je povsem brez glutena. Z rahlo mehko sredico in hrustljavo skorjico.
Sestavine:
- olivno olje
- 1 manjši por
- 1 strok česna
- 200 g gob
- 6 kosov sušenega (in v olje vloženega) paradižnika
- 1 žlička paradižnikovega koncentrata*
- 1 žlička suhega timijana
- 400 g krompirja
- 200 g stročjega fižola
- 1 l zelenjavne jušne osnove (ali vrele vode in zelenjavne jušne kocke)
- sol
- poper
- 1 žlička (jabolčnega) kisa (brez)
- 1 šopek svežega peteršilja
Postopek:
- Prepraži zelenjavo: V večji kozici segrej žlico olivnega olja in na segretem olju začni počasi pražiti na kolute sesekljan por. Ko se zmehča, a ne obarva, dodaj sesekljan česen. Ko česen zadiši, dodaj na rezinice narezane gobe in praži, da gobe spustijo vodo in se le ta vkuha. Ko gobe spustijo vodo, dodaj na rezinice narezan sušen paradižnik, žličko paradižnikovega koncentrata in timijan ter premešaj. Dodaj stročji fižol in na kocke narezan krompir in premešaj.
- Juho skuhaj: Dolij toliko zelenjavne jušne osnove, da je zelenjava pokrita. Kuhaj pokrito približno 15 minut oziroma toliko časa, da se zelenjava skuha.
- Juho naravno zgosti: Ko je krompir skuhan, omako poskusi in dosoli in popopraj po okusu. V omako umešaj še kis in počakaj, da ponovno zavre. Omako zgosti brez moke ali smetane – nekaj kosov krompirja in dve žlici omake prenesi v posodico in jih spasiraj (krompir lahko tudi le zmečkaš z vilico) ter krompirjev pire umešaj v omako. Kuhaj le še toliko časa, da omaka ponovno zavre, potem pa odstavi in okrasi s svežim peteršiljem.
- Postrezi: Serviraj, okrasi s petešiljem, popraj ter postrezi.
