”Kaj pa boš ti počela čez vikend?” me je v petek popoldan vprašala ena izmed prijateljic in ko sem ji povedla svoje plane, se je kar malce zgozila. Ne zato, ker sem rekla, da bom večino vikenda kar lepo doma (tudi ona bo, saj napoved ni kazala drugega kot dež), pač pa zato, ker sem rekla, da moram v soboto zjutraj najprej k babici po zajčka, nato pa na tržnico po zelenjavo s katero ga bom pripravila. ”Kaj? Zajčka boš jedla? Fuj!” O, kako zelo se moti…
Mlado zajčje meso je namreč izredno okusno in zagotovo premalo cenjeno. Mehko in nežno, takšno kakršen je na primer izredno priljubljen piščanec. In pri piščancu ni nikoli nobenega dvoma in ker živali morda niso tako ljubke kot zajčki, tudi zgražanja ne. In veš kaj? Zajec, če je res svež in mlad, je noro okusen, poleg tega pa veliko bolj zdrav od piščanca.
Zajčje meso je bogato z vitaminom B12, ki ga lahko dobimo zgolj v nekaterih živilih. Vpliva na delovanje možganov in na celoten živčni sistem ter je zelo je priporočjiv v prehrani diabeikov, saj vsebuje izjemno malo natrija. V primerjavi s piščancem je v zajčjem mesu precej več fosforja in kalcija, ki skupaj gradita kosti in jih ohranjata zdrave in močne. V njem najdemu tudi veliko niacina, ki pomaga ogljikove hidrati pretvoriti v energijo. Selen je antioksidant, ki se uspešno bori proti prostimi radikal, in tako ohranja telo mlado, hkrati pa prispeva k pravilnemu delovanju ščitnice in močnemu imunskemu sistemu. Žal je selena v danšnji prehrani izjemno malo, z uživanjem zajčjega mesa, pa lahko telo oskrbiš z lepo mero tega esencialnega minerala.
Če imaš torej možnost dobiti mladega zajčka, in si pripraviti okusno zajčjo jed, to možnost le izkoristi. V moji današnji obari je zajec nadvse fantastičen in zagotovo ti ne bo žal, da si mu dal/a priložnost. Če pa nikakor ne moreš mimo dejstva, da je pred teboj krožnik omenjenega s to vrsto mesa, prav. Pa poskusi s piščancem. Seveda bo okus nekoliko drugačen, vseeno pa bo obara okusna in ravno pravšnja izbira za deževen jesenski dan.
Da pa sem prišla do zajčka je tudi pri meni trajalo nekaj časa. Po moji krivdi seveda. Babica je namreč od prijateljice nekaj časa nazaj dobila sveže mlado zajčje meso, a že zamrznjeno. Ker bi bil cel zanjo in za dedka malce preveč, ker kadar babica dela zajčjo obaro, je zajca le za vzorec. Hkrati z njim v lonec potuje še večji kos govejega, svinjskega ali piščančjega mesa, zato bi bilo svega skupaj za dve starejši osebi verjetno res malce preveč.
Zato ga je polovico želela podariti meni, saj ve, da prisegam na meso domače reje. Ker ima v svoji zamrzovalni skrinji še kup drugih stvari, ji je zajček kmalu postal odveč in ga je želela čim prej porabiti. Ker ve, da daljše kuhanje pri meni pride v poštev le za vikend, saj so tedenska kosila vedno narejena hitro in enostavno, me je nekaj tednov zapored klicala, če bi konec tedna prišla ponj, saj ko ga enkrat odtali, ni možnosti za ponovno zamrzovanje.
Za konec tedna imam vedno kakšne plane. Včasih me ni doma, največkrat pa sem, a že z idejami za nove recepte, ki jih želim poskusiti. Ta teden sem se vdala – pa naj že vzame to meso iz skrinje, tako ali tako za deževen vikend, ki je sledil, nisem imela nobenih pametnih načrtov.
Tako sem sobotno dopoldna posvetila kuhi zajčje obare. Zjutraj sem se sicer najprej zapeljala do tržnice in na podlagi kupljenih sestavin ustvarila recept, ki si ga definitivno moram zapomniti. Morda res zveni kot lastna hvala, ampak boljše obare še nisem jedla! S sestavinami, ki so povsem po mojem okusu, s kombinacijo odličnih suhih in svežih zelišč ter z mladim mesom sem z največjihm užitkom zmazala dva polna krožnika, pa sploh sicer nisem velik ljubitelj jedi ‘na žlico’!
Osnova so čebula, korenje, aromatična stebelna zelena in koromač ter strok česna. Uporabila sem zeliščno sol, če je ne bi imela bi jo nadomestila zgolj s soljo in dodala nekaj suhih in svežih zelišč več. Med kuhanjem sem v lonec stresla še nekaj ozkega okroglega rumenega stročjega fižola, ki sem ga kupila na jutranji tržnici (in je po mojem mnenju eden najokusnejših in najbolj maslenih vrst fižola), dodala pest belega fižola, jed pa zgostila še s prav posebnimi makarončki. Testeninske spirale so narejene iz grahove moke in čeprav bi lahko uporabila katerokoli vrsto testenin, so se tele zajčku zelo lepo podale. Te testenine so kuhane zgolj v minuti ali dveh. Če torej jed ponudiš takoj, jih boš še začutil/a pod zobmi, če pa jo ponovno pogreješ, se bodo povsem stopile. Navadno me preveč kuhana pašta niakor ni všeč, danes pa me to sploh ni motilo. Še več – ponovno pokuhane in s tem razpadle grahove testenine so ustvarile bogato in gosto juho, brez da bi jo bilo potrebo zgoščevati z moko ali krompirjem.
Se pa v obari skriva še ena sestavina, ki je večina verjetno vanjo ne bi dodala – ekološke, v slanici vložene zelene olive. Vedno jih kupim v Muellerju saj so po mojem mnenju daleč najokusnejše (in cenovno dokaj ugodne). Olive obari podarijo čudovit slan okus in jo povzdignejo na povsem drugo ravn. Nekateri pri kuhanju takšnih juh prisegajo na belo vino, kar ni slabo, a če želiš kuhati s valitetninmi sestavinami, tudi precej drago. Olive so prav enkratna ‘zamenjava’.
Iz spodnjih sestavin lahko pripraviš dva krožnika obare, ki pa ju zlahka poje ena sama oseba. Zato pogumno podvoji (ali potroji) količine, če poleg svojega želodčka želiš nahraniti še kakšnega.
Sestavine:
- oljčno olje
- 1 bedro mladega zajčjega mesa
- zeliščna sol*
- oljčno olje
- pol bele čebule
- manjše steblo stebelne zelena (ali pol večjega)
- 2 manjša korenčka (ali 1 večje korenje)
- polovico gomolja koromača
- strok česna
- voda
- nekaj ozkih in okroglih (rumenih) stročjih fižolov
- pest vloženega belega fižola**
- 8 v slanici vloženih zelenih oliv
- vejic svežeg rožmarina
- (svež) lovorjev list
- pest najljubših testenin***
- sol in sveže mlet črni poper
- suh majaron
- žlička drobno sesekljanega svežega peteršilja
*tako kot ekološko oljčno olje je tudi zeliščna sol slovenski produkt, ki ga ponuja družinsko podjetje Morgan. Nakup takšne soli ti zelo priporočam, saj že ščepec mešanice poskrbi za odličen okus katerekoli jedi. Od mesa in rib pa vse to zelenjavnih jedi.
**večja zrna belega fižola kupim v Muellerju, tako kot tudi oljke. Oboje najdeš na oddelku z ekološko prehrano in tako kot olive je tudi fižol pakiran v stekleni embalaži, zaradi česar nima kovinskega priokusa kot se lahko zgodi s tistimi iz pločevnike.
***moj tokratni izbor so testenine iz grahove moke Gluteno, ki so seveda povsem brez glutena. Kuhane so zelo hitro, a se pri ponovnem segrevanju lahko povsem raztopijo, s čimeri pa ni nič narobe – osnovo bodo le še obogatile in jo lepo zgostile. Če si vanje želiš ugrizniti tudi ko obaro ponovno pogreješ, jih nekaj v lonec vrži še takrat.
Postopek:
Meso operi, dobro osuši in iz obeh strani dobro natri z zeliščno soljo (ali kombinacijo soli in suhih zelišč -timjana, rožarina, majerona…). V primerno veliko kozico prilij nekaj žlic oljčnega olja. Ko se segreje, nanj položi meso. Nekaj minut ga peci, da malce porjavi, nato ga obrnii in popeci še na drugi strani. Predhodno na pol popečeno meso prestavi na krožnik.
V kozico po potrebi prilij še nekaj olja. Dodaj grobo sesekljano čebulo ter na majhne kocke narezano korenje, zeleno in koromač. Med stalnim mešanjem nežno praži, dokler se zelenjava ne zmehča. V kozico vrzi neolupljen strok česna, ki si ga z ravno stranjo noža malce sploščil/a, da se narahlo odpre. Premešaj, nato na zelenjavo vrni meso, dodaj svež lovorjev list in vejico rožmarina. Prilij toliko tekočine, da je vse skupaj pod gladino vode. Nežno kuhaj približno uro in pol, dokler se meso povsem ne zmehča. Vmes večkrat premešaj ter nekje na sredini dodaj na nekaj centimetrov narezan stročji fižol. Kuhaj nežno, v nasprotnem primeru meso lahko ostane trdo.
Na koncu enolončnici vmešaj še vložen (predhodno opran in odcejen) bel fižol ter zelene olive, začini s suhim majaronom (med prsti ga pomencaj da spusti aromo) ter kuhaj še nekaj minutk.
Testenine dodaj glede na čas kuhanja, ki je zapisan na embalaži. Moje so bile kuhane v nekaj minutah, zato sem jih dodala hkrati s fižolom in oljkami. Pred postrežbo lahko meso vzameš iz obare, ga z rokami natrgaš na manjše delce, kosti zavržeš, meso pa vrneš v enolončnico. Odstrani še vejico rožmarina (verjetno je ostala le sredinska vejica) in iz kožice v juho iztisni česen.
Potresi z malce nasekljanega peteršilja, sveže letim črnim poprom ter jed postrezi z rezinami najljubšega kruha – polnovrednega, semenskega ali kruha z drožmi.
Kot vsaka ‘čorbica’ je tudi ta še boljša ko je pogreta. Pri pogrevanju se testenine lahko spustijo, kar ni nič narobe – če bodo povsem rapadle, bodo le še bolj bodo zgostile osnovo in poskrbele za bolj kremasto strukturo. Pred ponovnim pogrevanjem pa zato v lonec dodaj še nekaj surovih, ki se bodo v nekaj minutah skuhale do ravno pravšnje mere, da bodo v pravi obliki zopet del zajčje obare.
Ne bi mogla izbrati boljšega vikenda za obaro. Temačen, deževen in tih. Ravno pravšnji za malce daljšo kuharijo, ki najprej prijetno ogreje prostor, nato pa še želodček. Jedi na žlico so zagotovo zdravilo tudi za dušo. Pocrkjajo, potolažijo in nasitijo. In če so polne samih zdravih in okusnih sestavin nahranijo celo telo in ne le lačen želodec.