Ko na jedilnike začnejo prihajati gobe, vem, da se poletje počasi poslavlja. Saj ne, da jih sicer ne bi bilo, a vsaj jurčki so tisti, ki se spogledujejo s prvimi jesenskimi dnevi.
Gob ne nabiram. Mi pač ni do tega. Verjamem pa, da je občutek, ko v naravi zagledaš jurčka, izredno lep. Da ne bom krivična – enako velja tudi za vse druge vrste užitnih gob. A jurčki so zagotovo malce bolj posebni. Nekoliko težje jih je najti, pravi gurmani pa prisegajo ravno nanje.
Pri nas za obe skrbi oče. Ne sodi med strastne ljubitelje gob, še več, je jih res redko. Zato pa jih toliko raje nabira. Domov prihaja s celimi košarami jurčkov. Včasih se mi zdi, da drugih gob niti pogleda ne. Jurčki so zanj sveti. Skrbno jih očisti, ampak še vedno tako, da mora za njim v (čistilno) akcijo še mami 😉 Na njej je potem tudi vsa ostala ‘obdelava’. Gobe zamrzne ali pa jih vloži. Zadnja leta se mu rada pridruži tudi pri nabiranju, se pa na njenem krožniku nikoli ne znajdejo. Večino gob tako kar podarimo. Včasih cele, sveže, večkrat tudi vložene. Tiste iz domače skrinje pa… no, recimo le da jih hranimo do naslednje sezone, ko jih zamenjajo druge.
Kaj pa jaz? Iskreno imam najraje marele, dežnikarice. Opaniram jih v jajcu in mešanici sezama in moke (izberem eno izmed naravno brezglutenkih, npr. polnovredno riževo ali ajdovo). Jurčke si pripravim enkrat, morda dvakrat na sezono. Niti ne zato, ker bi jih imela tako rada, ampak bolj zato, ker se v tem letnem času to pač ‘spodobi’. Skuhamsi kremno gobovo juho ali pa jih na visoki temperaturi na hitro prepražim in dodam testeninam ali rižoti.
Prve letošnje pozno poletne jurčke pa sem uporabila za pico. Izbrala sem majhne, luštkane gobice. Tisti veliki jurčki so bolj za šopirjenje, po okusu so mi ljubši manjši. Popražene na ponvici sem dodala s skuto premazani in z bučo obloženi pici.
Testo se zopet pripravila malce drugače. Ni moj najljubši, priznam. Bil je preveč debel in drobljiv, čeprav okus niti ni bil slab. Vseeno ti tokrat puščam prosto izbiro pri testu. Uporabi svojega najljubšega, za nadev pa poskusi spodnji recept.
Rada bi ti namreč pokazala, da je pica lahko tudi kaj drugega kot s paradižnikovo omako in sirom obložen kruh. In zakaj v naslovu Pita Pizza? Ker je nadev lahko tudi ideja za tvojo naslednjo slano pito (quiche). V vsakem primeru pa velja…
…nežen premaz iz vmešane albuminske skute, rezine buče, hrustljavo slana pistacija, osvežilna limonina lupinica in rahlo pikantna rukola so skupaj z jurčki ena zares krasna jesenska kombinacija.
Sestavine:
- testo za pico
- 200 g (kozje) albuminske skute
- 100 g jučkov
- 150 g buče
- 1 manjša rdeča čebula
- pest pistacije
- limonina lupinica
- peteršilj
- sol in poper
Postopek:
V mešalnik stresi skuto ter jo zmiksaj v gladko kremo. Postopoma dodajaj sol in poskušaj ter se pri doziranju ustavi, ko bo krema ravno po tvojem okusu. Če je albuminska skuta pregosta, jo lahko razredčiš z žličko kisle smetane, jogurta ali oljčnega olja.
Polovico hokaido buče olupi in jo nareži na čim tanjše rezine. Predlagam, da uporabiš rezalnik zelenjave – mandolino. Nekaj buče pusti neolupljene in jo nareži na majhne kocke. Pred tem ji seveda z žlico izdolbi vsa semena.
Pečico segrej na 220 stopinj. Bučne kocke naolji, začini z malce soli in popra ter popeci na pekaču, obloženem s peki papirjem.
Pripravi še vse ostalo. Svež peteršilj drobno nasekljaj, čebulo nareži na tanke rezine, lupinico ekološke limono fino nastrgaj.
Na vročo ponev kani nekaj olja ter na njem popeci na rezine narezane jurčke. Čisto na koncu dodaj peteršilj, sol in poper ter odstavi.
Iz pečice vzemi bučo, vanjo pa postavi razvaljeno testo. Malo preden se speče, testo vzemi iz pečice, ga premaži s skutno kremo, obloži z rahlo naoljenimi rezinami buče, čebulico in gobami. Postavi nazaj v pečico, kjer naj se speče do konca.
Pico potresi z nasekljano pistacijo in svežo rukolo ter po želji pokapljaj z nekaj oljčnega oja.
Za vse, ki imate radi pikantnejše okuse, ali pa jih imajo radi tisti, ki jedo skupaj z vami, pa še nasvet. Zraven pice priloži nekaj čilijevih kosmičev ali grobo strtih zrn črnega popra, da si lahko pico vsak lahko dodatno začini sam. Zame je bil tokrat poper povsem dovolj. Na majhnem unikatnem krožniku (kupila sem ga tukaj – klik) ga je po koncu kosila ostalo le še malo.