Zavidam ljudem, ki večino svojega dopusta preživijo na morju. Meni zaradi različnih razlogov uspe poleti na primorski konec skočiti le za kak dan ali dva. Ko sem že mislila, da letos morske vode sploh ne bom videla, sem nepričakovano dobila možnost najema apartmaja na slovenski obali. Nekaj dni sem tako preživela v Strunjanu, čeprav sem bila tam bolj malo. Vsak dan sem raje poiskala plažo kje drugje, tudi na hrvaški strani. Z veseljem bi ostala še dlje… Žal ni šlo. Morda pa me drugo leto čaka več dni ob morju.
Nisem oseba za kampiranje. Ne maram šotorov, niti prikolic. Čisto preveč prtljage je potrebne in niti ne želim pomisliti kako je biti v šotoru, kadar piha burja ali močno dežuje. Najraje imam hotel. Seveda se ne bi branila kakšnega luksuza, a v resnici ga ne potrebujem. Zadostuje sobica z balkonom (in pogledom na morje). Najbolj pomembna pa je dobra hotelska hrana. Ni lepšega kot priti v dišečo hotelsko restavracijo, kjer ponujajo širk spekter (dobro!) pripravljenih jedi in izbrati tisto in toliko, kolikor ti srce poželi. Čeprav zelooo rada kuham, pa mi tistih nekaj dni prav paše, da za to poskrbijo drugi. Jaz le izberem in uživam.
Tudi v apartmaju je lahko zelo luštno. Kosila tam nikoli ne kuham, ampak se dodobra najem ribjih jedi v restavracijah nekje, čim bližje plaži. Za večerjo je navadno kaj lažjega, nekaj ‘na hitro’. Tudi zato, da ostane dovolj prostora za ogromne sladoledne kupe, ki na morju obvezno pridejo na vrsto vsak večer. Zajtrk je bogat in z veseljem ga pripravim sama. Obloženi kruhki s sirom, avokadom in paradižnikom, vmešana jajčka, za ‘sladičko’ pa čez noč namočeni kosmiči z jogurtom in svežim sadjem. Letos sem se še toliko bolj veselila, da pridem do zadnjega dela obroka. Prvič sem si namreč lahko kar direktno iz terase odtrgala nekaj sladkih fig, le nekaj korakov stran pa našla grm poln sočnih robid. Odlična kombinacija za popestritev kremaste ovsene kaše in dobro ohlajenega jogurta.
Nekaj figic sem prinesla tudi domov. Ne veliko, ker jih je bilo še precej nezrelih. Zato sem na tržnici kupila še nekaj slastnih sadežev, ki so mi delali družbo tudi po vrnitvi domov. Fige namreč obožujem, a nikoli same. Veliko raje jih imam v kombinaciji z drugimi sestavinami. Grškim jogurtom ali temno čokolado, pa tudi (ali skorajda predvsem pa z) slanimi rečmi. Slan kozji sirček, feta, pršut ali le velik ščep solnega cveta. Noro! Medtem, ko sem si včeraj za kosilo pripravila kiš (slano pito) z rdečo čebulico, skuto, sirom in temnimi figami, pa sem zelene fige na današnji praznični dan kombinirala s piščancem. Fige in piščanec? Zakaj pa ne?
Še pred leti sem bila proti kombiniranju svežega sadja z mesom in očitno nisem vedela kaj zamujam. Zdaj se takšnih obrokov prav veselim. Piščanec pečen skupaj s krhlji jabolk, s pomarančo ali z limono, avokadom, s slivami ali z grozdjem – naravnost božansko! Danes pa, ker sem vse prej našteto že preizkusila (in s teboj seveda delila tudi recepte) so bile na vrsti figice. Daleč najboljši spominek z dopusta.
Sestavine:
- 2 manjša piščančja bedra, prerezana na pol
- sol in sveže mlet črni poper
- oljčno olje
- 20 ml kisa (10 ml jabolčnega in 10 ml balzamičnega ali pa zgolj rdeč vinski kis)
- 20-25 ml medu
- 40 ml vode
- četrt čž mlete rdeče paprike
- četrt žičke bio koruznega škroba
- 1 bela čebula, narezana na srednje debele rezine
- nekaj manjših šalotk, prerezanih na pol 8ali na četrtine če so večje)
- 2-3 stroki česna
- 2 čž drobno sesekjanega origana
- nekaj ne premehkih zelenih fig
Sestavine:
Postopek:
Pečico segrej na 200 stopinj Celzija.
V skledici zmešaj kis z medom, vodo, mleto papriko in škrobom.
Meso speri in z brisačko zares dobro osuši. * Iz obeh strani ga dobro posoli in začini s poprom.
Segrej ponev, dodaj olje ter na njem popeci piščanca s kožo navzdol. Peci ga slabih deset minut oziroma dokler se kožica lepo ne obarva in postane nekoliko hrustljava. Meso obrni in ga za minuto ali dve popeci še iz druge strani.
Meso preloži na krožnik, znižaj temperaturo ponve nato pa dodaj čebulo in šalotko. Začini s ščepcem soli in med občasnim mešanjem nežno praži nekaj minut, da čebula postekleni. Nato dodaj cele, a olupljene stroke česna in nežno praži še kakšno minuto. V ponev nato prelij mešanico s kisom in škrobom. Dodaj origano, ščepec soli in sveže mlet črni poper. Med mešanjem kuhaj nekaj minutk, da se omaka malce zgosti.
Če je tvoja ponev primerna za peko v pečici, na čebulo naloži meso, sicer pa najprej prelij omako (skupaj s čebulo) v ustrezen pekač. Pazi, da z dna ponve postrgaš vse dobrote. Na čebulo nato položi kose mesa, tokrat naj koža gleda navzgor. Med kose mesa dodaj še polovico na polovico ali na četrtine (odvisno od velikosti) narezane fige.
Peci deset minut, nato dodaj še preostale fige** in peci, dokler meso ne doseže središčne temperature vsaj dobrih 75 stopinj. ***
*dobro osušen piščanec je ključ do hrustljavo zapečene kožice
**fige sem dodajala postopama zto, ker nisem želel, da bi se vse preveč zmehčale. fino je, da kkašna ostane malce bolj ‘al dente’
*sama sem za peko v pečici potrebovala dobrih 20 minut. Je ša čas odvisen od velikosti (debeline) piščančjih kosov ter tega kako dobro je bilo meso zapečeno v ponvi
Ker so fige zelo sladke, v omaki pa je tudi med, je kis obvezna sestavina in tisto, kar lepo uravnoteži okuse. Tudi kisi so si med seboj različni. Nekateri so blažji, drugi močnejši. Sama bi se vsekakor odločila za rdeč vinski kis (kar mi je predlagal tudi gospod Google 😉 ), a ker ga sicer nikoli ne uporabljam, ga seveda nisem imela in sem ga nadomestila s kombinacijo jabolčnega in balzamičnega. V nekaterih podobnih receptih je tudi zgolj balzamičen kis, a se mi zdi, da bi znalo biti vse skupaj vseeno bilo malce presladko.
In zdaj? Kako naj pripravim piščanca naslednjič? Od mesa ga imam namreč najraje (pravzaprav jem skorajda večinoma le piščanca). Čeprav mi je všeč tudi njegov povsem nevtralen okus (zgolj z dobrim ščepcem soli seveda), pa je ravno zaradi svoje nežnosti in nevtralnega okusa to meso najbolj hvaležno za kombiniranje z drugimi sestavinami. Če imaš kakšno, morda že preverjeno, idejo ali zgolj predlog, pa veš, kje me najdeš 😉
One comment