Se samo meni zdi, ali je poletje res čas za pice? Saj ne, da čez leto nanje pozabimo, a poleti si po celodnevnem izletu, za večerjo nekje na plaži ali pa kar doma, še najreje naročimo pico. Z njo nikoli ne moreš zgrešiti, kajne? No, seveda so razlike med picarijami ogromne in seveda so najboljše pice z drožmi. Na sredini s čisto tankim testom, a z močno napihnjenim robom.
Veliko jih droži pice peče tudi doma. Jaz zaenkrat še ne. Zakaj? Ker je moja kuharija večinoma brez glutena in ker je, vsaj z naravno brezglutenskimi mokami in ne že pripravljenimi mešanicami, pico z drožmi malce težje pripraviti. Pice sicer ne pečem vsak teden, se jo pa lotim nekajkrat na leto. Vsakič je drugačna. Drugačno testo, drugačen nadev. Hkrati pa vselej tudi precej drugačna od tistih, ki smo jih vajeni iz picerije.
Po reeeees dolgem času pa sem si jo zadnjič privoščila v neki piceriji v Trstu. Ni bila brez glutena, je pa bila pripravjena iz ekološke, sveže mlete polnovredne pšenične moke, testo pa je vzhajalo kar 72 ur, kar pomeni, da je bilo večino glutena že dobro predelanega. Bila je odlična. Vsaj testo in raznovrstna zelenjava, ki se je znašla na njej, sta bila odlična. Malo manj sem bila navdušena nad sirom. Z njim sicer ni bilo nič narobe, a po mojem mnenju je bilo na pici čisto preveč mocarele. Nisem ena tistih, ki bi hlepela po ogromni količini topljivega vročega sira. Poleg tega imam potrjeno laktozno intoleranco, zato moram biti pri količini mlečnih izdelkov precej pazljiva. Hitro je lahko preveč. Poleti si mlečnih stvari privoščim več, pozimi manj, saj hladijo in hkrati zasluzijo telo, kar je skupaj s številnimi virusi precej slaba kombinacija. Mleka ne pijem, rada pa imam kakšen dober, gosti kozji jogurt (prisegam izključno na dve znamki) ali pa kremasti grški jogurt, pa nežno albuminsko (sirarsko) skuto, ki jo čez mejo poznajo pod imenom ricotta, od sirov pa še najraje izberem feto.
Sem pa zadnjič, takoj ko sem se vrnila iz izleta po Italiji, tudi sama kupila kepico sveže mocarele. In naredila pico. Po moje. S pestom, breskvami in pršutom. Ter seveda z mocarelo. Z veliko manj mocarele, kot so mi jo servirali čez mejo. Tudi če bi ga bilo še manj, ga ne bi pogrešala.
In ko sem se že drugič v tem tednu spravila k peki pice (obožujem kruh, zato so kakršnikoli obloženi kruhki moj ljubi prigrizek), sem se odločila da bo ta pa povsem brez sira. Ne le zato, ker sem v zadnjem času pojedla čisto preveč mlečnih izdelkov in vem, da se mi bo to (in se mi je že) maščevalo, pač pa tudi zato, ker v hladilniku nisem imela ne mocarele, ne fete oziroma sploh kakršnekoli vrste sira. Sem pa imela vrečko indijskih oreščkov. Začuda je bila še cela (saj če bi bila odprta, verjetno v njej ne bi bilo niti enega oreščka več – saj veš kako je to, začneš in ne moreš nehati). Pa sem pogooglala. Vedela sem, da vege sirček ni težko narediti, vsaj tipa mocarela ne. Vseeno sem bila precej skeptična. Nekoč sem namreč kupila nek veganski sir in bila tako zelo razočarana. Fuj! In zato sem, kadar sem pekla pico brez mlečnih izdelkov, sir raje popolnoma izpustila kot pa da bi kupila vege različico. Poleg tega so že pripravljeni nadomestki navadno polni nekih čudnih zgoščevalcev, barvil in dodatkov, da z zdravim živilom nimajo veliko skupnega. Verjetno se najde tudi sirček, ki je zelo okuse in bolj naraven, a se nikoli nisem podala na lov za njim.
Na youtubu sem našla posnetek dveh mladeničev, kako iz oreščkov, vode in nekaj dodatkov pripravljata svojo mocarelo. Ker ni bilo težko, sem poskusila tudi sama. Še preden pa sem z rezinami domače vegi mocarele obložila svojo pico, sem ‘sirčkovo’ kroglico poskusila kar samo. No z nekaj češnjevimi paradižniki, svežo baziliko, oljčnim oljem in poprom. Tako kot se spodobi 🙂 In uau, super je! Struktura je skorajda povsem enaka klasični mocareli. Tako, malce žvečljiv. Okus seveda ni povsem enak, se mu pa približa oziroma lahko klasični mocareli prav lepo konkurira. In je šla. Vegi mocarela tudi na mojo pico.
Nadev je seveda pomemben, a nič bolj kot testo. Zagotovo je fermentirano najboljše in tudi najlažje prebavljivo, a pico lahko narediš tudi kako drugače. Včasih smo jo pekli le s kvasom, pri mojih picah pa ga boš le stežka zasledil/a. Kruh na primer, pečen vsak teden, a kvasa ne uporabljam. Sem pa (na srečo) imela doma eno vrečkico ekološkega suhega kvasa, saj me je že nekaj časa mikal recept za tanko hrustljavo, brezglutensko testo, v katerem je uporabljen tudi kvas. Gre za mešanico polnovredne, torej rjave, riževe moke in tapiokine moke. Tapioka je povsem naraven škrob, ki pomaga pri brezglutenski peki in testo pomaga zlepiti skupaj in ga naredi malce bolj prožnega. V testu je še žlička indijskega trpotca, ki ga imam tako ali tako vedno doma, saj z njim pečem svoj 100% ajdov kruh z (ajdovimi) drožmi in zame ni boljšega kruha kot je ta. Povsem mehek, s hrustljavo skorjico.
‘Moja’ italijanska pica me je očarala z ogromno količino sveže zelenjave. Različnimi paprikami, bučkami, jajčevci (čeprav jih ne maram, so bili na pici prav krasni) in artičokami. Ter seveda paradižnikovimi pelati. Paradižnik je nekaj, kar večini verjetno najprej pade na misel ko pomisli na pico. Ni pa nujno, da so pice premazane le s pelati. Na mojih so le redko. Namesto s paradižniki poskusi s hummusom, kremnim sirnim namazom oziroma vmešano rikoto, rzličnimi pesto omakami… Prav tako ni nujno, da so pice bogato obložene. Tiste prave pice, so dokaj ‘revne’. Kar pa ne pomeni, da zato niso okusne. Prej nasprotno! In še – pomembno ni niti to, kakšno je testo za pico. Nekateri prisegajo na debelejše testo, drugi na kot list tanko. Meni je všeč oboje. Pomembno se mi zdi le to, da nadeva glede na debelino testa ni preveč. Imam preveč rada kruh…
In ravno zato sta na moji današnji pici samo dve sestavini. Doma pripravljen pesto (naredila sem ga iz kodrolistnatega ohrovta, z malo bazilike in indijskih oreškov) in prav tako domačega vegi sirčka. Predstavljam ti torej tanko, hrustljavo pico, z izjemno zdravim zelenim pestom in sirom, ki ga lahko čisto sam/a pripraviš v le nekaj minutah ter je primeren tudi za vse, ki so zaradi različnih vzrokov mlečnim izdelkom rekli ne.
Sestavine:
za testo…
- 115 ml vode
- 1/3 čž surovega nerefeniranega sladkorja
- 1 žlička (cca 5g) ekološkega instant kvasa
- 3 g indijskega trpotca
- 80 g polnovredne fino mlete riževe moke
- 40 g tapiokine moke
- 1/2 čž soli
- oljčno olje
za pesto…
- 30 g ohrovtovih listov (brez trde središčne žile)
- 10 g sveže bazilike
- 35-40 g indijskih oreščkov
- ščep soli
- 1 čž kvasnih kosmičev
- 1/2 stroka česna
- oljčno olje
- žlica ali dve limoninega soka
za nadev…
- nekaj žlic pripravljenega pesta
- domača veganska mocarela*
- suha in sveža bazilika
*domača veganska mocarela je večino narejena iz indijskih oreščkov. za pripravo je zares enostavna, končen sirček pa nadvse okusen. Recept zanjo najdeš tukaj (klik).
Postopek:
za testo…
Pečico segrej na najmanjšo možno temperaturo. Ugasni, a vratca pusti zaprta, da ostane čisto nežno topla.
Vodo nežno segrej, tako da bo dosegla dobrih 40 stopinj. Vmešaj sladkor in ko se stopi gladino vode nežno potresi s kvasom. Pusti nekaj minut, da kvas začne naraščati.
V večji skledi dobro zmešaj suhe sestavine. Riževo in tapiokino moko ter sol. Na sredini naredi jamico.
V kvasec vmešaj žličko (cca 3 g) indijskega trpotca. Ko rahlo želira, vse skupaj vlij v jamico suhih sestavin. S silikonsko spatulo vse skupaj nežno, a dobro premešaj.
Na dobro pomokano površino prevrni testo in ga nekaj minut gneti ter nato oblikuj lepo kroglo. Prestavi jo v skledico, ki si jo prej dobro premazal/a z oljčnim oljem. Skledo pokrij s čistim kuhinjskim servietom in postavi v pečico. Pusti približno dve urici in testo se bo podvojilo.
Na delovno površino položi večji kos peki papirja ter ga potresi z moko. Nanjo postavi vzhajano testo, ga potresi z malce riževe moke in s prsti potiskaj testo iz središa navzev. Ko ga tako že dovolj raztegneš, ga lahko na sredini povaljaš še s pomočjo manjšega valjerja (ali prazne stekleničke). Če rob razpoka, nič hudega, s rahlo naoljenimi prsti ga stisni skupaj. Ravaljano testo pokrij s krpo in pusti, da še malce počiva. Medtem pripravi pesto.
pesto…
Ohrovtu odstrani središčno žilo, ga speri in za nekaj sekund vrzi v krop. Nato hitro speri pod ledeno hladno vodo, iztisni odvečno vodo in popivnaj z brisačko, da se osuši. Grobo sesekljaj.
V mešalniku najprej nan hitro razdrobi oreščke, nato dodaj ohrovt, svežo baziliko, fino nariban česen, kvasne kosmiče, sol, olje in limono. Zmiksaj, poskusi in po potrebi prilagodi svojemu okusu. Preloži v skodelico, nato pa vmešaj še toliko olja, da bo pesto lepo mazljiv.
pizza…
Pečico skupaj s pekačem segrej na 250 stopinj.
Pripravljeno testo skupaj s peki papirjem preloži na vroč pekač in peci približno 7 minut. Vzemi iz pečice, testo premaži s pestom ter obloži z na malce debelejše narezanimi rezinami mocarele. V pečico vrni še za nekaj minut. Pred postrežbo tu pa tam dodaj še malce pesta, potresi s ščepcem suhe bazilike, pizzo pa okrasi z lističi sveže bazilke.
Še ena sestavina je, ki se v mojih receptih ne pojavlja pogosto (pravzaprav ne vem, če se sploh kdaj že je?), jo pa tu pa tam vseeno uporabljam. Gre za prehranski kvas (t.i. nutritional yeast). To je deaktiviran kvas oziroma kvasni kosmiči, za katere je znano, da vsebujejo tudi vitamin B12, ki ga je sicer moč najti le v živalskih izdelkih. Kvasni kosmiči so v veganski kuhinji priljubljeni predvsem zato, ker njihov okus spominja na sir, še najbolje na parmezan. Razlike v okusu se med posameznimi znamkami močno razlikujejo, prav tako način pridelave kosmičev. Sama sem po slučaju našla takšnega, ki mi je precej všeč, priznam pa, da sem se na okus mogla malce navaditi. Je pa res kot pravijo – ko ti enkrat postane všeč, te njegov okus kar malce zasvoji 🙂 Prehranski kvas sem v receptu uporabila tako pri pripravi mocarele kot tudi pesta. Če nisi vegi, za pesto lahko uporabiš tudi klasičen parmezan, mocarela pa bo uspela tudi brez njega. Njen okus morda poudari le z malce soli več.
One comment