Po izletu v Trstu in tamkajšnji pici, sem si hitro zaželela še eno. Svojo. Tista je bila odlična, čeprav ne brez glutena. Vseeno je testo počivalo kar 72 ur, zato je bila precej lahko prebavljiva. Oziroma bi bila, sploh če pomisliš, da je bila obložena zgolj z zelenjavo. In te ni bilo malo. Malo pa ni bilo niti sira. Mocarele je bilo namreč občutno preveč. Vsaj za moj okus. Na pici, ki sem jo naredila, ga je pol manj, in če bi jo bilo še manj, ne bi imela nič proti. Nisem namreč ena tistih, ki obožujejo velike količine topljivega sira. Na srečo pa je pri sestavinah, s katerimi je pica obložena tako, da količino lahko povsem prilagodiš svojemu okusu. Če torej sodiš v skupino siroljubov, izvoli – obloži pico s toliko mocarele, kolikor želiš.
Seveda pa ne pozabi še na druge sestavine. Moja tokratna izbira so bile breskve. Ja, sladke in sočne Slovenske breskve. Te so se k mocareli (izbrala sem seveda ekološko, drugače pri mlečnih izdelkih pri meni ne gre) prav lepo podale. Da pa vseeno vse skupaj ne bi bilo presladko in bi pica še vedno bila pica primerna za glavni obrok in ne za zajtrk ali sladico, sem dodala še nekaj rezin slanega kraškega pršuta. Tudi pesto je tisti, ki sladkobo parv lepo omili in se najverjetneje h celotni kombinaciji veliko lepše poda kot bi se paradižnikov premaz. Vsaj po mojem mnenju. Pesto je domač, ker je domač pač najboljši. Zato ker je svež in brez stabilizatorjev, polnil in drugih dodatkov, ki jih pravi pesto sploh ne potrebuje (ga pa potrebuje tisti, ki mesece in mesece sedi na trgovski polici).
Testo je preprosto. In nikakor ni tipično testo za pico. Sestavljata ga le dve glavni sestavini. Bela riževa moka ter grški jogurt. Ekološki, se ve 😉 Malce pecilnega praška testu pomaga da lepo naraste, sol pa je začimba, zradi katere je vsak kruh boljši. Testa nisem valjala, temveč le malce razvlekla z rokami. Če imaš raje tanjšega, izvoli, uporabi valjar ali pa testo vleči dokler ga ne stanjšaš na debelino, ki ti je všeč. Meni je vseeno kakšno je. Včasih prija malenkost debelejše, sploh če je pica obložena s težjimi sestavinami, tako, kot je današnja. rada imam občutek da jem tudi kruh in ne le nadeva. Seveda so mi všeč tudi tanke, hrustljavo zapečene pice, a le, če ni preveč obložena. Potrebuje zgolj dobro omako, začimbe in morda kakšen košček sira. Ali pa tudi ne.
Vedno rada preizkušam nove kombinacije sestavin. V vseh receptih, ne le pri pici. Seveda morajo biti take, ki so mi že tako ali tako všeč. S takšno izbiro ne moreš zgrešiti. A tokrat sem vseeno šla malce izven svojih okvirjev.
Mislim, da sem mocarelo kupila prvič (ali pa je nisem že res zelo zelo dolgo), saj imam raje ricotto (po naše albuminsko ali sirarsko skuto) ali pa bolj slano feto. Oboje pogosto uporabljam tudi pri pripravi pice. Tudi pršuta v mojem hladilniku ni najti. Ga jem, a res le občasno. Kupim ga le takrat, kadar ga potrebujem za kak fin recept, ne pa, da bi ga jedla kar tako. Pršut sem večkrat uporabila v kombiniaciji s sladkim krompirjem, zato, da se okusi uravnotežijo. Odličen je z njoki iz sladkega krompirja, na solatnem krožniku s pečenim krompirjem, figami in feto, na popečenih rezinah sladkega krompirja, obloženih z avokadom ter s poširanim jajčkom za piko na i. Pršut je lep dodatek v slanem kišu (piti), v krompirjevih njokih s šparglji, suhimi paradižniki in belim fižolom, kot nadev puranji ruladi s pistacijo in brusnicami ter kostanjem ali pa na popečeni polenti s skuto, pečeno bučo in hrustljavimi žajblovimi lističi. No, očitno je v zadnjih letih vseeno kar nekajkrat prestopil prak moje kuhinje.
Tokratna pica je primerna za eno do dve osebi. Odvisno ali gre za glaven obrok ali le večerni prigrizek. Verjamem, da bi se zraven prav lepo podal kak kozarček vina, morda celo piva, a sama alkohola nikoli ne pijem. Če pa se to slučajno zgodi, gre zgolj za požirek ali dva in res le izjemoma.
Sem si pa zraven raje privoščila sok, v katerega sem dodala še žličko Neotosila, ki je moj zavezanec ko gre za črevesje. Z njim, predvsem pa z absorbcijo hranil, imam namreč že leta in leta veliko težav, ne glede na to kaj in koliko jem. Neotosil je zagotovo korak v pravo smer. (O izdelku: sestavine v Neotosilu sinergijsko podpirajo celice in celične procese na točno tistih mestih, kjer je to najbolj potrebno za ohranjanje zdravja. Dodatna prednost Neotosila pa je proizvodnja po posebnem postopku, ki zagotavlja maksimalen izkoristek aktivnih učinkovin ter hitro in visoko absorpcijo).
Redno pa uživam tudi vitamine. A le določene. Tiste, za katere vem, da so brez nepotrebnih dodatkov, da so kvalitetni in da je doza tista prava. Že nekaj časa prisegam na vitamine v sprejih, saj jih telo veliko lažje absorbira. Toplo priporo znamko Sitis in njihove BetterYou spreje.
In ne, ne za en, ne za drug izdelek ne gre za plačan oglas, je le toplo priporočilo za vse, ki tako kot jaz veste, da je zdravje pravzaprav edino, ki šteje!
Sestavine:
za testo…
- 120 g bele riževe moke
- 120 g grškega jogurta
- ščep soli
- 1 čž vinskega kamna + 1/4 sode bikarbone (ali 1 čž pecilnega praška)
za pesto omako…
- 20 g svežih listov bazilike
- 10 g parmezana
- 12 g pinjol
- 1/2 stroka česna
- sol
- 45 ml oljčnega olja*
- nekaj kapljic limone
za nadev…
- 200 g bio mocarele
- 1 srednje zrela breskev
- ščepec suhega origana
- malce sveže mletega črnega popra
- nekaj rezin kraškega pršuta
*boljše bo olje, boljša bo pica. Ekološko oljčno olje Morgan je moja izbira.
Postopek:
za testo…
V skledi zmešaj moko s soljo in kombinacijo vinskega kamna in sode bikarbone (ali po želji s pecilnim praškom). Vmešaj jogurt in z žlico dobro premašaj. Nato na hitro zgneti z rokami. Testo bo rahlo pacljivo, a nič zato. Če se ti zdi preveč (odvisno od gostote jogurta), lahko dodaš še malce moke, a ne pretiravaj. Kepo testa pokrij s čistim kuhinjskim servietom in pusti da počiva približno pol ure.
za pesto…
Na suhi ponvici na nizki temperaturi čisto rahlo popraži pinjole. Vse sestavine zmiksaj v mešalniku ali pa jih stri v terilniku. Poskusi in prilagodi svojemu oksuu. Po potrebi naj bo olja nekoliko več, oziroma toliko, da bo omaka lepo mazljiva in nekoliko redkejša od tipičnega pesta.
pizza…
Na delovno površino razgrni večji list peki papirja ter ga zares dobro pomokaj (sploh če se ti tvoje testo še vedno zdi pacljivo). Z rokami zgneti testo ter ga prsti iz središča razvleči navzven, nato si pomagaj še z dlanjo. S čopičem iz peki papirja pometi odvečno moko. Pico premaži s pestom in obloži z nekoliko debelejšimi rezinami mocarele. S pomočjo peki papirja pizzo prestavi na pekač. V ogreti pečici peci približno 10 minut (oziroma toliko, kolikor je potrebno za debelino tvojega testa). Nato dodaj ščepec origana, malce sveže mletega popra ter rezine pršuta in po želji, če želiš, da je ta rahlo hrustljav, vse skupaj za nekaj minutk vrni v pečico.
Pred postrežbo pico pokapljaj s preostankom pesta ter okrasi s svežimi listi bazilike.
