Tako dolgo že nisem jedla sardelc. Včasih sem si jih kupila skoraj vsak teden, natančneje vsak torek, ko je v mesto prišel kombi s svežim morskim ulovom. Tega zdaj že nekaj let ni in sveže sardele močno pogrešam. Sicer uspešno kompenziram z drugimi ribami, predvsem s skušami, ki jih v tem času nalovi moj oče in si potem z zamrzovanjem naredim nekajmesečno zalogo, pa z lososom, gamberi in občasno s kakšno postrvijo. A, pa zadnjič sem si po več kot desetletju kupila še vrečko zamrznjenih filejev osliča. Ta je po krivici precej zapostavljena riba. Pravilno pripravljen oslič je odličen, hkrati pa eden najcenejših morskih rib. Rada imam tudi dobro pečeno orado ali brancina. Dobro pomeni, da ima riba hrustljavo zapečeno kožo, hkrati pa meso ni prepečeno, ampak še vedno lepo sočno. Orado ali brancina si navadno naročim v kakšni dobr ribji gostilni, a kaj ko zunaj jem bolj poredko.
Sem pa zunaj jedla ravno včeraj. Bila sem na enodnevnem izletu v Trstu. Ne, nisem šopingirala, ta ‘šport’ ni zame. Malo sem se sprehajala, malo kofetkala, predvsem pa iskala senco. In veš, kje jo je bilo največ? Ravno v shoping centrih 🙂 Sta me pa vse to sprehajanje, predvsem pa nora vročina, zares utrudila. Zato sem komaj čakala, da se usedem v restavracijo, se ohladim in privoščim nekaj dobrega za pod zob.
Navadno bi zunaj res izbrala nekaj morskega, a se mi je že hudo dolgo ‘luštalo’ pizze. Doma jo sicer pečem, a moje pice so nekoliko drugačne in dokaj daleč od tradicionalne. Že doma sem na Instagramu našla lokal, kjer pripravljajo pico z drožmi. S polnovrednim testom iz ekološke moke, ki vzhaja 72 ur. Prepričal me je tudi ambient. Prijeten, prijazen, sproščen. Nič fensi, vseeno pa opremljeno z okusom. Pice niso bile drage in res so bile odlične. Z lahkoto sem jo pojedla, ob njej pa še skledo solate ter kruh (prav tako z drožmi), ki ga postrežejo zraven. No, pa za predjed sem brezplačno dobila (ker sem se prijavila na e-novičke 🙂 ) še celo skledo ocvrte poletne – noro dobra je bila, pa polente načeloma res ne maram preveč. Picerija vse pice po želji pripravi tudi z lastno mešanico brezglutenskih mok (a s kvasom, ne z drožmi). In čeprav je moj jedilnik večinoma brez glutena, sem se vseeno odločila za drožasto testo. Popolnoma sita sem obkljukala svojo željo po italijanski pici. Ribe pa bo potrebno speči doma.
Na poti domov sem se sprehodila še skozi čudovit park, poln lovorja. In seveda utrgala šopek za spomin 🙂 Ker v Italiji ribice niso prišle v moj izbor, sem nekaj ribjega pripravila že takoj naslednji dan. Skupaj s svojim spominkom. Aromatičnim, živahno zelenim lovorjem.
Sicer bi kadarkoli lahko kupila zamrznjene sardele, a jih ne. Verjetno zato, ker imam v skrinji že dovolj drugih zamrznjenih rib. So se mi pa danes zasvetile oči, ko sem v našem Sparu opazila te majhne ribice. Sveže, v kotičku (res je le majhen kotiček) ribarnice. Čeprav obožujem na žaru pečene sardelce, ki jih vedno pojem s kostmi vred, pa sem jih tokrat pripravila malce drugače.
Žal mi je (in vem, pogosto mi je), da moje fotografije ne prikažejo kako dobre so bile. Sočne, z božanskim nadevom in odličnim koromačem, prepojenim z vsemi dobrotami, ki sem jih še vrgla v pekač. In koromača ni bilo malo – na fotkah ga je le za vzorec, v pekaču pa ga je ostalo še precej. Sem se bala, da bi prevelika količina zelenjave zasenčila ribice, pa zdaj vidim, da je ravno nasprotno – belina koromača bi verjetno poudarila celotno jed.
Nikoli nisem povsem zadovoljna s svojimi fotkami in vem, zakaj je tako. Narejene so s preprostim telefonom, brez kakršnihkoli filtrov v prostoru z vselej neprimerno svetlobo in na majhni mizici, ki se mi vedno zdi veliko premajhna. Zanje sem seveda zadolžena jaz, ki o fotografiji nimam niti najmanjšega pojma. Si pa nekoč želim na kak tečaj. Če je med vami kak fotograf, še bolje pa food stylist, se priporočam 😉
Izgled tokrat sploh ni pomemben, ker veš kaj? Tale je je božanska! In lahko mi verjameš da je. Že dolgo časa nisem jedla tako dobrih sardelc. Vsekakor bom recept še kdaj ponovila (če me seveda ne premami večna potreba in želja po raziskovanju novih kombinacij). Polnjene sardele so neverjetno sočne in okusne, tako kot tudi nadev, ki se skriva v njih. Ker ga je količinsko več kot ga potrebuješ za polnjenje sardel, z njim potresi še celotno jed in poskrbi, da vse skupaj malce zahrusta. In ne pozabi na koromač. Ni le odlična posteljica na kateri se pečejo ribice, temveč nadvse odlična priloga.
Spodnje količine so za eno osebo. Če kuhaš za dva (tri ali štiri), jih zato le pomnoži s številom jedcev. Zraven sardelc priporočam skledo sveže, hrustljave zelene solate ter košček kruha ali pa na ponvici pečen mlad krompirček. In kozarec belega vina. Zakaj pa ne?
Sestavine:
- 6 svežih sardel
- 50 g kruha (brez skorje)
- 25 g izkoščičenih črnih (kalamata) oliv
- 2 slana fileja inčuna
- 15 g pinjol
- 15 g rozin
- 1 JŽ nasekljanega peteršilja
- nekaj drobno sesekljane sveže mete
- manjši strok česna (ali polovica)
- 1čž fino naribane lupinice bio limone
- 1 koromač
- nekaj svežih lovorjevih listov
- nekaj rezin limone
- oljčno olje
- sol in sveže mlet črni poper
Postopek:
Dan ali dva staremu kruhu odreži skorjo in ga nareži na kocke. V multipraktiku ga zmiksaj v manjše koščke oziroma precej grobe drobtnine. Pretresi v skledico.
Peteršilj in meto nasekljaj, drobno sesekljaj inčune in česen (prej ga z ploščato stranico noža splošči). Olive nareži na manjše koščke. Vse to dodaj k drobtniam. V mešanico naribaj lupinico bio limone ter primešaj še pinjole in rozine.
Koromaču odtrani zelene vršičke ter jih prihrani za serviranje. Gomolj nareži na tanjše rezine. Stresi ga v manjši pekač ter dodaj nekaj žlic olja. Z rokami premešaj in postavi na stran.
Pečico segrej na 200 stopinj.
Sardelice očisti. Odreži glavo, prereži trebuščke in odstrani drobovino. Nato ribico položi na delovno površino s trebuhom navzdol in kožo navzgor. Z dlanjo trdno pritisni ob hrbtenico, dokler ni riba popolnoma sploščena. Obrni jo, z eno roko primi repek, z drugo pa nežno odstrani hrbtenico. Če ne gre, si pomagaj z nožkom, tako, da kost rahlo privzdigneš. Hrtbtenico odreži s škarjami. Če ostane še kakšna koščica jo odstrani (najbolje s pinceto).
Sardele s kožo navzdol položi na raven krožnik. Na vsak ribji file položi žličko nadeva, pokapljaj z malce oljčnega olja ter jo tesno zvij tako, da repi štrlijo navzdol. Pričvrsti z enim ali dvema zobotrabcema. Če se je pri zvijanju nekaj nadeva izgubilo, stranici zvitka še malce napolni.
Napolnjene sardele polagaj na koromač. Mednje položi nekaj rezin limone ter svežih lovorjevih listov. Potresi s preostankom drobtinaste mešanice in pokapljaj z oljem. Peci približno 20 minut oziroma dokler ribe niso pečene, koromač pa prijetno zmehčan. Pred postrežbo potresi s koromačevimi vršički.
Zraven ponudi kos kruha ali pečen mlad krompirček ter skledo solate. Kozarec belega vina ne bo odveč.
Kombinacija oliv, pinjol in rozin je zares odlična. Trojčku seveda pomagajo tudi inčuni (ne skrbi če jih ne maraš -v jedi nikakor ne prevladajo, dajo pa lep slan morski okus), limonina lupinica, sveža zelišča in česen. Ter seveda kruh – izberi najboljšega. Moj je domač kruh z drožmi, pravzaprav kombinacija dveh. Ajdovega in prosenega. Seveda bo kakršenkoli čisto ok, vseeno pa ti priporočam, da ribicam (in sebi) privoščiš kvaliteten kos kruha.
Pred leti sem pripravila dokaj podobno zadevico. Sicilijanske testenine. Tudi tukaj sem uporabila koromač, (obožujem ga, sem to že kdaj povedala?), pinjole, rozine in nekaj kruha, namesto oliv sem pašto pripravila s kaprami, namesto svežih rib pa uporabila kar konzervo. Konzervirano hrano sicer kupujem res zelo redko, a če že potem so to točno te ribice, ki nastopajo v receptu (klik).
