Kosilo le redko jem doma. Čez vikend že, čez teden ne. Ker v našem malem kraju ni opcije, da bi si kosilo naročila v službo, si ga pripravim kar doma, seveda že dan prej.
Nisem ena tistih, ki bi brez konkretnega obroka zdržala do konca dneva, niti si tega ne želim. Da bi ves dan grizljala le industrijske prigrizke ter sendviče pa še manj. To ne pomeni, da v dopoldanskem času ne posežem po njih. Doma si velikokrat spečem zdrave in polnovredne krekerje ali slane grisini palčke, za dopoldansko malico pa je res največkrat na vrsti sendvič, a je ta veliko boljši od kupljenih. Zdravi, polnovredni in okusno obloženi kruhki pa odpadejo takrat, ko so bili na meniju že za zajtrk. Tiste dni je dopoldanska malica malce bolj sladka, kot so kosmiči s svežim ali suhim sadjem, oreščki, semeni, kokosom… Včasih z rastlinskim mlekom, včasih z jogurtom.
Če je le možno, si kosilo v službi privoščim nekje okoli poldneva. Čeprav si jih pripravim že dan prej in so večinoma kuhana, so takšna, da so odlična tudi povsem hladna.
Obožujem solate z različnimi kašami, avokadom, čičeriko in pečenim sladkim krompirjem, pa različne testeninske solate, na primer s hladnim piščančjim filejem ali celo popečenimi gamberi. Odlični so tudi različni zelenjavni polpeti ali polnjene slane palačinke.
Glavno jed pa zlahka nadomesti tudi quiche. Kiš ali slana pita je enako dobra še rahlo topla ali povsem ohlajena. In ker je cela pita za en obrok ob ostalih prigrizkih vseeno preveč, jo navadno razdelim na tri dele. Del, še rahlo tople, pojem za večerjo na dan, ko se lotim peke. Preostanek je namenjen za naslednji dan. Malce za zajtrk, večina za kosilo. Osebno so mi povsem mrzle pite še boljše kot sveže (in takšne se tudi veliko lepše režejo!), čeprav nadev morda nekoliko izgubi na sočnosti. A le na pogled, v resnici pa tako malo, da me čisto nič ne moti.
Moji kiši so navadno vegetarijanski, kar pomeni, da je njihova glavna sestavina zelenjava. Vsakič izberem drugačno kombinacijo, ki jo pogosto popestrim s hrustljavim posipom, kot so pinjole in bučna semena, kar seveda ni nujno. Jajca pa so tista, ki so za pravo slano pito nujno. Domača in sveža so seveda najboljša. Če dostopa do njih nimaš v trgovini izberi vsaj jajca iz proste reje.
Kar jajčni zmesi daje dodaten okus ter poskrbi za pravo konsistenco so mleko, smetana ali jogurt. Sama najraje posežem po jogurtu, saj ga moje telo najbolje prenaša. Mleku se izogibam, oziroma ga nadomstim z rastlinskim. Čeprav ‘pravega’ kiša brez sladke smetane ni, sem jo sama tokrat uporabila prvič. Sem pa slanih pit spekla že kar precej. Slučajno sem namreč dobila lonček domače ekološke sladke smetane (tisti, ki se na smetane spoznajo pravijo, da je zares okusna), zato sem jo tokrat uporabila tudi sama.
Pita se običajno zaključi še z nekaj sira. Še najpogosteje se uporablja parmezan, meni veliko ljubša pa je feta. Tako kot parmezan je tudi ta fino slana, poleg tega pa jo lahko razrežeš na malce večje koščke, kar te pozneje med grizljanjem pite prijetno preseneti.
Pite ne zapolnejo le jajca in mlečnine, pač pa tudi sestavine, zaradi katerih pita dobi pravi okus in karakter. Prednost takšnih pit je, da ko enkrat ugotoviš razmerje jajčne mešanice ki ti ustreza, se z drugimi sestavinami lahko poljubno igraš. Izbereš tisto, kar imaš najraje (ali pa tisto, kar trenutno najdeš v hladilniku in tako porabiš še zadnje ostanke določenih živil).
Moja tokratna izbira so bile rezine pršuta. Tako feta kot pršut pa sta precej slana, zato sem v kiš ‘vrgla’ še nekaj graha, ki s svojo sladkobo malce razbije začinjenost ter poskrbi za nekaj vitaminčkov. Te sem sicer dobila tudi v skledi solate, ki s svojo svežino k ohlajeni piti še kako dobro paše.
Sestavine:
za testo…
- 250 g polnovredne pirine moke
- 125 g hladnega masla
- ščep soli
- voda po potrebi
za nadev…
- 100 g mlade čebulice
- 150 g zamrznjenega graha
- 3 jajca
- 150 g grškega jogurta
- 200 ml ekološke sladke smetane
- žlička suhe bazilike
- ščep suhe mete (ali nekaj lističev nasekljanih svežih metinih lističev)
- 6 rezin pršuta
- 100 g fete
- sveže mlet črni poper
za piko na i…
- pest mikrozelenja (npr. brokolija)
- sveža zelišča (bazilika, meta…)
Postopek:
priprava testa…
V skledo stresi moko in sol, dodaj na majhne koščke narezano zelo mrzlo maslo ter sestavini s konicami prstov zmešaj in razdrobi tako, da dobiš pesku podobno strukturo. Po potrebi počasi dolivaj toliko hladne vode, da lahko ugneteš lepo testo. Kepo testa zavij v prozorno kuhinjsko folijo ter za pol ure postavi v hladilnik.
Testo ravaljaj (najlažje med dvema peki papirjema) nekoliko večje od velikosti pekača. Vanj ga najlažje prestaviš tako, da zgornji papir odstraniš, s pomočjo spodnjega pa testo prevrneš v pekač. Če se strga, ne skrbi, s prsti testo preprosto zakrpaj luknje in ga oblikuj po obliki celotnega pekača. Če imaš raje tanjše testo, preostanek testa po potrebi z nožem odreži. Testo na dnu pekača nekajkrat prešpikaj z vilicami ter postavi v hladnik (ali zamrzovalnik), medtem pa pripravi nadev.
priprava nadeva…
Na oljčnem olju na nizki temperaturi nekaj minut praži rahlo posoljeno mlado čebulico. Nato dodaj grah in še nekaj minut nežno praži, pri tem pa večkrat premešaj. Odstavi.
V skledi z ročno metlico vmešaj jajca, dodaj jogurt, smetano, zelišča in sveže mlet črni poper. Ponovno premešaj, da dobiš enakomerno kremasto zmes.
slepa peka…
Pečico segrej na 180 stopinj Celzija.
Testo obloži s sveži peki papirjem ter nanj vsuj dovolj suh stročnic, da bodo s svojo težo obdžale obliko pite. Peci dobrih deset minut, nato papir s stročnicami odstrani ter peci še kakšnih pet minut. *
peka pite…
V predpečeno pito dodaj ohlajeno mešanico mlade čebulice in graha, približno 4 rezine pršuta (pred tem jih raztrgaj na večje kose) ter posuj s polovico na kocke narezane fete. Sestavine prelij z jajčno zmesjo, na vrhu pa dodaj še preostanek pršuta in fete.
Peci še približno 40-45 minut. Pita je pečena, ko jajca lepo zlato porumenijo ter so na dotik s prstom dovolj čvrsta. *
Pito pred rezanjem ohlajaj vsaj dobre pol ure, najbolje na rešetki.
*čas peke je odvisen od debeline testa, ki si ga želiš, vrste pečice, programa (ventilacijska, ki navadno potrebuje več časa ali višjo temperaturo pečenja ali statična), velikosti in globine pekača pa tudi materiala pekača. Zaupaj občutku in pečici. Ravno ti jo najbolje poznaš.
Kljub temu, da v kišu razen nekaj čebulice in pesti graha ni veliko zelenjave in s tem tako zelo potrebnih vitaminov, pa nanje nisem pozabila. Pito sem okrasila z mikrozelenjem. Le nekaj takšnh poganjkov telo okrbi s številnimi vitamini in minerali, saj je z njimi veliko bogatejše od mariskatere odrasle rastline.
Poleg tega pa predvsem v zimskem in pomladnem času skrbim še z vitaminskimi dopolnili. Ko gre zanje, sem precej izbirčna. Ne posežem kar po kateremkoli, pač pa izberem zares kvalitetne, s čim manj nepotrebnimi dodatki ter takšne, ki zagotavljajo kar se da dobro absorbcijo. To, da so dopolnila v obliki pršil glede tega veliko boljša izbira od tablet verjetno že veš, če pa želiš izbrati zares kvalitetne, takšne, ki imajo poleg dobre razpoložljivosti tudi visoko dozo vitaminov oziroma mineralov, ti toplo priporočam, da poskusiš pršila BetterYou, ki jih lahko dobiš v nekaterih lekarnah in specializiranih trgovinah. Da pa ti bo še lažje, si jih lahko naročiš kar direktno pri njihovem zastopniku, na spletni strani Sitis. Aja, pa še noro dobrega okusa so!!!
Še nekaj o mikrozelenju. Z njim sem se srečala nedolgo nazaj, čeprav sem ga kot ljubko dekoracijo občudovala na fotografijah različnih restavracij. Mikrozelenje pa je veliko več kot le dekoracija. Je polno vitaminov in mineralov in toliko kolikor različnih vrst teh majhnih zelenih poganjkov obstaja, toliko je tudi različnih okusov. Čeprav majhni, v sebi zadržujejo ogromno okusa, ki lepo popestri različne jedi. Lahko izbereš bolj blage okuse, a več je takšnih z močnim okusom, tudi s pikantno noto. Pri Mikrozelenju Šebenik sem tokrat izbrala hrustljave grahove poganjke, poleg teh pa sem pito okrasila še z lističi sveže bazilike in z nekaj mete, ki je ravno začela poganjati na domačem vrtičku.
Pri nadevu pite naj te vedno vodi občutek. Uporabi toliko sestavin kolikor jih potrebuješ za svoj premer ter višino pekača.
Tokrat v zmes lahko dodaš več začimb in zelišč, če je to nekaj, kar ti je ljubo. Namesto zapisanih lahko uporabiš tudi baziliko, timijan ali rožmarin. Če obožuješ feto, jo dodaj več, enako velja za pršut. Tudi količina graha je povsem poljubna. Lahko pa si, tako kot jaz predvsem kadar gre za slane sestavine, malce bolj previden/previdna. Če bo premalo, na vrhu pečene kiše še vedno lahko posuješ nekaj sira in priložiš kakšno rezino na kraškem vetru sušenega mesa.
Na dozo vitaminov pa nikar ne pozabi. Pa naj bo v obliki kremne juhe, ki se h kišu zelo lepo poda, osvežujoče solatne priloge ali mikrozelenja. Če te bo pita spremljala v službo ali na izlet v naravo in nič od tega trenutno ne bo mogoče, pa naj danes za to poskrbijo ‘sprejčki’ 😉
