Sarme so tista jed, ki si jo veliko ljudi zaželi prvi dan novega leta. Morda zato, ker je bila noč dolga, v njej pa nekaj kozarčkov preveč. Pa tudi hrane je v zadnjih dneh starega leta v izobilju. In ker najverjetneje ne gre za zdravo prehrano, še toliko bolj prija nekaj, kar razbremeni telo. Sarme so pripravljene iz kislega, fermentiranega zelja. Takšno zelje je polno koristnih bakterij, naravnih probiotikov, ki v telesu vzpostavijo red, hkrati pa zelje telo prečisti vseh (ali vsaj lekaj) starih prehranbenih grehov. Poleg tega je polno vitaina C, ki ga v zimskem času še kako potrebujemo.
Tudi sama sem si jih zaželela. Ne zato, ker bi pretiravala z alkoholom, saj tega sploh ne uživam, pa tudi velikih količin nezdrave hrane ni bilo. No, da bom čisto iskrena – seveda je bilo v decembru tudi pri meni kar nekaj pregreh. Čeprav so moji glavni obroki skoraj vedno zdravi, pa je količina tista, pri kateri me zanese. Če je pač nekaj dobro, se ne znam ustaviti. Kar pri moji teži (ki je občutno prenizka), ni prav nič narobe in za razliko od večine, ves čas delam na tem, da bi se ta vsaj malo dvignila. Veliki ter pogosti obroki oziroma kakršnokoli pretiravanje pa se kaže pozneje, v obliki bolečin v želodcu in drugih črevesnih težav. Ne morem pa se upreti niti sladkarijam. Kupljenim tortam in drugim industrijskim pecivom lahko, temni čokoladi, sladoledom in domačim piškotom pač ne. Ravno zato so tudi meni sarmice prav dobro dele. Ker imam rada, da so še fino kisle, zeljnih listov ne spiram preveč, zato pa ob njih pojem toliko več kruha, da vse skupaj malce oblaži. Tokrat sem sicer upala, da bom kruh nadomestila zgolj s kuhanim krompirjem in kislo smetano, pa ni šlo 😉 Preostanek smetane sem si po kosilu namazala na sveže pečen ajdov kruh z drožmi. Ker zgolj sarme so zame pač malce premalo. Sploh tele, ki so malce bolj fit od običajnih…
V receptu namreč ni običajnega nadeva. Ni riža, ni rdečega mesa. Zgolj prosena kaša z nekaj začimbami in suhimi zelišči. V zmes sem hotela dodati še čičeriko, podobno kot pri riževih zvitkih, ki sem jih naredila, zdaj že kar nekaj let nazaj, pa je nisem imela. Čičeriko obožujem, resnično jo. Zato na strani lahko najdeš ogromno različnih receptov, v katerih je tudi ta krasna maslena stročnica. Vse od solat, rižot, nazmazov, nadevov, celo sladic! Tudi čičerikina moka je krasna, za palačinke, polpete, sploh pa za tanke krekerje, ki se jim nikoli ne morem upreti. Čičeriko uporabim tudi kadar pripravljam joto. Kislo zelje, krompir in čičerika. Meni veliko bolje kot fižol. Tudi bujto repo obožujem. Pravzaprav še bolj kot joto. Kisla repa, proso in čičerika. Rada imam, da je tako kaše kot čičerike zares veliko, ne le za vzorec. V tem receptu čičerika torej nikakor ne bi bila odveč. Dodaj jo, če želiš in če ti je njen okus všeč. Že kuhano prej z vilico malce pretlači, da jo boš pozneje lažje vdelal/a v nadev.
Ker pa v mojih tokratnih sarmah ni bilo ne mesa, ne fižola, leče ali kakšne druge stročnice, sem beljakovine nadomestila s kislo smetano. Mlečnih jedi se načeloma izogibam. Ne zaradi kakšne modne, pač pa, ker imam potrjeno laktozno intoleranco. Občasno pa se vseeno ne morem upreti lončku gostega kremastega jogurta, kefirju, ali feti. Poleti pa tudi kakšni fini kozji skuti in siru. Pozneje včasih (na srečo ne vedno) občutim posledice, a se določeni hrani res težko odrečem. Kisle smetane pa nisem jedla že leta, z izjemo lazanje, ki sem jo pripravila nedolgo nazaj. In tudi v njej se skriva kislo zelje. No, pa v primeru, da je nujno potrebna za pripravo kakšne sladice, 😉 Kot je na primer preprosta, a odlična brezglutenska hruškova pita. Sem pa izbrala sem ekološko smetano in takšno, ki je fino gosta. In veš kaj? Na tele sarmice je tako zelo pasala, zato jo toplo priporočam tudi tebi.
Kislo zelje pa ni rezervirano zgolj za joto in sarme. Še sedaj se spomnim, kako radi smo za malico v osnovni šoli imeli kruh s pašteto in surovim kislim zeljem. Odlično! Sedaj bi pašteto sicer raje zamenjala za hummus, namaz iz čičerike, in ne dolgo nazaj sem tudi ga. Pripravila sem tople sendviče s hummusom, kislim zeljem in avokadom. Tako preprosto, pa noro dobro.
Sarme sicer niso prišle na vrsto prvi januarski dan, pač pa teden pozneje. Kar sploh ni pomembno. Odlične so kadarkoli, sploh pa, če jih pripraviš že dan prej, naslednji dan pa pogreješ. In če je zeljna glava velika, ti pa kuhaš le zase (ali morda za dva), napolnjene sarme brez težav zamrzneš. Tako bo zdrav obrok vedno na dosegu roke. No, vsaj dokler ne poješ vseh 😉
In še nekaj – sarme lahko napolniš z različnimi stvarmi, zato ne ostani zgolj pri mešanici riža in mletega mesa (čeprav priznam, da so ‘originalne’ še vedno ene mojih najljubših). Pred leti sem jih polnila z ajdovo kašo, lečo in korenčkom, za nadev pa lahko uporabiš skoraj katerokoli žito, pa tudi različne vrste mesa. Če si bolj za vegi, pa jih lahko uporabiš tofujem ali gobice. A pazi – gob ni najbolj zdravo pogrevati, zato ti v tem primeru priporočam, da sarm ne delaš na zalogo. Če pa že, jih napolni z vsem ostalim, brez gob, gobice pa popraži ločeno ter dodaj k sarmicam šele pozneje. Tudi to bo prima!
Če brez mesa res ne moreš, pa kislo zelje rezerviraj za takrat, ko boš v pečici pripravljal/a piščanca. Ne glede na to, ali skupaj z bučo ali s krompirjem in jabolki, pečeno kislo zelje je nekaj, kar moraš poskusiti. Tako kot tudi preproste ‘palačinke’ iz naribanega sladkega krompirja in kislega zelja.
Sestavine:
za sarme…
- kisla glava
- olje
- čebula
- česen
- 125 g prosene kaše
- večji ščep mlete kumine
- sol in poper
- 1 čž suhega timijana
- 1čž suhega majarona
- 1 JŽ svežega peteršilja
- 1 jajce
za omako…
- 2 JŽ olja
- 2 JŽ (riževe) moke
- 1 JŽ paradižnikove mezge*
- 450 ml mrzle vode
- ščep sladkorja
- ščep mlete sladke papirke
- lovorjev list
- sol in sveže mlet poper
- 1 žlička masla
in še…
- nekaj brinovih jagod
- lovorjev list
- tanko narezano zelje
za prilogo…
- kuhan krompir
- sveže nasekljan peteršilj
- ekološka kisla smetana
* raje kot paradižnikov koncentrat uporabljam gosto paradižnikovo mezgo. Kupim ekološke pasirane paradižnike, vedno v steklenem kozarcu.
Postopek:
Na olju nežno popražiš čebulo, dodaš česen, začimbe ter proseno kašo, ki si jo pred tem na hitro pokuhal/a. Ne pozabi, da se bo kaša kuhala še v zelju, tako da naj bo res še na zob. Zmes preloži v skledico, malce ohladi, nato ji primešaj razžvrkljano jajce.
Zelji glavi odreži spodnji del, da lahko ločiš liste. Speri jih pod tekočo vodo, nato pa prestavi na krožnik. Vzemi en list, in z božkom izreži tršo srednjo žilo. Na list daj žličko nadeva in sarmo zavij. To najlažje storiš tako, da najprej prepognješ spodnji del navzgor, potem zapogneš stranska dela, nato pa sarmico čim bolj tesno ‘zarolaš’. *
V primerno visoko posodo položiš nekaj celih, nenapolnjenih listov, ter nanje tesno eno zraven druge položiš pripravljene sarme. Čeznje dodaš narezano zelje (debelino rezanja prilagodi svojemu okusu), dodaj še nekaj brinovih jagod ter lovorjevih listov.
Pripravi omako. Na olju nežno popraži mokico, da malce zarumeni. Nato dodaj mezgo ter mrzlo vodo. Začini z mleto sladko papriko, ter ščepcem sladkorja. Dodaj lovorjev list, sol in poper, ter kuhaj približno 10 minut. Na koncu vmešaj maslo ter omako prelij preko sarm.
Sarme kuhaj vsaj pol ure, oziroma po želji – če želiš povsem mehke nekoliko dlje, če imaš raje bolj hrustljavo zelje pa manj. Med kuhanjem pripravi priloge.
Sarme postrezi s kuhanim krompirjem, svežim peteršiljem ter gosto ekološko kislo smetano. Seveda pa tudi kakšen košček kruha ne bo odveč. Konec koncev moraš krožnik na koncu z nečim ‘počistiti’ 😉
*fotografije zavijanja sarm si lahk oogledaš tukaj (klik).
Sarme sem pripravila v emajlirani posodi Riess. Emajl je pravzaprav steklo, kar pomeni, da se med kuhanjem ohranijo vsi vitamini in minerali, okus in barva živil pa se ne spremenita. To je še posebej pomembno, kadar se kuha s paradižnikom (ali paradižnikovo omako), saj drugi materiali lahko močno (in negativno) vplivajo na kislino, ki jo izloča paradižnik. Emajlirane posode so tudi zato ene najbolj zdravih vrst posod.