V prejšnji objavi sem ti zaupala, da rib ne jem tako pogosto, kot bi si želela in glej, že takoj naslednji dan je bil moj meni zopet morsko obarvan. Prvi dan letošnjega leta je tako na krožniku pristal losos. To je ena izmed redkih rib, ki jih kupujem in ki jih imam skoraj vedno na zalogi. Vse ostale dobim od družinskega ribiča 🙂 Še do nedavnega sem vedno kupovala lososa brez kože, a odkar sem prvič kupila takšnega, ki mu te niso odstranili, imam lososa še veliko raje. Koža pomaga, da meso ostane sočno in se riba ne presuši, kar je najhujše kar se ti lahko zgodi. Hrustljavo zapečena ‘skorjica’ pa je tista, ki naravnost zasvoji in bi jo bilo greh vreči v smeti.
Vedela kako ga bom pripravila, ne pa tudi kaj bom postregla ob njem. Ribo sem spekla na moji novi žar ponvi. Že pred časo sem si jo ogledovala v bližnji živilski trgovini, pa se mi je zdela predraga. Sedaj je bila znižana za skoraj polovico in včeraj zvečer je našla nov dom – mojo kuhinjo. Hvala dobri dušici za lepo presenečenje! Žar ponev je pravokotne oblike, dovolj velika in povsem ravna. Komaj čakam, da na njej spečem različna nabodala, zelenjavo, meso. A prvi je prišel na vrsto losos. Ponev je odlično opravila svoje delo, saj je bil takšen, kot mora biti. Sočno meso in hrustljava skorjica. Ter božanski okus, za katerega je poskrbela zelo preprosta marinada iz oljčnega olja, limone in suhega origana.
Ker sem velika (res velika) ljubiteljica pečenega sladkega krompirja (čeprav je odličen tudi povsem navaden) sem bila že skoraj na tem, da k lososu spet servirala ravno krhlje v pečici pečenega živahno oranžnega gomolja. A sem v hladilniku našla nekaj drugega – polovico buče. Pa naj bo!
Za moje razmerje z bučami bi lahko rekli – zapleteno. Buče imam rada, a nikakor ne vse. Ne gre za to, da mi je všeč le določena vrsta (in vrst je veliko), temveč bolj za to, da naletim na takšno, ki je zares okusna. Še največkrat kupim hokaido bučo, a me včasih močno razočarna. Niso vse take, a včasih je njihov okus res preveč intenziven ali pa se po peki tako zelo zmehčajo, da iz njih nastane ‘poc’. Drugega izraza trenutno ne najdem 🙂
Imam pa sodelovko, ki ima velik vrt in tam tudi buče. Že pred časom mi je eno podarila in ta buča je bila nekaj najboljšega. Njena struktura, okus. Res čudovita in buča, na katero še nikoli nisem naletela. Na srečo mi je ravno pred prazniki zopet prinesla eno. Ker ve, da sem gurmanka in da imam rada zdravo, domačo hrano, ve tudi, s čim me bo najbolj razveselila. In res, buče sem bila vesela bolj kot vseh majhnih darilc, ki sem jih dobila pred odhodom na prednovoletni dopust. Seveda sem jo takoj vprašala za katero bučo gre. Pravi da je ravno hokaido. A meni se tako po videzu vseeno zdi malce drugačna, bolj svetla, manjša, ne tako zelo okrogla kakšne so hokaidke sicer. Pravzaprav ni pa niti tako zelo pomembno katere vrste je. Vem, da je preprosto najboljša buča, kar sem jih kdaj poskusila in da v tem primeru razmerje med nama ni prav nič zapleteno. V te buče sem zaljubljena.
Tako zelo, da sem se odločila, da shranim semena in jih spomladi zasadim tudi na svojem vrtu. A kaj, ko v sredini ni bilo niti enega bučnega semena. Nenavadno? Zelo! Bučo sem razrezala ter z žlico odstranila mehko sredinsko membrano. Za semena pa bom prosila, ko se v ponedeljek vrnem na delovno mesto.
Bučo sem spekla v pečici, kako drugače si njene priprave tudi ne predstavljam. Kuhane ne maram, morda le v kakšni kremni juhici, pa še v tem primeru jo pred miksanjem najraje spečem. Medtem ko se je buča pekla sem pripravila še hitri pire. Ker sem v preteklih dneh skoraj vsak dan v takšni ali drugačni obliki jedla krompir, sem pire pripravila iz sveže cvetače. Čisto nič nisem komplicirala. Zgolj kuhana cvetača in ščep soli. Za vse ostalo so poskrbeli slana riba, sladka buča in prav posebna, hitra in enostavna peteršiljeva omakica.
K marsikateri ribi zelo radi postrežejo tržaško omako – peteršilj s česnom in oljčnim oljem. Ni moja najljubša, zato sem se tokrat poigrala z malce drugačnimi sestavinami, pa čeprav se med njimi skrivajo vse tri zgoraj naštete. Peteršilj, češen in olje. Česna je malo, pa še tega je deloma nadomestila šalotka. Sem pa v omako nasekljala nekaj fino slanih kaper ter za svežino dodala še malce limone. Omaka je povsem po mojem okusus. Ravno prav začinjena, da ne prevlada nad okusom ribe, hkrati pa povzdigne nežno cvetačo ter preseka sladek okus buče.
Sestavine:
- file lososa s kožo
- 2 žlici oljčnega olja
- 2 žlici limoninega soka
- kanček soli
- žlička suhega origana
za omako…
- 3 JŽ drobno sesekljanega sevžega peteršilja
- 2 čž grobo sesekljanih vloženih kaper
- 1/2 manjše šalotke, drobno sesekljane
- 1/2 stroka česa, drobno sesekljanega
- 3 JŽ oljčnega olja
- 1 žlica limoninega soka
- kanček sveže mletega popra
Postopek:
losos…
Lososa s kuhinjsko papirnato brisačko dobro popivnaj oziroma osuši. Prestavi ga v globji krožnik ter prelij z oljčnim olje in limoninim sokom. Malce posoli ter dodaj žličko suhega origana, pomencanega med prsti. S tem okrepiš njegov okus. Z rokami marinado dobro vmasiraj v ribo. Lososa pusti stati vsaj pol ure, lahko pa tudi uro ali dve. Šele ko bodo priloge pripravljene speci ribo. Močno segrej ponev (za žar) in nanjo za nekaj minut postavi mariniranega lososa. Najprej s kožo navzdol in ko se speče skoraj v celoti, ga za le nekaj trenutkov obrni še na drugo stran. Lososa postrezi na toplem cvetačnem pireju, ob pečenih krhljih buče. Po želji dodaj kanček sveže mletega črnega popra. In ne pozabi na omako.
zelenjava…
Pečico segrej na 200 stopinj.
Bučo razreži na krhlje ter s pomočjo žlice izdolbi sredinski, mehek del. Prelij jo z oljčnim oljem, ga vanjo vmasiraj ter bučo razporedi na pekač, obložen s peki papirjem. Peci jo približno 20 minut oziroma dokler se ne zmehča in malce karamelizira. Med peko zelenjavo po potrebi obrni, da se enakomerno speče.
Medtem cvetačo razcvetkaj na manjše kose ter skuhaj v majhni količini vrele vode. Zmehčano z vilico prenesi v mikserček, dodaj kakšno kapljico vode v kateri se je kuhala (ne pa preveč, sicer bo pire voden) ter začini z malce soli. Zmiksaj v gladek pire.
omaka…
Vse sestavine zmešaj, poskusi in prilagodi svojemu okusu. Uporabi kvalitetno oljčno olje, saj le-ta lahko močno vpliva na okus. Tako kot tudi količina limone. Ker niso vse limone enako kisle, jo dodaj toliko, da bo (tebi) ravno prav.
Še nekaj o novoletnih zaobljubah. Ena mojih je zagotovo ta, ki mi jo do sedaj še nikoli ni uspelo povsem uresničiti (pa je vsako leto na seznamu). Namreč – jem izredno hitro in moja želja je, da bi si za obrok vzela več časa in v njem zares uživala. Veliko trikov je, ki naj bi pri tem pomagali. Vsak grižljaj vsaj 20x prežveči, med grižljaji odlagaj pribor, osredotoči se na hrano. Ne jej ob televiziji ali računalniku. Ne glej na telefon, ne beri časopisa. Ja no, ne vem… Nekateri ‘ukrepi’ se mi zdijo smiselni, drugi malo manj. Ali sploh ne. Vem, da je dobro, da si osredotočen zgolj na hrano, vem pa tudi, da meni veliko bolj pomaga, da ob tem še kaj počnem. Na primer gledam na telefon (ups), ali pa kaj malega preberem. Na računalniku, v časopisu (oziroma boje rečeno v reviji) ali nekaj strani v dobri knjigi. Če gre za vsebino, ki ne razburi, je vse ok. In točno takšne vsebine iščem.
Nekaj prijaznih vrstic sem tokrat našla v knjigi Osrečki založbe Primus. Majhen format knjige je priročen tudi kot sopotnik ob dobrem kosilu, knjiga pa napisana tako, da jo lahko prebereš ‘na dušek’ ali pa si zanjo vzameš več časa. In v njej uživaš v kar nekaj okusih kosilih. Naj bo v novem letu čim več dobrih jedi in vzpodbudnih besed. Izgovorjenih ali zapisanih.
