Nikoli nisem hodila na tržnico. Vsaj redno ne. Morda le sem ter tja, če sem res potrebovala kaj, kar ni bilo posajeno na domačem vrtu ali pač tu okoli ne uspeva. Na tržnici sem še največkrat kupila kakšen okusen kozji sr ali še raje albuminsko (sirarsko) skuto. Z zelenjavo so me oskrbeli doma, saj imam precej velik vrt, na katerem je marsikaj posajenega le zame. Sladki krompir, brokoli, špinača, cukini bučke so že eni takšnih… Tega ‘naši’ namreč ne jedo.
Letos pa na vrtičku ni bilo kaj prida pridelka. Prst našega vrta že tako ali tako ni preveč rodovitna, pa čeprav vanjo starša vlagata kar nekaj truda (in denarja), pa tudi vreme rastlinam očitno ni bilo preveč naklonjeno. Da o tem, da smo že pomladi imeli obiskovalca (jelena!), ki je pohrustal vse majhne slastne sadike, sploh ne izgubljam besed. Ena redkih svetlih izjem je sladki krompir, ki je tako lepo uspel in je tako zelo okusen, da ga pečem vsaj vsak drugi dan. Njam!
Nismo pa edini, ki s pridelkom nismo bili najbolj zadovoljni. Očitno je bilo res ‘takšno leto’. Zato sem že poleti, ko bi morala vse potrebno nabrati par korakov stran od domače hiše, vsak teden hodila na tržnico ter se domov vračala z velikimi vrečami sveže zelenjave. Zdaj pa, ko vrt že počiva, je obisk tržnice še toliko bolj zaželen. Vsako soboto se že zgodaj zjutraj odpravim v sosednje mesto in si nakupim zelenjavo za ves prihodnji teden. Tudi danes sem šla in domov med drugim prinesla kilogram kislega zelja. Očitno gremo res že proti koncu leta in bo potrebno otvoriti sezono tudi zanj. In domače je čisto drugačno kot trgovinsko. Tukaj sta v glavnih (in edinih) vlogah res le zelje in sol, ki s časom poskrbi za ustrezno fermentacijo. Brez drugih dodatkov, konzervanov, adetitvov… Vseeno pa zelja branjevke, na katero sem se zdaj že dobro navadila (in ona name, saj vedno dobim še nekaj ‘za po vrhu’) še nisem poskusila.
Zato sem sezono otvorila kar danes in si kislo zelje pripravila za kosilo. Spekla sem ga v pečici. Tako pripravljen je zares okusen, zgoraj že malce hrustljav, spodaj sočen. Povsem drugačen kot zgolj kuhan. Prvič sem ga pekla lani, ko sem mu dodala še krompir in nekaj svežih jabolčnih krhljev. Tokrat sem ga mislila pripraviti s pečenim sladkim krompirjem (res ga imam rada, sem to že povedala?), pa sem se v zadnjem hipu premislila, ter krompir nadomestila z bučo. Ni (mi) vsaka buča enako okusna. Pred dobrim tednom dni mi je eno podarila sodelovka in buča je zares odlična. Niti ne vem točno katera je, še najbolj je podobna hokaido buči, a ker je vseeno malce bolj podolgovate oblike, se moram obvezno pozanimati točno za kakšno vrsto gre. Zagotovo pa je katerakoli oranžna jesenska buča primerna za današnji recept, tako da se glede sorte nič kaj preveč ne sekiraj. Izberi tisto, ki ti je všeč, in ja, obvezno jo speci skupaj z lupino. V njej je največ okusa.
Zelje sem začinila z nekaj čebule, sladke rdeče mlete paprike ter paradižnikovih pelatov (passate), pa s semeni kumine, celimi zrni črnega popra ter lovorjevimi lističi, meso pa potresla z mešanico soli, kurkume, mlete paprike in ingverja.
Recept je za eno osebo, zato količine po potrebi prilagodi številu jedcev.
Sestavine:
- 250 g kislega zelja
- 1 manjša čebulica
- žlička sladke mlete rdeče paprike
- 2-3 žlice paradižnikovih pelatov (paradižnikova passata)
- žlička zrn kumine
- nekaj celih poprovih zrn
- list ali dva suhega lovorja
- 1 večji kos piščančjega mesa s kostjo (npr. zgornji del bedra)
- mešanica začimb: sol, kurkuma, mlet ingver in sladka mleta paprika (razmerje po želji)
- cca 12 večjih, na kocke narezanih koščkov buče
- ghee (kuhano maslo)
Postopek:
Pečico segrej na 180 stopinj. V njej na pekaču, obloženem s peki papirjem peci naoljene kose buče. Lepo obarvane, rahlo karamelizirane koščke buče pretresi na kožnik.
Zelje v manjši količini vode na hitro pokuhaj, nato ga odcedi (če imaš rad/a res kislo zelje, ta korak lahko izpustiš). V ponvi na gheeju prepraži nasekljano čebulico. Ko se zlato obarva, dodaj mleto papriko, pasirane pelate, poper, kumino in lovorjev list. Na hitro premešaj, a pazi, da se ne prismudi. Dodaj še odcejeno zelje ter dobro premešaj. Poskusi in po potrebi soli (navadno je kislo zelje že samo po sebi dovolj slano). Globji pekač premaži z gheejem (oziroma izbrano maščobo) ter vanj stresi zelje.
Ponev na hitro obriši, dodaj ghee in ko se razstopi na njem na dokaj visoki temperaturi popeci piščanca, natrtega z začimbami in sicer s kožo navzdol. Ko ta postane hrustljava, temperaturo znižaj, meso obrni in počasi peci dalje. Med peko mesu tu pa tam dolij malce vode, da se nežno peče.
Medtem ko se meso peče v ogreto pečico potisni pekač z zeljem ter ga pri 180 stopinjah peci približno 20 minut, oziroma dokler se zgoraj rahlo ne zapeče. Tik pred koncem peke dodaj koščke buče ter meso in vse skupaj za minuto vrni v pečico da se pregreje.
Medtem v ponvi, kjer se je peklo meso dolij nekaj kapljic vode ter jo premešaj s sokovi pelčenega mesa. Dobro premešaj, da ustvariš gosto, svilnato omako. Iz pečice vzemi pekač ter omako prelij čez zelje in meso.
Vidiš zgornjo fotografijo? Je nekoliko drugačna od vseh drugih, a takšna je realnost. Ko sem recept fotografirala, se je vse skupaj že malce ohladilo, zato sem iz piščančjega bedra odrezala meso ter ga skupaj z zeljem in bučo vrnila v ponev, kjer sem vse skupaj na hitro pogrela. Morda res ne izgleda preveč estetsko, je pa tak ‘miš-maš’ še boljši. Okusi se med seboj resnično preprojijo, pri hranjenjenju pa niti noža ne potrebuješ več. Če boš recept pripravil/a v večji količini in ti bo nekaj malega morda še ostalo za večerjo, je zgornja ideja zagotovo pravi način, kako jed ponovno zbuditi.
Kar to jed dela še nekoliko posebno je ghee. Ghee oziroma kuhano maslo je izredno zdrava maščoba in tokratni jedi se res lepo poda. Tudi tukaj lahko izbereš drugo pot ter uporabiš rastlinsko olje (najbolje olivno), a ghee v tem primeru zares poskrbi za poln okus. Najraje izberem slovenskega. Zlati ghee je moj najljubši.
Zelje je pripravljeno v emajlirani posodi Riess, primerni za peko v pečici.