Kako izgledajo tvoja nedeljska kosila? Si za klasiko? Goveja juha, meso in pražen krompir? Ali morda za kaj čisto drugačnega in nepredvidljivega? Sama rada eksperimentiram, zato si pripravljam zares raznolike jedi. Včasih s čisto enostavno kombinacijo sestavin, spet drugič se pri združevanju okusov rada malce poigram. Seveda so v igri sestavine, ki jih imam že tako ali tako rada, združim pa jih po občutku. Včasih sem skorajda povsem prepričana, da bodo sestavine skupaj prav lepo delovale, spet drugič me je malce strah. A navadno se ravno tiste kombinacije izkažejo za najboljše.
Ko gre za nedeljska kosila je pri meni največrat na meniju piščanec. Čez teden mesa jem bolj malo, enkrat, morda dvakrat. Zagotovo pa pride na vrsto čez vikend. Že ko sem bila majhna je bila na družinskem jedilniku nedelja rezervirana zanj. Za piščanca. Takrat sem imela najraje piščančje fileje, danes imam rada oboje. Svetlo in temno piščančje meso. Vsak del ima svoje prednosti, slabosti pa skorajda noben. Problem nastane le, če ubogo meso prepečeš (kar se hitro zgodi pri filejih, sploh če so tanki) in potem namesto sočnega mesa ješ povsem izsušeno perutnino.
Doma smo piščanca vedno jedli na enak način. Pač pečenega na ponvi. Zraven je bil navadno krompir. Pražen, občasno pire, tu pa tam pomfri. Že leta sama skrbim za svoja kosila in tudi takrat si ob piščancu najraje privoščim krompirček. Najraje imam pečenega v pečici, ne glede na to ali izberem povsem navaden bel krompir ali pa gomolje sladkega živooranžnega krompirja (ta v resnici sploh ni krompir, a o tem kdaj drugič). Piščanca pa vedno pripravim drugače. Z različnimi začimbami, zelišči in zelenjavo. Tekom let pa sem ugotovila, da se k perutnini prav lepo podajo tudi sadeži. Piščanec je odličen z agrumi, sploh z limono ali pomarančo. Pečen skupaj s svežimi slivami, jabolki ali grozdjem pride na vrsto v jesenskem času, ko toplotno obdelani sadeži spustijo svoje sokove in poskrbijo za dodatno sočnost ter ogromno mero okusa. Vse recepte lahko najdeš na tej strani, če jih ne, pa mi piši in jih takoj dobiš 😉
Namesto svežega sadja (ali pa poleg njega), se k piščancu lepo poda tudi suho sadje. Fige (tiste ‘ta prave, sočne in mehke suhe fige), pa rahlo kiselkaste brusnice ali sladke rozine. Vsako sadje pa, ne glede na to ali je sveže ali suho, samo po sebi ni dovolj. Vedno je v igri še kakšna druga sestavina, ki vse skupaj lepo poveže. Testenine, kaše, oreščki ali semena, česen in čebula, vino, med ali maslo ter seveda različne začimbe in sveža ter suha zelišča.
Tokrat sem mesu dodala suhe slive. Poleg njih sem uporabila še nekaj kostanja, ki ga je letos zares veliko in ni dneva, ko se ga ne bi (pre)najdela. Tokrat sem nekaj kuhanega in pečenega (zakaj oba povem pozneje), prihranila še za kosilo. Za dodano mero okusa (in fino, sicer na dnu ponve skrito omakico) so poskrbeli belo vino, med in žlička jabolčnega kisa, pa seveda česen, ki se po peki povsem zmehča in svoj oster okus spremeni v sladko, pregrešno dobro obliko. Kar se tiče zelišč sem tokrat uporabila timijan, ki kljub jutranjim nizkim temperaturam na vrtu še vedno lepo uspeva.
Zraven pa še – kaj drugega kot krompirček? 😉 Sem ga pa tokrat prvič pripravila v obliki nekajmilimeterskih rezin. Cekinčkov. Te so po peki na spodnji strani lepo zlato obarvani in sočni, zgoraj pa rano prav hrustljavi, a nekoliko svetlejši. Mi je žal, ker nisem pri fotografiranju kakšnega obrnila ‘na glavo’. Servirala sem pač tako kot je bilo postavljeno v ponvi, saj sem želela, da bi se videla zgornja hrustljavost. A spodnji del krompirčka je nekaj čisto drugega kot njegov zgornji del. Je zares lepe zlate barve, da o okusu, ki mu ga je dala omakica sploh ne izgubljam besed. Njegov ‘značaj’ sem žal opazila prepozno. Takrat, ko je bilo slikanje zaključeno, jaz pa sem že uživala v jesenskih dobrotah.
Opomba: količine so za eno osebo. Za eno fino nedeljsko kosilo 😉 Če imaš ta privilegij, da v svojem življenju kuhaš še za koga, količine le ustrezno povečaj. Temu pa seveda prilagodi tudi velikost pekača.
Sestavine:
- 1 večje piščančje bedro (zgornji in spodnji del)
- 2 – 3 JŽ oljčnega olja
- 2 JŽ gheeja
- 25 ml belega vina
- 1 čž medu
- 1 čž jabolčnega kisa
- sol
- sveže mlet črni poper
- 2 srednje velika krompirja
- 4 suhe slive*
- 1-2 stroka česna
- nekaj vejic svežega timijana
- cca 12 kostanjev**
*če le lahko kupi ekološke, nežveplane slive. Tako kot pri suhe fige tudi pri slivah prisegam na znamko Noberasco.
**lahko uporabiš olupljen kuhan ali pečen kostanj. Sama sem izbrala kombinacijo obojega, zgolj zato, ker me je zanimalo katera vrsta bo okusnejša. Kuhan krompir je po mojem mnenju boljši, saj se s speko pečen še dodatno izsuši, medtem ko kuhan v sredni ostane prijetno mehek in sočen, okoli pa rahlo hrustljav. In še nasvet: kuhan kostanj olupi takrat, ko je še vroč – je najlažje, saj se kožica takoj po ohlajanje močno skrči in takrat je lupljenje močno oteženo. Pečen kostanj lahko zelo enostavno pripraviš tudi v domači pečici. na spletu je veliko nasvetov kako, če ne najdeš, mi piši in ti zaupam recept. Sicer pa oba – tako kuhanega kot pečenega – lahko kupiš v vakuumsko vrečici.
Postopek:
Krompir olupi, narezi na največ pol centimetra debele rezine ter ga v slani vodi kakšno minuto kuhaj. Odcedi ter zavij v čisto kuhinjsko krpo, da se posuši. Preloži ga na krožnik ter premaži s polovico stopljenega gheeja. Premešaj, skupaj z nekaj grobo mlete soli ter osmukano vejico timijana.
Pečico segrej na 190 stopinj.
Ponev, primeno za peko v pečici na štedilniku dokaj močno segrej, skupaj z oljem. Na njem v nekaj minutah popeci kose mesa, najprej s kožo navzdol, da postane hrustljava in lepo obarvana. Meso preloži na krožnik, nato pa v ponev prilij vino. Z metlico dobro premešaj in kuhljaj dobro minuto. Nato dodaj še med in jabolčni kis, zopet dobro premešaj, začini s soljo in sveže mletim črnim poprom, nato dodaj suhe slive. Malce premešaj da se zmehčajo (moje-zgoraj si preberi katere, so že same po sebi zelo sočne, tako da pokuhavanje sliv skorajda ni bilo potrebno).
V ponev dodaj rezine krompirja ter kose mesa položene na nekaj celih timijanovih vejic. Vse skupaj zalij z žlico ali dvema piščančje osnove (ali zelenjavne ali vode) ter prilij z preostankom stopljenega gheeja.
V pečici peči približno pol ure oziroma dokler meso ni pečeno, krompirček pa od zgoraj fino hrustljav. Približno 10 minut pred koncem peke v ponev dodaj še kostanj (tudi tega malce prelij z osnovo in/ali maščobo).
Servirano jed začni s soljo in sveže mletim črnim poprom ter z nekaj svežega timijana (če je ta že zelo suh, olesenel, ga za nekaj minut namoči v topli vodi da se zmehča in ponovno oživi).
p.s.: poskrbi še za omako. Čisto spodaj sem zapisala enostaven način kako.
Še dve pomembni stvari, preden zaključim s pisanjem ter se prepustim novi dozi sveže kuhanega kostanja (nenazadje je njegovo kratko sezono potrebno izkoristiti 😉 ). Ghee. Ghee je kuhano maslo, zaradi svojih zdravilnih lastnosti izjemno cenjeno predvsem v ajurvedi. Gre za čisto maščobo, brez laktoze in drugih primesi, ki so med dolgim in počasnim kuhanjem odstranjene. Prednost gheeja je tudi ta, da je odporen na visoke temperature, torej v njem lahko brez skrbi pečeš, pražiš ali celo cvreš svoje jedi, pa maščoba telesu ne bo škodovala. Ima nekoliko specifičen okus, zato ga v prehrano dodajaj postopoma. Navadno pa ljudi okus kar hitro zasvoji. Meni je všeč, je pa res, da ga ne uporabljam pri vseh jedeh. Piščanec na gheeju je super, prav tako kakšni fini zelenjavni polpeti. Tudi riž, sploh dobro začinjen s kurkumo in ingverjem je krasna zadeva, jajca kakor kdaj, odvisno od načina priprave. Gheeja pa na primer nikoli ne uporabljam pri peki rib. Lonček kuhanega masla navadno kupim jeseni in pozimi, saj se mi zdi, da maščobica v teh hladnih dneh prav lepo greje. Poleti pa za peko vseeno raje uporabljam kokosovo, olivno ter avokaadovo olje. Odvisno kje in za kaj seveda.
Tokrat sem ghee združila z olivčkom in tudi maščobici sa krivi za tako fino sladko-slano okuse, ki so se potuhnili na dno ponvice. A sem jih pozneje s pridom upoarbila. Kako? Omako narediš tako, da najprej iz ponve preložiš vse sestavine na krožnik, ponov pa na štedilniku skupaj s kapljico piščančje osnove (ali vode) ponovno segreješ, pri tem pa ves čas mešaš z metlico. Tako nastane homogena in nadvse okusna omaka, ki bi jo bilo greh zavreči. Sama sem jo naredila šele po končanem fotografiranju. Mi prej sploh ni prišlo na misel. Nekaj omake sem preden sem se lotila kosila prelila prek mesa in krompirča, kar jo je ostalo v ponvi pa ‘za sladico’ podrzala s kosom domačega kruha. Ni boljšega!
