Pico obožujem. A ko je potrebno pripraviti testo, se nikoli ne morem odločiti kakšen točno naj bo. Medtem ko že leta pečem kruh z drožmi (in to povsem brez glutenski, 100% ajdov ter zelo rahel kruh), pa se ‘droži pice’ še nisem lotila. Ker testa ne želim pripraviti s kvasom in ker hočem še, da skorjica ne vsebuje glutena, mi razmišljanje o testu vedno vzame kar nekaj časa. Kljub temu na koncu vedno le zmešam sestavine, ki so trenutno doma in upam na najbljše 😉 Ravno zaradi mojega večnega eksperimentiranja so pice, ki jih lahko najdeš na tej strani (in teh ni malo) vedno drugačne. Ko gre za testo in seveda tudi ko gre za nadev.
Vem, da ima marsikdo rad zelo mehko, puhasto in napihnjeno testo za pico, a meni je veliko ljubše nekoliko bolj hrustljavo. V tujini takšnemu testu rečejo flatbread (ploščati kruh). In točno to je tisto, kar si želim pri pici. Tanko in hrustljavo testo obloženo s sestavinami, ki jih imam najraje. Ali pa takšnimi, ki so plod trenutnega navdiha in za katere se šele po koncu peke izkaže ali so vredni ponovitve ali ne.
Ta zagotovo je. A kolikor se poznam, vem, da dvakrat iste pice zagotovo ne bom pekla. Ne glede na to, kako zelo mi je všeč tisto, kar je na njej. Veliko bolj uživam v kombiniranju novih okusov in presenečenju, ki sledi za mizo 🙂
Nekaj pa vseeno drži. Če bi našla idealno razmerje za pripravo testa, brezglutenskega, polnovrednega, takšnega brez kvasa in s hitro ter enostavno pripravo, bi ga zagotovo obdržala. In zaradi tega verjetno pico pripravljala še pogosteje.
A testo tokrat ni v ospredju. Zatp brez problema lahko uporabiš svoj najljubši recept zanj. Testo z drožmi in večdnevno fermentacijo je zagotovo daleč najboljše. Najbolje uspe z navadno, belo moko, ki sicer ni ravno najbolj optimalna izbira za telo, jo pa ‘drožkoti’ zagotovo spremenijo v lažje prebavljivo in posledično bolj zdravo izbiro od belega testa, pripravljenega s kvasom.
Kaj na pico? Paradižnikova mezga, sir in bazilika so tisti, zaradi katerih je pica postala tako zelo slavna. Zelo kmalu so se ji pridružili šunka (ali pršut), vloženi šampinjoni, olive… Zdaj je na voljo toliko različnih okusov pic, da jih je nemogoče prešteti. Kar je super, saj to pomeni da je pica nekaj, s čimer se zares lahko igraš. Nekaj, kar ne potrebuje točnega recepta, zgolj nekaj kreativnosti ter izbor tistih sestavin, ki jih imaš najraje. Če paradižnik želiš nadomestiti s čim drugim ter povišati vsebnost beljakovin je ricotta (oziroma sirarska, albuminska skuta) lahko prava izbira. Z vmešano skuto enostavno premaži testo, nato pa nadaljuj s preostalim nadevom.
Čeprav sem strastna ljubiiteljica zelenjave, je tokrat na pici skorajda ni. Namesto nje je zasijala čebula in če se ob misli na čebulno pico na spletni strani že iščeš gumbek x, se kar takoj ustavi. Karamelizirana čebula je čisto nekaj drugega kot surova. Okus je izredno prijeten in sploh ne spominja na čebulo, kot jo poznaš sicer. Karamelizirana se izredno lepo poda k nežni skuti ter slanemu mlademu kozjemu sirčku.
Za piko na i so tokrat poskrbeli kot tanek čips hrustljavi žajblovi lističi (ki so, mimogrede, nekaj najboljšega), velika žlica črnega sezama, okusno oljčno olje, kakršno je slovensko ekološko olje Morgan, ter nekaj cvetličnega medu. Med se čebulici, ricotti in edinstvenemu okusu črnega sezama res lepo poda. Z njim ni potrebno pretiravati, le kakšna kapljica sem in tja je potrebna, razlika v okusu pa neverjetna. Domač cvetlični med najraje shranjujem v keramični posodici iz trgovine 1001 dar, ki ima priloženo leseno dozirno paličico. Kovinski pribor namreč negativno vpliva na minerale, ki se skrivajo v sladkem nektarju.
Pica, ki je hkrati sladka in slana s s svojimi sestavinami poskrbi za ravno pravšnji balans obojega.
Sestavine:
za testo…
- 85 svetle, sveže mlete ajdove moke*
- 1 JŽ tapiokine moke – cca. 12 g
- 1 JŽ indijskega trpotca
- šečp soli
- 2 čž vinskega kamna
- 1/2 čž sode bikarbone
- 1 čž limoninega soka
- 65 ml vode
za nadev…
- 1 bela čebula (cca. 100g)
- 2 žlici kokosovo olje in oljčno olje (lahko tudi maslo)
- 100 g (kozje) ricotte
- 65 g mladega slanega kozjega sira
- nekaj listov svežega žajblja
- oljčno olje
- žlica črnega sezama
- žlička medu
*sveže mleto ajdovo moko dobiš v trgovini Mok’ca. Je ekološka in če želiš, ti jo zmeljejo na mlinu, ki nikoli ne pride v stik z žiti, ki vsebujejo gluten. Takšna moka je zato povsem varna tudi za vse celiakaše.
Postopek:
za na pico…
Pripravi čebulico. Olupi zunanje, suhe liste, prereži jo na pol, nato pa na tanke rezine. Na maslu (ali kombinaciji kokosove maščobe in oljčnega olja) nežno praži čebulico in vmes večkrat premešaj. Počasi praži na nizki temperaturi, približno pol urice, dokler ne karamelizira in se zlato obarva. Nekje na sredini jo posoli.
Albuminsko skuto v mikserju zmešaj v gladek kremni namaz. Če je zares suha, lahko dodaš kakšno kapljico vode, mleka ali jogurta, a le toliko da bo dovolj mazljiva. Med mešanjem ji dodaj nekaj soli.
za testo…
V skledi zmešaj vse suhe sestavine, nato dodaj mokre. Zmešaj in z rokami vgneti testo. Po potrebi dodaj malce več vode ali moke, a pazi, da testo ne bo pretrdo. Oblikuj v kroglo, nato jo rahlo splošči v obliko diska.
priprava pice…
Pečico segrej na 200 stopinj.
Testo razvaljaj na pomokani površini. Lahko jo oblikuješ tudi zgolj z rokami. Premaži jo z ricotto (skuto), potresi z nadrobljenim sirom ter obloži s karamelizirano čebulico. Čez pico položi nekaj žajblovih lističev, nato pa vse skupaj poškropi z oljčnim oljem.
Pico peci približno 10 -15 minut. Pomembno je le, da je pečeno testo. Skuta, sir in čebulica so tako ali tako užitni že takšni, kot so. Žajbel bo v pečici postal hrustljav, pazi le, da se ne speče preveč.
Pečeno pico potresi s sezamom ter na rahlo pokapljaj z medom.
… po želji pa tudi z nekaj kvalitetnega oljčnega olja. Svoje jedi (ne le solate!) na koncu zelo rada začinim še z nekaj kapljicami oljčnega olja.