Nisem velika ljubiteljica soje. Zdi se mi težko prebavljiva in ker so zrna v veliki količini gensko spremenjena tudi najbolj zdrava izbira ne.
Sojini izdelki so močno priljubljeni predvsem pri veganih in vegetarijancih. Z njo naj bi dobili lepo mero beljakovin, ki jih telo potrebuje. Kako in koliko teh beljakovin se dejansko absorbira pa nihče zares ne ve.
Soja je v zadnjih letih tudi precej ‘in’. Priljubljena je predvsem pri zagovornikih zdrave prehrane tudi tistih, ki sicer meso uživajo. Vsak zase ve kaj mu ustreza in kakšen način prehranjevanja bo izbral, zato to nikakor ni antireklama za sojo in vse iz nje narejene izdelke. Tako kot tudi pri vseh drugih stvareh je pomembno kako je zrno pridelano, od kod izvira in kako je pripravljeno.
Fermentirana soja je namreč nekaj povsem drugega kot tista ‘običajna’. Miso ter nekatere vrste sojinih omak so pripravljene na tak način in to zagotovo ni slabo. Fermentiran tofu je pri nas sicer dokaj težko dobiti (vsaj kakor jaz vem), ni pa nemogoče. Če je po vrhu vsega še ekološki, je to tofu, ki se ti ga vsaj občasno splača uvrstiti na svoj jedilnik.
Sama tofu vseen jem zelo redko, morda dvakrat na leto. Zato na tej strani tudi ni veliko receptov z njim. Se je pa lani znašel v zelo okusni spomladanski mineštrici z rezanci (zaradi dodatka mladih špargljev bo recept kmalu precej aktualen) ter riževi skledi s pečenim sladkim krompirjem.
Čeprav tofu verjetno nikoli ne bo eno mojih najljubših živil, pa bom, če se domislim kakšnega zanimivega recepta, vsaj še kdaj posegla po njem. Zagotovo pa bo to ekološki, če že fermentiranega ne bom našla. Zanima me predvsem kako se tofu obnese v sladicah in eno čokoladno že imam v mislih 🙂
Sem pa danes poskusila tofu pripraviti sama. Ne iz soje, saj je postopek povsem prezahteven, pač pa iz čičerike. Iz čičirikine moke. Okus zagotovo ni enak tofuju, kot ga poznaš (če ga poznaš), meni osebno pa je celo veliko bolj okusen. Struktura je podobna, kasnejša priprava prav tako. Lahko ga uživaš takoj ko se dobro ohladi ali pa ga na ponvici popečeš. Takšen je še boljši, saj dobi rahlo hrustljavo skorjico, sredica pa še vedno ostane nekoliko mehka.
Za pripravo potrebuješ le moko, seveda čičirikino, vodo ter sol. In ščep kurkume, ki pa ni obvezen, a poskrbi za lepo barvo, malce več okusa in nenazadnje za ščepec zdravja več.
Tako kot klasičen tofu je tudi ta sam po sebi precej ‘dolgočasen’, zato ga je potrebno vplesti v kakšen dober recept. S pečenim lahko nadgradiš krožnik testenin s svojo najljubšo omako, ga dodaš rižoti (pa naj bo ta iz riža, ajde, ješprena ali kvinoje), ga postrežeš kot prilogo, ga narežeš na rezine, popečeš in z njim obložiš popečen kruh. Lahko ga dodaš v tortilje ali slane palačinke, ga skupaj z barvito zelenjavo popražiš na ponvici ter tako obogatiš solatni krožnik.
Sestavine:
- 120 čičerikine moke
- pol čž soli
- ščep kurkume (po želji)
- 720 ml vode
Postopek:
Moko z ročno metlico dobro zmešaj s soljo (in kurkumo) ter s 300ml vode.
Preostanek vode zavri, temperaturo malce znižaj, vanjo počasi prilij pripravljeno čičirikino zmes ter z metlico mešaj vsaj deset minut oziroma dokler se res dobro ne zgosti (podobno kot pri kuhanju polente, kadar želiš da je ta zares gosta).
Nato zmes prelij v pravokotno posodo, obloženo s peki papirjem, premazanim z oljem. Najbolje da ga pripraviš že prej. Zmes dobro ohladi. Najprej na sobni temperaturi, nato še v hladilniku.
Tofu razreži na kocke ali rezine. Po želji ga popeci na ponvi, pred tem pa koščke lahko dodatno začiniš s poljubnimi začimbami in/ali suhimi zelišči, belim ali črnim sezamom ali intenzivno črno kumino.
Še uporabna informacija: tofujček je postrežen na krasnem makrameju, ki sem ga našla na strani merakimacrame in je delo slovenske ustvarjalke.