Ker obožujem kruh je nekako logično, da uživam tudi v pici. Doma je nismo pogosto pekli, iskreno, tudi ni bila ne vem kako dobra. Zdaj, ko se v naši hiši večinoma peče le z drožmi, je zgodba drugačna. Rezultat je (menda) zares odlična pica. Ker pa je pripravljena iz bele pšenične moke (kar zame ni ok) v njej pač ne morem uživati.
Pico smo enkrat mesečno imeli v osnovni šoli celo za malico in bila je odlična. Bogato obložena, pripravljena izpod rok šolskih kuharic. Pozeneje, ko so določene malice dobili že pripravljene, pa je bila pica ena velika žalost. Predvsem veliko testa, nadeva pa skorajda ni bilo.
Čeprav živim v manjšem kraju, kjer gostinska ponudba nikoli ni bila ravno na vrhuncu, pa smo že takrat, ko sem bila še čisto majhna, imeli tri picerije. S starši nikoli nismo hodili po restavracijah (ali picerijah) kar tako. To je bil bolj kot ne dogodek, rezerviran za rojstnodnevna praznovanja ali pa kosilo, po vrnitvi iz kakšnega izleta.
Vse tri lokalne picerije so kmalu začele tudi z razvažanjem. Halo pica. Sveže pečena, v približno pol ure od klica pripeljana na dom, v kartonasti embalaži, na katerem je bil odtisnjen kuponček. Če si jih pridno zbiral, si dobil pico zastonj. In zbirali s(m)o jih vsi.
Ker je biklo za toplo kosilo vedno poskrbljeno, smo pico tu pa tam naročili za večerjo. Seveda je bilo otroško navdušenje nad dostavo ogromno, saj so bile picerije prve, ki so nudile tovrstno ponudbo. In ker je šlo za pico, je bilo veselje še večje. Ker, po pravici, le kdo ne mara okusno obloženega testa?
Z leti, ko sem ugotovila da mi (preveliko) uživanje glutena povzroča zmedo v črevesju in ko sem začela kuhati sama, iz menija seveda nisem izločila pice. Le priprava se je spremenila. Najprej sem ‘zamenjala’ vrsto testa. Sprva z bolj prijaznima glutenskima mokama kot sta pira in kamut, pozneje pa sem ustvarila kar nekaj različnih, v katerih glutena ni. In ne, niso pripravljene iz kupljenih mešanic za brezglutensko moko, pač pa z mletimi žiti, ki glutena že naravno ne vsebujejo. Skoraj vsi recepti za pice (in teh ni malo, kar malce pobrskaj) ne vsebujejo kvasa. Nekatere vrste testa so hrustljavo zapečene, druge bolj nežne, mehke.
Takšna je tudi današnja pica. Testo zanjo je zelo preprosto. Mešanica dveh mok, voda in začimb. Testo je izjemno prožno, trikotnik brez problema lahko prepogneš, zviješ (če pico ješ na tak način). Testo je mehko, rahlo žvečljivo. Ni hrustljavo, ni trdo in nikakor ni ‘zbito’ kot se pri brezglutenski peki lahko hitro zgodi. Sploh če v testu ni jajc, kvasa ali drugega vzhajalnega sredstva.
Seveda imam rada povsem klasično pico. Paradižnikovi pelati, sir, šunka. No, pri siru izberem kozjega, ker ga lažje prenašam, šunko pa raje zamenjam za pršut. V mladosti nisem imela čisto nič proti gobicam, zdaj jih uporabljam le redko. Jih imam rada, a vloženih šampinjonov ne kupujem, sveže pa se v pečici znajo izsušiti. Razen če jih nanjo ne daš naknadno kot sem jih v okusni sirovi pici z lisičkami jaz. Sem se pa kot majhna spretno izognila sredinskemu ‘okrasu’ – olivi. Z veseljem sem jo odstopila očetu, edinemu v družini, ki jih je imel rad. No, z leti se okus očitno spreminja. Olive sem vzljubila in namesto ene jih na klasično pico potresem kar nekaj.
Kot verjetno že veš, pa z veseljem poskušam nove kombinacije. Tako so tudi pice, ki so objavljene na tej strani vedno obložene drugače. Drugačen je tudi premaz. Tokratni je kombinacija cvetače in avokada, pico pa sem obložila zelo preprosto. S suhimi, v oljčnem olju vloženimi paradižniki ter pestjo sveže rukole. Več o tem… Sledi.
Spodnji recept je za dve pizzi premera cca. 12 cm. Tudi omake bo dovolj za obe.
Sestavine:
za testo…
- 65 g čičirikine moke
- 60 g svetle ajdove moke
- ščepec soli
- žlička suhega origana
- 300 ml vode
za omako…
- 100 g dobro zrelega, mehkega avokada (teža brez olupka in koščice)
- 50 g cvetače
- 10-15 ml limoninega soka
- manjši stok česna
- sol, poper
- 1 čž tahinija (neobvezno)
- 1-2čž oljčnega olja
plus…
- pest sveže rukole
- narezani suhi paradižniki, vloženi v oljčnem olju
Postopek:
za omako…
Nad soparo dušiš cvetačo ter ohlajeno zmiksaš z avokadom, česnom, poprom in soljo. Počasi dolivaš limono, poskušaš in prilagajaš okusu. Na koncu priliješ oljčno olje ali mešanico tahinija in olja, ki ju pred tem gladko zmešaš skupaj. Zopet poskusiš ter s kremo končaš, ko je povsem po tvojem okusu.
za testo…
Moki zmešaš s soljo in zelišči. Priliješ vodo ter z ročno metlico zmešaš v gladko zmes. Pečico segreješ na 200 stopinj. Ponev obložiš s peki paprijem ter priliješ žlico ali dve avokadovega (ali oljčnega) olja. Maščobo v ponvi segreješ v pečici, nato pa na vroče olje vliješ zmes za pico, ki jo pred tem še enkrat dobro premešaš. Pečeš cca 15-20 minut (odvisno od premera pekača in s tem debeline pice).
pizza…
Pico s pomočjo peki papirja preložiš na krožnik. Premažeš jo s pripravljenim namazom ter obložiš s sesekljanimi suhimi paradižniki in svežo rukolo. Po želji začiniš še z malce sveže mletega popra.
Če pečice nimaš, ni problema. Pico lahko pripraviš tudi v ponvici. Morda bi šlo tudi s tole, zagotovo pa bo uspela pica obložiena z bučkami, olivami, baziliko in konopljinimi semeni (kar seveda lahko zamenjaš za svoje najljubše sestavine). Ali pa je morda čas, da stopiš iz okvirjev in poskušiš nekaj povsem novega. za začetek morda pico s koromačem, hruško in lešniki.
Še kratek izbor pic, da ti prihranim iskanje: