Krhka brezglutenska pita z ohrovtom in suhimi paradižniki

Moja ljubezen do pit bo zagotovo še trajala. V krhko testo ujeti okusi različne zelenjave, ki se ji občasno pridruži kak košček mesa, so preliti z mešanico jajc, smetane ali jogurta, potreseni s sirom ali nadrobljeno skuto ter začinjeni z najljubšimi zelišči. Ja, ljubezen do pit, do slanih pit, ne bo zamrla.

Takšne pite so idealen obrok. Meni ljubše so hladne, čeprav se nikoli ne morem upreti, da si koščka ne bi privoščila že takrat, ko je še rahlo topel. Vse ostalo prihranim za malce pozneje, če mi uspe, nekaj tudi za naslednji dan.

Pita ali kiš, je namreč idealna izbira za zajtrk, brunch, kosilo ali večerjo. Ali pa službeno malico. Nekaj koščkov si ‘zapakiram’ v svojo najljubšo posodico, zravenn priložim vilico (čeprav gre tudi brez nje, saj kose lahko primeš kar v roke) in odnesem s seboj. In takrat, ko me v torbici čaka pita, se malice še bolj veselim.

Priprava pite je nadvse enostavna, sploh če uporabiš preverjen recept za testo, ki je pri piti ravno toliko pomemben kot nadev. Vse ostalo je bolj ali manj stvar trenutnega naviha ali bolje rečeno stanja v hladilniku.

Sama pa s testom vedno kompliciram oz lepše rečeno eksperimentiram 😉 Čeprav je klasično izredno okusno in vedno uspe, pa namesto bele moke vseeno raje izberem kakšno, z malce več ‘karakterja’. Predvsem pa takšno, ki ne vsebuje glutena. Ga ne prenašam najbolje in ker tudi z mlečnimi izdelki nismo najboljši prijatelji, se mu v tej kombinaciji raje ognem. Lahko bi izbrala lahko pot ter kupila že pripravljeno brezglutensko mešanico, ki zaradi premišljene sestave strokovno podkovanih ljudi zlahka nadomest pšenično. A ker so mešanice pogosto zmes številnih sestavin, med katerimi je več takšnih, ki za zdravje niso najboljše, poskušam ustvariti svojo mešanico. Tokrat sem ajdovo in riževo moko zmešala z nekaj koruznega škroba ter kot se za ‘pravi’ kiš spodobi, s ščepcem soli, maslom ter jajcem.

Koruznega škroba sicer ne uporabljam ravno pogosto, zato ga tudi tokrat ne bi kupila, če ne bi v trgovini našla porcijsko vrečkico, ki je za količino današnjega testa povsem zadostovala, pa še nisem porabila vse. Sem pa prebrala, da koruzni škrob poskrbi za prijetno krhko in hrustljavo skorjico. Krhke pite so namreč najboljše. Res je, da se malce težje režejo, oziroma je treba biti pri rezanju malce bolj previden (in počasen), a piškotno testo je tega zagotovo vredno.

Korak nazaj – k mokam. Če vsaj malo spremljaš moje objave, verjetno veš, da je ajdova tista, ki jo najpogosteje uporabljam. V zadnjem času pa sem navdušena tudi nad riževo, bolj kot na belo, na polnovredno riževo moko. Obe, tako ajdovo kot riževo kupim kar prek spleta, saj je moja ljuba trgovinica v Ljubljani in je naročanje prek spleta pač veliko bolj enostavno in udobno. V Mok’ci sproti meljejo moko, kar se pri peki resnično pozna. Veliko njihovih mok je ekološke pridelave (tudi te dve sta), najbolj vesela pa sem, ker sem končno najdla ajdovo moko, ki je resnično okusna in rahla. Verjetno zato, ker je mleta iz zelene kaše in ne iz pražene ter seveda zaradi svežine sprotnega mletja. Mo’kca, kapo dol – še pridem (ups, naročim 😉 ).

V tokratni piti je pristalo točno tisto, kar je bilo na voljo. Vloženi, na soncu sušeni paradižniki ter kodrolistnati ohrovt, ki kljub vse bolj nizkim temperaturam na domačem vrtu prav lepo uspeva (če ga nimaš, ga lahko nadomestiš tudi s svežo špinačo, ki je na voljo v praktično vsaki trgovini). Prelila sem ju z mešanico jajc in jogurta, ki ga uporabim veliko raje kot smetano. Moj najljubši je gost ekološki kozji jogurt iz ene bolj znanih in cenovno ugodnejših trgovin (za podrobnosti o izdelku mi piši). In tako kot jogurt je tudi skuta kozja. Daleč najraje imam kozjo albuminsko skuto, ki jo lahko nadomestiš tudi s kravjo (ki jo je verjetno malce lažje dobiti) oziroma z ricotto. Če albuminske skute ne bi slučajno imela doma, pa bi zagotovo kupila feta sir.

Poleg obveznega kulinaričnega para- soli in popra, sem piti dodala še lepo mero suhih zelišč. Origana in bazilike. Z nekaj sveže bazilike pa sem pito okrasila še na koncu, a ta ni služila zgolj kot okras. Prijetna svežina nežnega zelišča je bila prav pika na i. V vrtu sveže bazilike sicer ni več, lepo pa uspeva v lončku na okenski polici. In kadar jo utrgam preveč, jo namesto v foliji hranim v okolju prijaznih povoščenih krpicah (najraje v krpicah slovenske znamke Beezeeb, ki včasih zamenjajo tudi pogrinjek za hrano ali… rožo 😉 ) V stisku s toplimi dlanmi postanejo prožne in vanje lahko zaviješ skorajda katerokoli živilo in mu s tem podajšaš svežino. Enkratne so tudi za zavijanje sendvičev (ali pite), zaradi česar se ogneš škodljivim in za okolje neprijaznim prozornim ali aluminijsatim folij, celo posod ne potrebuješ. Tako se lahko elegantno znebiš težke posode, ki ti v torbi verjetno zavzame čisto preveč prostora. Tudi ko dobrot v njej že zdavnaj ni več.

Naj bo tvoja pita polna tistega, kar imaš najraje. Zgrešiti praktično ne moreš. Pazi le, da bo jajčne zmesi toliko, da ravno prekrije vse dobrote, ki se skrivajo v testu. Zmesi dodaj sladko ali kislo smetano, jogurt, sir, skuto ter jo začini z začimbami in zelišči, ki so ti ljube.

In če so se ti ob prijetno slanih, v olju vloženih suhih paradižnikih z aromatičnim origanom ter okusno baziliko pocedile sline, če z lepo merico temnozelene listnate zelenjave želiš okrepiti svoje telo ter bolj kot sir obožuješ prijetno kremasto in rahlo sladko skuto, sledi spodnjemu receptu. Vse skupaj lahko ujameš v svoje najljubpe testo ali pa se odločiš in uporabiš mojega – je krhko, okusno in naravno brezglutensko. Dovolj ga bo za pito premera 20 cm.

Sestavine:

za testo…

• 60 g svetle ajdove moke
• 80 g polnovredne riževe moke
• 20 g koruznega škroba
• 1 rumenjak
• pol čž soli
• 85 g hladnega masla
• 50 ml mrzle vode

za nadev…

• 45 g kodrolistnatega ohrovta
• strok česna
• 3 jajca
• 1 beljak
• 50 ml gostega (kozjega) jogurta
• žlička suhih zelišč (origano in bazilika)
• sol in poper
• 25-30 g suhih paradižnikov
• 45 g ricotte oz. (kozje) albuminske skute

Postopek:

za testo…

V skledi zmešaj moki s škrobom in soljo. Dodaj rumenjak (beljak prihrani) in na drobne koščke narezano mrzlo maslo. Z rokami pregneti in postopno dodajaj mrzlo vodo da dobiš voljno testo. Zavij ga v folijo (ali povoščeno krpico) ter postavi na hladno za toliko časa, da pripraviš nadev.

za nadev…

Ohrovtove liste dobro speri ter odstrani trdo srednjo žilo. Grobo jih sesekljaj. Na ponvi na oljčnem olju nežno popraži česen z ohrovtom ter med stalnim mešanjem kuhljaj nekaj minut, da ohrovt uveni. Odstavi. Paradižnike nekoliko odcedi in nareži na manjše koščke.

V skledi zmešaj jajca z prihranjenim beljakom ter jogurtom. Začini s soljo in poprom ter suhimi zelišči. Vmešaj polovico med prsti nadrobljene skute.

slepa peka in peka pite…

Testo položi na pomokano površino ter s prav tako pomokanim valjarjem razvaljaj v nekoliko večjo obliko od dna pekača. Testo prestavi v pekač ter z njim poleg dna obloži še stranice. Če se pretrga, nič zato. Morebitne luknje in dele, kjer je testa premalo, s pritiskom prstov zakrpaj. Ko je model lepo obložen in ustvariš lep in ne pretanek rob, dno pite z vilico nekajkrat prešpikaj, čezenj položi kos peki paprija ter obloži s suhimi stročnicami, da ga obtežiš. Slepo peci cca. 15 minut. Na pol pečeno testo vzemi iz pečice, odstrani stročnice in papir.

V model naloži dušen ohrovt. Prelij ga z jajčno zmesjo ter vanjo razporedi koščke paradižnika. Dodaj še preostanek skute, po želji še nekaj zelišč. Vrni v pečico za vsaj še 20 minut oziroma dokler jajčna zmes ni pečena. Ohladi na rešetki. Pito razreži vsaj rahlo ohlajeno, še bolje pa povsem hladno.

Nasvet: toplo priporočam uporabo pekača s snemljivim dnom. Ta omogoča, da pito zlahka vzameš iz okvirja ter ponudiš v lepem celem kosu. Pekač preprosto postavi na narobe obrnjeno pločevinko in rob bo sam od sebe padel na površino. Pekač s snemljivim dnom dobre kvalitete je dobra investicija za vse, ki radi pečete pite. Sladke ali slane.

Ker vedno znova iščem ideje za nove kombinacije slanih pit – tako za testo kot nadev, me iskreno zanima katera je tvoja najljubša. Če jo imaš, bom tvojega sporočila vesela. Tukaj ali na Instagram profilu cook.eat.and.smile, kjer sem fotografijo pite objavila pred dnevi. In kdo ve, morda pa tokrat jaz od tebe dobim inspiracijo za naslednji kiš! 🙂

In potem… ko pite ni več? Okus bi bilo preprosto škoda pokvariti s čim drugim. Zato bom vseeno malce počakala, preden v usta vržem zvečilni gumi. Končno sem namreč našla takšnega, ki ne vsebuje plastike (saj veš da je ta sicer v vseh podobnih izdelkih in čeprav zvečilnov dejansko ne ješ, z rednim žvečenjem v telo vseeno lahko vneseš precej škodljivih snovi). Zvečilni gumiji, ki jih lahko kupiš v več različnih okusih, lahko najdeš v trgovini vegansko.si. Pošiljajo tudi na dom 😉