Panzanella

Včasih sem gledala tuje kuharske oddaje veliko pogosteje kot danes. Ne vseh, samo tiste, ki so se mi zdele simpatične. Tako glede kuharskih šefov kot receptov. In spomnim se, da je bilo v veliko takšnih oddajah na meniju kar nekaj italijanskih jedi. Njihovi recepti so običajno precej enostavni in že z nekaj malega sestavin znajo pripraviti neverjetne okuse. Italijani so tudi pravi gurmani. Uživajo v vsakem grižljaju in si za hrano vzamejo čas. Pa četudi gre za povsem preproste jedi. Kakršna je tudi paradižnikova solata s popečenimi kruhovimi kockami, ki se mi, iskreno, nikoli ni zdela nič kaj posebnega.

Mnenje bi zagotovo spremenila, če bi solato poskusila. Danes sem (končno) jo in vesela sem, da je tako. Na videz res ni nič kaj posebnega. Pač paradižnik in kruh ter še nekaj sestavin, ki sodijo zraven. A ko se vse sestavine prepojijo… Noro dobro. Sem prepričana, da je tokrat nisem pripravljala zadnjič. Škoda le, ker se sezona paradižnika počasi poslavlja in bom nanjo morala čakati drugo leto. Paradižnik je sicer na voljo skoraj vse leto, a tisti, ki ga kupiš pozimi in ki verjento ni videl niti enega sončnega žarka, se s poletnim pač ne more kosati. Zato upam, da na vrtu (ali pri svoji branjevki) v tem mesecu vseeno ujamem še kakšnega. Za solato, ki star kruh spremeni v sočno, osvežilno in okusov polno dobroto.

Panzanella (pan = kruh) prihaja iz Italije, natančneje iz Toskane, če se ne motim. Bila naj bi hrana revežev, ki starega kruha niso želeli metati proč in tistih, ki so želeli porabiti tudi najbolj ‘neugledne’ in zrele paradižnike. Z nekaj kaprami, slanimi inčuni, skromno čebulico in pestjo sveže bazilike ter z obilico lokalnega oljčnega olja so staremu kruhu uspešno povrnili življenje. Obstaja več različic in pravzaprav ne vem katera je tista prava, najbolj klasična, originana Panzanella. Verjento tudi oni ne vedo, saj se recept spreminja glede na pokrajino. Si kar predstavljam, da se glede tega včasih tudi prepirajo 😉 Pogosto so dodane paprike, poleg rdečega paradižnika pa tudi simpatični rumeni češnjevi paradižnički. Eni v solato stresejo še nekaj oljk, drugi pikantnost poudarijo z nasekljanim strokom česna. Nekateri vanjo vmešajo celo sir, jaz se zanj nisem odločila. Nekako se mi zdi, da sir v pravo panzanello ne sodi.

Čeprav je sestavin malo, pa so vse enako pomembne. Paradižnik mora biti dovolj zrel, temno rdeč, sočen. Le takšen bo poskrbel za pravi okus, hkrati pa dodal dovolj soka, ki bo skupaj z oljem in začimbami omehčal popečen kruh.

Kruh moraš namreč za panzanello prej popeči. Na oljčnem olju, kako pa drugače. Če ga ne bi, bi se v solati hitro razpadel ter se spremenil v pacljivo gmoto, kar ti verjetno ne bi bilo najbolj všeč.

Tudi ni povsem vseeno kakšen kruh uporabiš. Čeprav je najbolj tipična izbira ‘ciabatta’, pa se odlično obnese tudi polnovreden kruh ali še bolje, kruh z drožmi. S takšnim kruhom bo solata veliko bolj zdrava, okusna pa ravno tako kot z belim. Moja izbira je bil kruh, ki ga tudi sicer redno jem. Doma pečen, ajdov kruh z drožmi. Ti izberi tistega, ki ti je najljubši. Zagotovo pa je fino, da ni povsem svež, naj bo star vsaj kakšen dan. Tako v sebi ne bo imel tliko vlage, pa tudi popekel se bo veliko lepše.

Sestavine:

• 85 g en dan starega kruha*
• 250 g zrelega paradižnika
• 125 g paprike (enake količine rdeče, rumene in pečene rdeče paprike**)
• 2-4 inčune
• 1 JŽ kaper
• pol rdeče čebulice
• 1 žlica jabolčnega kisa
• 3 žlice oljčnega olja
• sol
• poper
• nekaj temnih (kalamata) oliv
• pest sveže bazilike

*o izbiri kruha si preberi malce višje

**pečeno papriko prpraviš tako, da jo rahlo naoljiš, položiš na pekač, obložen s peki papirjem ter na 200 stopinjah pečeš toliko časa, da kožica na večih mestih postane že skorajda povsem črna. Vmes papriko nekajkrat obrneš. Pečeno ohladiš toliko, da se jo lahko dotakneš, nato z nje potegneš napihnjeno kožico, odstraniš pecelj in semena, ter jo razrežeš na poljubno velike in široke trakove.

Postopek:

Paradižnike narežeš na večje kocke, streseš v skledico, posoliš in premešaš. Pustiš kakšnih deset minut, da izpustijo nekaj soka.

Medtem na ponvici na oljčenem olju z vseh starni popečeš na grižljaj velike kocke kruha. Pretreseš jih na krožnik, da se ohladijo.

V skledici z metlico dobro premešaš olje s kisom. Dodaš čisto na drobno sesekljane (odcejene) inčune, soliš in popraš. Poskusiš in prilagodiš okusu.

Paradižniku dodaš papriko, kapre, olive ter na lističe narezano rdečo čebulico. Preliješ s pripravljenim prelivom, dodaš kocke kruha ter lističe bazilike (lahko jih nasekljaš ali pustiš cele) in solato z rokami previdno premešaš. Pustiš nekaj minut, da se sestavine prepojijo in kruh nekoliko zmehča. Okrasiš s svežimi lističi bazilike.

Skoraj v vseh receptih je panzanella pripravljena z rdečim vinskim kisom. Ker sem ga že pred leti zamenjala z jabolčnim, še raje kot s kisom pa solate začinim z limonin oljem, tudi tokrat vinskega kisa nisem uporabila. Ker limona verjetno tukajle ne bi dobro pasala, sem uporabila jabolčni kis, ki se je odlično izkazal. Za priokus vinskemu kisu pa so vseeno vsaj malo poskbele tudi v njem vložene olje.