S tolo tortico sem se spogledovala že nekaj časa. Kombinacija gozdnih borovnic, osvežujoče in kremaste skute ter mojih ljubih malin me je že takoj prepričala, da je sladica nekaj kar moram poskusiti. Sploh zato, ker v njej ne prevladuje velika količina težkega biskvita, temveč je vse skupaj zloženo na hrustljavo pečeni, oreščkasti podlagi.
Sladica je prava izbira za vse, ki imajo radi lahke sadne tortice, za vse, ki imajo radi mlečne sestavine ter hkrati za vse, ki ne uživajo glutena. V njej namreč ni ne drobca moke. Ravno zato je (sklepam) tudi dobra ideja za tiste, ki prisegajo na paleo oz. keto dieto. Ker se nanju ne spoznam ravno najbolje, mi, če se motim, ne zameri preveč 😉
Že tako zdrav posladek, bo le še slajši, če ga namesto z običajnim sladiš s kakšnim izmed bolj zdravih sladkorjev. Eden izmed takšnih je zagotovo visoko kakovosten ksilitol (xylitol). Gre za brezovo sladilo, sladkor iz drevesne skorje bukev in brez. Je popolnoma brez energetske vrednosti (kalorij), na telo pa v nobene primeru ne deluje slabo. Celo koisten je – sploh za zobe, saj preprečuje nastanek kariesa. Ni čudno, da zato ksilitol tako radi uporabljajo v zobnih pastah, ustnih vodicah in tistih bolj zdravih zvečilnih gumijih. Danes se ga dobi že skoraj v vsaki trgovini, tudi v našem malem Sparu ga imajo, seveda na oddelku z zdravo prehrano. Okus in videz sladkorja sta identična običajnemu belemu kristalnemu sladkorju. Resda je ksilitol dražji od slednjega, a je idealen nadomestek za vse sladkosnede, ki želimo uživati v zdravih sladicah.
V tortici pa se skriva še en ‘nadomestek’. Živalsko želatino je zamenjal veliko bolj prijazen agar agar. Rastlinsko želirno sredstvo je pravzaprav vrsta alge in danes je na voljo že povsod. V prah zmleta želatina dobro strdi vse vrste krem, za čvrstost le teh pa ga resnično ne potrebuješ veliko.
Zakaj torej tortice nisem naredila že prej? Zato, ker mi sicer mlečni izdelki (razen kozjih) ne ustrezajo ravno najbolje. Potrjeno imam namreč laktozno intoleranco, vseeno pa, če ne pretiravam, z uživanjem kozjih stvari nimam večjih težav. Moj namen je bil torej, da tortico namesto z ‘običajno’ pripravim s kozjo skuto (še bolje kozjo albuminsko – sirarsko skuto, ki je veliko lažje prebavljiva in že naravno fino sladka). Velika pomanjkljivost majhnih krajev pa je, da določenih stvari pač ni možno dobiti na vsakem koraku. Zato sem se vseeno odločila in s tortico vseeno pripravila z običajno skuto (brez skrbi, sem preživela 😉 ). Za vse, ki imate podobne težave, pa še nasvet: če mlečnih stvari ne prenašate najbolje, kozje pa vam niso všeč, je že skoraj v vsaki trgovini (ja, tudi v našem kraju je 😉 ) na voljo tudi skuta brez laktoze.
Tortica je naravnost odlična. Poletna, lahka, sočna in ravno prav sladka. Ne vem ali si je recept zanjo izmislila Alenka sama ali pa ga je na svoji strani le prijazno delila s svojimi sledilci, a sem vesela, da sem ga našla. Recept je bil sicer objavljen že okoli božiča in sicer na spletni strani V formi z Alenko Košir in danes ga s teboj z veseljem delim tudi jaz. In ja, s tole tortico boš zagotovo ostal(a) v dobri formi 😉
Priprava je nadvse enostavna in dokaj hitra (med plastmi je potrebno le malce počakati da se strijo, a medtem lahko že sproti pospraviš po kuhanji). Zanjo potrebuješ pekač s snemljivim dnom premera cca. 16 cm. Če imaš večjega, nič hudega, bo tortica pač nekoliko nižja. Morda le nekoliko povečaj količine za tortno podlago. Dovolj visoka bo zlahka zdržala vse tri plasti.
Izvirnemu receptu nisem kaj dosti spremenila. Uporabila sem ekološke sestavine, navaden sladkor zamenjala za veliko bolj zdrav ksilitol, v skutino plast pa sem dodala še malce burbonske vanilije.
Naj že tu opozorim, da s količino agarja ne gre pretiravati. Sprva bosta sadni plasti videti še povsem tekoči a ju rastlinsko želirno sredstvo hitro kar močno utrdi. Skutina krema ni tako gosta in če bo želirano sadje pretrdo, vilica skozi košček ne bo lepo zdsela, temveč skuto nekoliko potisnila v vse smeri (kot se to rado zgodi pri kremšnitah 😉 ). A naj te ne skrbi preveč – v vsakem primeru bo tortica okusna, na količino agarja pa se boš (če ga še ne poznaš), hitro navadil(a).
Sestavine:
Za testo…
- 50 g lešnikov (praženi in olupljeni so boljši, ni pa nujno)
- 50 g mandljev
- 40 g kokosove moke (finih kosmičev)
- 40 g kokosovega olja
- 1 žlica kakava (če uporabljaš grenkega, dodaj še malce sladkorja)
- ščepev soli
Za borovničevo plast…
- 250 g borovnic (svežih ali zamrznjenih)
- 30 g (brezovega) sladkorja
- 2 čž agar agarja v prahu
Za skutino plast…
- 350 g skute (po potrebi brez laktoze)
- 50 g (brezovega) sladkorja
- sok polovice limone
- ščepec prave burbonske vanilije (neobvezno)
Za malininio plast…
- 250 g malin (svežih ali zamrznjenih)
- 30 g (brezovega) sladkorja
- 2 čž agar agarja v prahu
Postopek:
Za podlago v sesekljalniku zmelji lešnike in mandlje. Pretresi jih v skledo, dodaj vse ostale sestavine in dobro premešaj. Z zmesjo napolni pekač, obložen s peki papirjem in namaščen z malo kokosove maščobe. Zmes dobro pritisni ob podlago (lahko s prsti ali s pomočjo dna kozarca). Peci v predhodno ogreti pečici na 175-180 stopinjah približno 15 minut. Ohladi.
Borovničevo plast pripraviš tako, da borovnice skupaj s sladkorjem na hitro pokuhaš. Odstaviš, dodaš agar agar, premešaš in še vročo zmes preliješ čez ohlajeno podlago. Za 15 minut postaviš v hladilnik.
Z ročnim električnim mešalnikom zmiksaš skuto s sladkorjem, vanilijo in limoninim sokom. Poskusiš in sladkobo prilagodiš okusu. Zmes premažeš čez strjeno in ohlajeno borovničevo plast. Za 15 minut postaviš v hladilnik.
Pa še maline: na hitro jih pokuhaš skupaj s sladkorjem. Odstaviš, vmešaš prah rastlinske želatine in še toplo preliješ čez skuto. Z žlico porovnaš in za vsaj 15 minut vrneš v hladilnik.
Okrasiš, razrežeš in postrežeš.
Sladice so lepše, če so vsaj malce okrašene. Tukaj se lahko igraš po mili volji. Uporabiš lahko katerokoli sveže sadje, sama sem izbrala prve robide, ki sem jih uspešno narabutala pri sosedi (no, z dovoljenjem seveda 😉 ).
