Rada imam pite. Še rajši imam slane pite. Kiše. V hrustljavo, krhko testo so lahko ujeti najrazličnejši okusi. Sama največkrat uporabljam zgolj zelenjavne nadeve, ki pa jih dopolnim s suhimi ali svežimi zelišči, ki jih naravnost obožujem. Ne samo, da izboljšajo pravzaprav katerokoli jed, tudi prebava jih obožuje.
Poleti je na voljo veliko svežih in kar precej se jih najde tudi na našem domačem vrtu. Tako vse od pomladi do jeseni uživam v sveži baziliki, timijanu, rožmarinu, majaronu, peteršilju, drobnjaku (no, tega sicer ne uporabljam ravno veliko) ter seveda moji preljubi meti. Meliso pustim pri miru, okus mi pač ni všeč. Tudi origano imamo, a kaj, ko svež nikoli ni tako izrazitega okusa kakor sušen. Škoda, ker origano je eno izmed mojih najljubših zelišč – dajem ga skorajda povsod. Zato ga redno kupujem in to ne ravno kateregakoli, pač pa ekološkega. In ta, na katerega prisegam, je res polnega okusa. Vsekakor pa ti pri uporabi suhih zelišč toplo priporočam, da jih, preden z njimi začiniš jei, med prsti malce pomencaš, saj šele tako sprostiš okus.
V kiš seveda sodijo tudi jajca, ki vse dobrote lepo povežejo skupaj. Najboljša so sveža, domača jajčka. Tokrat sem jih kupila v ekološki trgovinici kmetije Avšič. Niso sicer njihova, so pa od ene izmed partnerskih kmetij od katerih odkupujejo sadje in zelenjavo, ki pri njih še ne uspeva ali pa je pač nimajo v svojih gredicah. Poleg jajčk sem vzela še tisto zelenjavo, ki sem jo potrebovala za današnjo kombinacijo in ki seveda še en uspeva v nekoliko hladnejši gorenjski zemlji. In ne, nikakor ne želim delati reklame, rada pa povem kje dobim kvalitetne in okusne izdelke. V omenjeni ljubljanski trgovinici pa imajo poleg svežega sadja in zelenjave tudi nekaj drugih ekoloških proizvodov. Sveže pečen kruh, testenine, razne kaše, olja in tudi semena. Bučnice so tiste, na katere prisegam. Tako fino hrustljave so, sploh če jih na nizki temperaturi v ponvici brez maščobe nekaj minutk pražiš. Hrustljave semenka potresem po solati, rižotah, testeninah, včasih tudi kremnih juhicah. Tokrat sem z njimi okrasila vrh slane pite, nekaj pa sem jih zmlela ter ‘skrila’ kar v testo.
S testom se namreč vedno rada igram. Z veseljem bi vztrajala le pri enem in s tem ne bi bilo čisto nič narobe. A to pač nisem jaz. Vedno uporabim drugo kombinacijo mok, maščob in veziva. In ja, potem me je vedno strah ali bo testo uspelo. Bo razmerje pravo, bo testo okusno, se bo pita lahko rezala ali pa bo morda preveč drobljiva? No, nekoliko drobljiva, lepše rečeno krhka, vsekakor mora biti. Vsaj zame. Pita mora biti toliko kompaktna da jo brez težav vzameš v roke in tudi brez pribora, tako kot pico. Ko pa ugrizneš v testo, mora biti kot rahel, krhek (in seveda nesladkan) piškot. Moje bite so brez glutena in ker je s takšnimi mokami načeloma težje delati, je trema pred njimi še večja. Z današnjo izbiro sem povsem zadovoljna. Testo lepo zdrži ves nadev, pito lahko primeš v roke, testo je okusno in krhko. Takšno kot mora biti. Vseeno vedno pazim, da je rob malce debelejši, za vsak slučaj. no, pa tudi zato, ker so mi skorjice že od vedno najboljše 😉 Če za testo že imaš recept, ki ti resnično ustreza ali pa omenjenih sestavin s spodnjega recepta nimaš doma, bo tudi to ‘okej’.
Slane pite so zares super. Okusne so še tople ali pa povsem hladne, direktno iz hladilnika. Pečena pita je dobra kar nekaj dni (seveda če je shranjena na hladnem). Je odlična vmesna malica, ‘ostanke’ pa brez problema lahko uporabiš za hitro pripravljeno kosilo. Potrebuješ le še skledo solate, medtem ko zvečer kos kiša ponudiš ob kakšni fini kremni juhici.
Seveda pa jo v različnih delih dneva lahko ješ le v primeru, da narediš dovolj veliko pito, razen seveda, če ti v enem obroku slučajno uspe ostati le pri enem koščku. Premer današnje pite je 16 cm, je pa pita dovolj visoka, da vanjo lahko vliješ kar nekaj sestavin. Takšna velikost je primerna za dve osebi, v mojem primeru pa le zame. večino sem pojedla za kosilo (po katerem sem, iskreno, kar malo omagala), nekaj malega pa bom prihranila za jutri (če me zvečer seveda ne premami).
Sestavine:
Za testo…
- 100 g svetle ajdove moke
- 100 g bele riževe moke
- 25 fino mletih bučnih semen
- 1 JŽ indijskega trpotca (cca. 5 g)
- 75 g (kozjega) masla*
- žlička soli
- 2 jajci
- 1-2 JŽ ledeno mrzle vode
*kozjega je malce težje dobiti, zato ga brez težav ga lahko nadomestiš s kravjim
Za nadev…
- tretjina manjšega pora (cca. 25 g)
- 50 g brokolijevih cvetov
- 75 g naribane bučke*
- 3 jajca
- 65 g gostega naravnega (kozjega) jogurta*
- 75 g zorjenega slanega sira ali fete**
- 2 JŽ naribanega sira**
- svež timijan
- suh origano
- nekaj celih bučnih semen
*bučke naj bodo sveže, čvrste, čim manjše, brez večjih semen
**uporabljam kozje izdelke, ker so drugih ne prenažam ravno najbolje, pa tudi veliko okusnejši so. Kozji jogurt kupujem v Hoferju ker je fino gost in zares okusen, zorjen slan sir ter nariban sir pa sta tokrat od sirarstva Videc. Njihov zorjen sir je zelo podobnega okusa kakor običajna feta, zato lahko uporabiš tudi slednjo. Sir, ki sem ga naribala za piko na i je prav tako njihov, moj najljubši se imenuje Tincelj. Izberi svoj najljubši sir in z izbiro zagotovo ne boš zgrešil/a.
Postopek:
Za testo…
Bučnice v mikiserju s pulznimi vrtljaji zmelješ v čim bolj fino moko. V skledi zmešaš riževo in ajdovo moko, primešaš mlete bučnice, sol in indijski trpotec.
Mrzlo maslo narežeš na majhne kockice. Dodaš moko in vse skupaj vržeš v mikser kjer, zopet s pulznimi vrtljaji, zmiksaš tako, da nastane grobemu pestu podobna zmes. Pretreseš nazaj v skledo, dodaš jajca in jih z vilico vmešša v moko. Z rokami pregreteš in po potrei dodaš kakšno žlico vode.
Narediš kepo, jo rahlo sploščiš v disk, zaviješ v prozorno kuhinsjko folijo ter postaviš za pol ure na hladno.
Pečico segreješ na 175 stopinj.
Na pomokani površini testo razvaljaš ter ga preko valjerja preneseš v rahlo namaščen pekač. Oblikuješ po dnu in stranicah. Nič hudega, če se strga, s prsti ga preprosti zakrpaj. Z vilico nekajkrat prešpikaj dno testa, ga obloži s pekijem, nanj nasuj suh fižol (ali kakšno drugo utež) ter slepo peci 10 minut.
Medtem lahko pripraviš nadev…
Za nadev…
Na ponvici na kombinaciji oljčnega olja in masla nežno podušiš por, skupaj z nekaj osmukanimi vejicami timijana.
Zavreš vodo, v kop vržeš cvetove svežega brokolija, pokuhaš kakšno minutko, nato spakneš pod hladno vodo in odcediš. Po potrebi brokoli dodatno razrežeš na manjše koščke.
Bučko naribaš, nato ji dodaš por in brokoli ter premešaš.
Zorjen slani sir (ali feto) narežeš na manjše kockice ter naribaš sir.
V skledi z metlico zmešaš jajca z jogurtom, svežim timjanom in žlico suhega origana.
Na predpečeno testo naložiš zeleenjavo in jo preliješ z jajčno zmesjo. Dodaš kocke sira, čez vse skupaj potreseš nariban sir in še malce timijana. Po želji dodaš kanček sveže mletega črnega popra.
Pito vrneš v pečico, kjer naj se peče še približno 20 minut oziroma dokler tako testo kot nadev nista primerno pečena. Pred rezanjem obvezno vsaj malce ohladiš, še lepše pa se reže popolnoma ohlajena.
Čeprav skoraj vedno in kar konkretno solim, pogosto pa uporabim tudi sveže mlet črni poper, se ju tokrat izpustila. Sir, tipa feta, je že sam po sebi dovolj slan, da pito lepo začini. Če se ne strinjaš, si jed dodatno začini.
Za lepe kose priporočam, da pito (predvsem njen rob) režeš previdno in z zares ostrim nožem – še bolje – z nožem za kruh (žagico).
Glede izbire pekača. Tako kot vedno, naj ti tudi tokrat priporočim uporaba pekača s snemljivim dnom. Po peki pekač položiš na pločevinko/konzervo ali okrog obrnjeno majhno skledico. Obok pekača bo sam zdrsel na delovno površino, pita pa bo ostala nepoškodovana in v enem kosu.
