Vsi imamo (vsaj) eno živilo, eno sestavino, eno jed, brez katere preprosto ne moremo. Pri meni je teh kar precej. In ko me vprašajo po moji najljubši sestavini… Ojoj, tega vprašanja res ne maram. Kako naj izberem le eno, ko pa obstaja toliko okusnih živil in še več okusnih jedi!? Zato se tudi nikakor ne morem odločiti za svojo najljubšo jed. To preprosto ni mogoče.
Zagotovo pa se, tako najljubše sestavine kot tudi jedi, tekom let spreminjajo. Včasih sem imela rada določene jedi, ki jih zdaj skorajda ali sploh ne jem več in obratno. Veliko stvari nisem mela rada, pa jih zdaj naravnost obožujem! Ne samo tekom let, okus se spreminja tudi znotraj letnih časov. Poleti mi seveda veliko bolj prijajo bolj osvežilne jedi, tudi surove zelenjave pojem veliko več kot pozimi. V hladni polovici leta se pri meni največ kuha. Pogosto se štedilnik prižge že za zajtrk (pa ne le za skodelico kave ali čaja), dan se konča enako. S kuhano, toplo večerjo. Še poleti mi ob večerih veliko bolj prija nekaj toplega, na primer rižote. Hecno, a še najmanjkrat z rižem. Zanje veliko raje uporabljam ajdo ali kvinojo, pa tudi prosena kaša zna biti zelo okusna, pa čeprav jo imam raje v sladkih jedeh.
Mlečni izdelki mojemu telesu ne ustrezajo najbolje, a ker jih imam rada, jih vseeno jem. Ne pogosto in bolj v poletnem času. Mlečni izdelki so polni beljakovin, a te lahko dobiš tudi kje drugje. Veliko vegetarijancev pogosto uporablja tofu in prepričana sem, da poznajo številne okusne recepte, kako dolgočasen ‘sojin sir’ spremeniti v vrhunsko jed. Se priporočam za kakšnega 😉 Sama sicer soje načeloma ne uživam. Sem pa pred kratkim kupila tofu, zato, da malce popestrim svojo kuharijo, da vnesem malce več beljakovin tudi takrat, ko v obroku ni mesa in le zato, ker sem naletela na fermentiranega. Če se malce bolj poglobiš v pridobivanje soje in proizvodnjo sojinih izdelkov ter kako ta deluje na telo, boš kmalu ugotovil/a kako pomembna je fermentacija te stročnice. Edino tako postane za telo resnično dostopna, v nasprotnem primeru pa pri pogostem uživanju njena naravna antihranila niso ravno najboljša izbira. Zato če že, ti toplo priporočam, da izbereš ekološko pridelano sojo (soja je namreč ena najbolj gensko sprmenjenih živil) ter izdelke, ki so fermentirani.
Tofu zna biti povsem dolgočasen in brez okusa, lahko pa je prav okusna zadevica. Seveda če ga pripraviš v okusni kombinaciji, s kakšnimi finimi začimbami in/ali zelišči. Pogosto se za mariniranje uporabljata sojina ali ribja omaka, a sama tega nimam doma in za svoje prve recepte s tofujem, mi niti na misel ni prišlo, da bi kupovala (še) to 🙂 Pred nekaj dnevi sem namreč že objavila recept s tofujem, rezanci in veliko zelene zelenjave, tokrat je tofu svoje mesto našel v skledi rjavega riža in v pečici pečenega sladkega krompirja.
In ko smo že pri krompirju… No, ta je zagotovo tisti, brez katerega ne morem. Obožujem ga! Prav nič nimam proti naavadnemu, belemu krompirju, a sladki, živahno oranžni gomolji… Mmm… Top! Kuhanega načeloma ne maram (le če je to prepriprava za uporabo v doloečnem receptu), pečen v pečici je božanski. Največkrat ga narežem na debelejše krhlje, včasih na pomfri, občasno pa tudi na tanke ‘cekine’, ki se po peki spremenijo v zdrav krompirjev čips. Ker ja, sladki krompir je hranilno izjemno bogat. Vsebuje ogromno zdravju koristnih sestavin, a v tem primeru to zagotovo ni razlog, da si sladki krompir spečem vsaj enkrat tedensko. Njegov okus je tisti, ki me je prepričal. Pečen krompirček je odlična priloga mesu ali ribi, celo zraven jajčne omlete se super poda. Pečenega pogosto dodajam v tiste, nekoliko bolj grenke vrste solat. In če ga združim še z avokadom, čičeriko, poleti pa še z nekaj fete, je takšna solata vse prej kot grenka in neokusna.
Tokrat krompirček ni romal v solato, ampak v skledo rjavega riža. Morda se ti kombinacija riža in krompirja zdi nenavadna, pa niti ni. Sladki krompir pravzaprav ni krompir, je zelenjava, hranljiv gomolj. Najraje ga kupim na kmetiji Avšič v Ljubljani. Sicer pridelujejo tudi svojega, a ko zanj pri nas ni pravi čas, ga uvažajo. Seveda ekološkega.
Da pa vseeno ne bodo samo hidrati, pa tokrat namesto mesa tofu. Fermentiran, seveda 🙂 Za piko na i pa polivko iz tahinija, sezamove paste. Ki je, mimogrede, še ena izmed sestavin, ki je skoraj vedno v mojem hladilniku. Vedno kupim tahini z oznako ‘light’, kar ne pomeni, da je manj kaloričen, pač pa da je svetel – narejen iz svetlega, oluščenega sezama. Veliko okusnejši je kot tisti drugi. Že tako lahko obstajajo razlike v okusu tahini omake. Pred kratkim sem na primer kupila enega, ki sem ga, pa to nikoli ne delam z nobeni živilom, zavrgla. Fuj. Nikoli več. Vztrajam pri svojem najljubšem, znamki Sunita. Priporočam.
Tahini je sezam in sezam je tako kot tofu prava beljakovinska bomba. Odličen je v polivkah (preliv za kremne juhe, solate, testenine ali rižote), celo v kosmičih, piškotih in čokoladnem namazu. Zadnje čase ga imam najraje v kombinaciji z banano. Obilno jo pokapljam s tahinjem, potresem z mletim cimetom in ingverjem in vojla, zdrava malica je pripravljena.
Pa še nasvet glede tahinija. Ker ta ni nič drugega kot zmleta sezamova semena, boš pri prvi uporabi opazil/a, da sta se ločila gostejši in oljnati del, ki navadno priplava na površje. To je povsem normalno, je pa potrebno tahini pred uporabo dobro premešati. Dolgo časa sem to počela z žlico, direktno v kozarcu, sedaj pa sem odkrila veliko lažjo pot, rezultat pa je zares gladka in kremasta sezamova omaka. Vsebino lončka podrzam iz kozarčka v večjo skledo ter tahini z žlico ali še bolje ročno kuhinjsko metlico dobro zmešam. Nato prelijem nazaj v originalni kozarček, obrišem robove in dobro zaprem. Odprt tahini je potrebno hraniti v hladilniku in ne skrbi – ko bo enkrat dobro premešan, se stem ne bo potrebno več ukvarjati.
Sestavine:
- 150 g kuhanega rjavega riža (cca. 75 g surovega)
- 150 g sldkega krompirja, narezanega na kocke
- 150 g fermentiranega tofuja
- pest sveže špinače
- nekaj žlic zelenjavne osnove
- česen
- mleta rdeča paprika
- sol in poper
- žlička tapioke (ali koruznega škroba)
- olivno olje
Za preliv…
- 15 ml svetlega tahinija
- 20 ml vode
- 1 žlica limoninega soka
- sol
- ščep kajenskega popra (ali mletega čilija)
- 1 čž javorjevega sirupa
Postopek:
Uporabi vnaprej kuhan in ohlajen riž. Če ga nimaš, ga pred kuhanjem dobro speri (po želji pred tem še za nekaj ur namoči) in skuhaj v ustrezni količini rahlo slane vode (ali zelenjavne osnove). Ko se zmehča, morebitno odvečno vodo odlij in pusti da se riž dobro ohladi. Hladnega z vilico razrahljaj.
Za omako z ročno metlico dobro premešaj vse sestavine da dobiš svilnato polivko. poskusi in začinjenost prilagodi svojemu okusu.
Pečico segrej na 220 stopinj Celzija.
V skledi zmešaj osnovo, krompir in žlico oljčnega olja. Premešaj, med rokami odcedi (tekočine ne zavrzi) in v pečici na peki papriju speci krompir, dokler se ne zmehča in nepo zapeče. Po potrebi ga med peko obrni.
Tofu s kuhinjsko brisačko popivnaj, ga nareži na kocke (v velikosti krompirja) in stresi v osnovo, v kateri si mariniral/a krompir. Dodaj še strt ali fino nariban česen, žličko mlete paprike, sol in poper. Premešaj, potresi z žlico tapioke, in ponovno premešaj.
V ponvi segrej oljčno olje in na njem popeči kocke mariniranega tofuja. Večkrat premešaj, da se dobro popeče na vseh straneh. Ko je tofu primerno hrustljav, dodaj špinačo, premešaj in počkaj kakšno minutko da uvene, nato v dodaj kuhan riž, še malce mlete paprike in pečen krompir. Premešaj, počakaj kakšno minutko, da se riž pregreje.
Preloži na krožnik, prelij s pripravljeno omako in postrezi.
