Bananini vaflji s proseno moko in mandljevim maslom

Vaflji so kot palačinke. Le da so veliko boljši in prikupnejši. Res je, da zanje potrebuješ aparatek – brez njega žal ne gre – a če imaš rad/a sladke zajtrke ali hitre sladice, je aparat vredno imeti.

Tisti res dobri aparati za pripravo vafljev so lahko precej dragi. Navadno ustvarjajo velike, kvadratne, predvsem pa dokaj debele vaflje. Preprostejše, predvsem pa cenovno precej ugodnejše, lahko dobiš že za nekaj evrov – kar je super, če se vaflje spraviš peči le tu pa tam. Tako kot jaz 🙂 Zato sem tudi sama kupila ‘toasterček’ v eni izmed tistih res poceni trgovinic, kjer poleg materiala za ustvarjanje, najdeš veliko različnih izdelkov za dom.

Manjši, aparat je okrogle oblike, vafel, ki ga spečeš v njem prav tako – se pa ta okrogla palačinka razreže na pet enako velikih delov, ki namesto trikotnikov spominjajo na majhna srca – luštno kajne? 😉 Vaflji so veliko tanjši kot tisti, ki jih vidiš v kakšnem ameriškem filmu. A meni so (ravno zato!) všeč. Ker so tanjši, so tudi veliko bolj hrustljavi – če jih seveda če pustiš v vročem primeju aparata dovolj dolgo. In če pripraviš več zmesi kot le za en okrogel vafelj, jih pač spečeš dvakrat.

Vaflji so navadno sinonim za sladkorja polno jajčno zmes s puhasto pšenično moko, na koncu pa se utapljajo še v sladkem prelivu. Američani prisegajo na javorjev sirup in ta je tudi meni izredno ljubo. Tokrat z njim nisem prelila svojega zgodnjega zajtrka (vaflje sem, mimogrede, pekla ob petih zjutraj – kaj čem, kadar se bliža polna luna res ne morem spati), sem pa nekaj sirupa dodala v zmes, v kateri ni ne bele moke in ne jajc. Zlato zapečeni hrustljavi vaflji, ki so v sredi še vedno dovolj mehki, pa si vseeno zaslužijo sladek posip. Malce mletega sladkorja nikomur ne škodi, če pa se v polni meri izogibaš običajnemu ‘cukru’, potem uporabi mlet ksilitol – zdravo in naravno sladilo.

Ti vaflji so za alergike vseh vrst – res! Ne vsebujejo glutena in ne laktoze. Kot rečeno tudi jajc ni v njih, so pa zato oreščki. Če jih ne prenašaš, recept žal ne bo pravi, a nič za to, na spletu kar mrgoli različnih idej za pripravo sladkih vafljev. Od tistih zelo tradicionalnih pa do zelo zdravih in celo vafljev iz nenavadnih kombinacij.

Takšna se bo morda nekomu zdela tudi moja, sploh, če navadno kuhaš le tisto, kar so kuhale in pekle že tvoje babice. Te v zmes za palačinke (sklepam da za vaflje še niso slišale) verjetno ne bi dale mandljevega mleka, sladile bi ga s sladkorjem in ne s kombinacijo javorjevega sirupa in dobro zrele banane, ki v tem primeru uspešno nadomešča jajca. Za palačinke kaj drugega kot bele moke niso uporabljale in čeprav jim prosena kaša zagotovo ni tuja, pa je prosena moka vseeno nekaj, kar se verjetno ni znašlo v njihovih shrambah. V moji stoji že dolgo, a je nisem prav pogosto uporabjala. Ker je brez glutena je za njo nekoliko težje delati, pa še rahlo grenkega okusa je. A če jo v receptu spoprijateljiš s čim sladkim, grenkobe ni več zaznati. Ostanejo pa vse druge pozitivne lastnosti, ki jih moka nudi.

Maslo v babičinem hladilniku zagotovo ni manjkalo, kaj pa mandljevo? Ta v svetu ni novost, že nekaj časa pa tudi pri nas ne. Ga ne poznaš? Potem ne veš, kja zamujaš! Arašidovo maslo se na slovenskih policah prodaja že dolgo, a meni nekako ni ljubo. Mandljevo se mu je pridružilo nekoliko pozneje. Še vedno ne razumem, kako ga (arašidovega ali mandljevega) ljudje lahko jedo kar ‘po žlici’. Tako kot prvo je tudi mandljevo maslo izredno gosto, lepljivo in gre (vsaj meni) samo kar težko po grlu. Je pa toliko boljše kot dodatek vročim gostim kosmičem, kjer se fino raztopi in ustvari kremasto, omamno dišečo in okusno strukturo. Včasih z njim prelijem na koščke narezano sadje, na primer jaboka ali banano, vse skupaj pa potresem še z mletim cimetom, včasih skupaj z mletim ingverjem. Je pika na i palačinkam, skodelici jogurta, ali pa dela družbo marmeladi, namazani na kos kruha. Kupiš lahko belo mandljevo maslo (iz oluščenih mandljev) ali malce temnejše, rjavo maso, v katerem so zmleti celi, neolupljeni mandlji. Potem obstajajo še razne različice že začinjenih rastlinskih masel, navadno s cimetom, pa tudi s kakavom. Meni je najljubše čisto navado, belo maslo. Začimbe pa dodam sama – kadar jih potrebujem in kolikor jih potrebujem.

Sestavine:

• 65 ml mandljevega mleka*
• 30 g mandljevega masla
• 75 g res dobro zrele banane (teža brez olupka)
• 60 g prosene moke
• 1 jž javorjevega sirupa
• ščepec soli

*mandljevo mleko lahko preprosto narediš kar sam/a, ali pa, tako kot jaz ubereš bližnjico in napitek kupiš. Moj najljubši, zelo gost, okusen in nesladkan mandljev napitek je napitek znamke Moj love, my life.

Postopek:

Mandljevo maslo pred tehtanjem dobro premešaš, saj se gost del in maščoba hitro ločita. Banano z vilico pretlačiš. Nato vse zgoraj napisane sestavine, razen moke, zmiksaš v zmogljivem mešalniku, dodaš moko in ponovno zmiksaš.

Pekač za vaflje namastiš s kokosovim oljem*, močno segreješ, v sredino vliješ gosto zmes, zapreš in pečeš približno 5 minut (oziroma po navodilih aparata).

Pečene potreseš s sladkorjem, ksilitolom ali preliješ z javorjevim sirupom. Seveda lahko dodaš še žličko marmelade, čokoladnega namaza, rezine banane in drugega sadja… Po želji.

*moje najljubše kokosovo olje je olje znamke Nutrisslim. Ekološko, ekstra deviško in joj, kako zelo okusno. Kokosovo olje zagotovo prispeva k boljšemu okusu vafljev, palačink in vseh ostalih sladkih jedi.

Pred zajtrkom navadno spijem še pokrovček EM fermenta in Neotosiola. To omenjam zato, ker vem, da ima s črevejem težave vse več ljudi in tudi sama nisem izjema.

EM ferment je blagodejen fermentiran napitek, mešanica mikroorganizmon in blagodejnih zelišč, ki vplivajo na imunski sistem, presnovo, energijo, razpoloženje in še in še… Odličen za preventivo in različne s črevesjem povezane težave. Neotosil pa zagotavlja maksimalen izkoristek aktivnih učinkovin ter hitro in visoko stopnjo absorpcije aktivnih učinkovin, kar je super novica za vse, ki trpijo za sindromom prepustnega črevesja in si želijo, da bi vse dobro, kar pojedo, končno postalo del njih in se ne bi ‘izgubilo’ nekje v telesu.

Sploh v prehodu letnih časov je fino, da narediš kakšno ‘kuro’, saj si vendar ne želiš takoj pristati v bolniški postelji.

Za dobro poučutje pa lahko veliko narediš že z mešanico kurkume, cimeta in ingverja (v osnovi) in še kakšno začimbico, skuhano v mleku ali enem izmed rastlinskih napitkov. Poleti na ‘curcuma latte’ kar malce pozabim, ko stopinje padejo, pa se z napitkom z veseljem pocrkljam. Hkrati poživi in umiri, poleg tega pa ima številne druge pozitivne učinke (če te zanima več, si preberi na spletu). Napitek lahko tudi sladkaš, najbolje z žlico medu. Sploh na začetku, ko še nisi vajen/a okusov, kadar narediš močnejši napitek ali pa uporabiš navadno mleko. Sama napitka ne sladkam, saj ne pretiravam s količino začimbam, poleg tega pa ga skuham v riževem mleku, ki je naravno precej sladko in zato dodatnega ‘cukra’ ne potrebujem. Poleg kurkume, ingverja in cimeta, v napitek dodam še ščepec mletega kardamoma, zdrobljeno nagljevo žbico (klinček), včasih kakšno janeževo zrno ali majhen ščepec vanilije. Originalni recepti navadno vsebujeo še črn poper – no, jaz ga pač izpustim 🙂