Moja ljubezen do pic je verjetno precej drugačna od ljubezni do pic večine ljudi 🙂 Večina se namreč drži ustaljenega recepta -bela moka in kvas za testo, za nadev pa pelati, šunka in sir. Gobice in olive so že vprašljive, odvisno od okusa. No, da ne bom krivična, domače pice segajo veliko dlje. Že nekaj let so zelo priljubljene z zelenjavo obložene pice, namestu šunke se gurmani raje polužujejo pršuta, ljubitelji domačih mesnin suhe salame, tisti malce bolj izvini, pa svoje testo obložijo z rezinami dimljenega lososa ali pa posežejo kar po konzervirani tuni.
Seveda so tu tudi tisti, ki prisegajo zgolj in le na zalenjavo. Včasih v kombinaciji s sirom, vegani pa še povsem brez njega.
Moja ljubezen do pic jepredvsem v eksperimentiranju. Tako s testi, kot z nadevi. Joj, iz česa vse sem že pripravljala testo! Ne le iz različnih, večinoma brezglutenskih mok, pač pa iz raznih kaš, iz leče, iz sladkega krompirja… Iz cvetače še nikoli.
Nikoli – do danes. Nisem ne vem kakšen ljubitelj cvetače, priznam. Še najraje jo imam kot del zelenjavne ali zelenjavo-mesne enolončnice. Zakaj potem ravno cvetačna pica? Zato, ker me je ena izmed rednih bralk mojega bloga (in Facebooka in Instagrama – hvala! 😉 ) postavila pred manjši izziv. Povedala mi je, da je cvetačno pico že nekajkrat delala. Ta konec konec ni novost in receptov zanjo je precej , nikoli pa pripravi nisem posvečala pozornosti. Gospodično pa je motilo (in hkrati odvrnilo, da bi se pice še kdaj lotila), kako se takšne pice najpogosteje pripravla. Povedala je, da je nekje prebrala, da je cvetačo potrebno naribati, soliti, čez nekaj časa pa iz nje prek gaze iztisniti vso tekočino. Šele nato je pripravljena za nadaljno ‘obravnavo’. To se ji je zdelo preveč zamudno, zato me je vprašala kako cvetačno pico pripravljam jaz.
No, sama je, kot rečeno sploh še nisem pripravljala. Pa sem poskusila. Zakaj pa ne! Vsak razlog mi pride še kako prav, da zopet ustvarjam, pečem, preizkušam in ja, poizkušam 😉
S pripravo nisem komplicirala. Cvetačo sem zmiksla, dodala sir, jajce in nekaj osnovnih začimb, z zmesjo napolnila pekač, nato pa še pred nadevom popekla v pečici.
Seveda cvetačno pico lahko premažeš tudi s pelati ter obložiš z rečmi, ki so ti najlubše. Tudi s salamo, če želiš.
Ker se ne ponavljam,rada, sem tokrat za premaz izbrala (oziroma pripravila) pesto. Tudi pesto sem že velikokrat delala, pravzaprav tudi za pico, a s takšnimi sestavinami še ne. Čeprav gre za povsem običajen, verjetno najbolj klasičen recept za priljubljeno italijansko omako (pesto lahko uporabiš za testenine, njoke, kuhan ali pečen krompir, popečene kruhke, itd.), pa je moja posebnost izbira sira. Klasika ‘zahteva’ parmezan – jaz sem ga nadomestila s kozjim sirom, saj mi je okus ljubši, pa še prebavljam ga lažje. Kozji (pravzaprav kozje-ovčji) trdi sir, sem kupila na tržnici in je proizvod kmetije Pustotnik. Izkazal se je kot odlična izbira. No, pri njih sem vzela še mladi sir – ta je zgolj kozji in se res prijetno topi. Če si še vedno ‘le’ za klasiko, potem na tem mestu izberi mocarelo. In še en sirček je bil tokrat v igri. Feta. Zopet kombinacija sira iz kozjega in ovčega mleka, a takšne so vse fete. Mlad, fino slan sirček kupim v najbližji trgovini, gledam le, da je ekološki – pri mlečnih izdelkih se mi to namreč zdi kar precej pomembno.
Zelenjava tokrat ni z domačega vrta. Z izjemo bazilike, ki sem jo seveda potrebovala za pesto. Ups, tudi ta ni domača – soseda mi je (zopet) prijazno prinesla en šopek. Saj mi jo imamo tudi, a tista njena je res aromarična, listi veliki, mesnati, ravno pravšnj za pesto. No, v zameno sem ji demonstrirala pripravo pesta, tako da sedaj končno ve, kam z vso baziliko, ki ji tako pridno uspeva 🙂 Rdeče zelje je iz bližnje kmetije, iz ljubljanske ekološke kmetije Avšič pa glavna zvezda recepta – cvetača in nekaj pisanih bučk. Rukola pa – jah, rukola pa pač neka povsem navadna, trgovinska, italijanska… Žal domač nisem nikjer dobila. Ne, nisem tako zelo nora nanjo, da brez nje ne bi mogla, a priznaj, nekaj svežih ravno prav pikantnih listov, popestri marsikatero jed, pa še k lepši prezentaciji prispeva 😉
Sestavine:
Za pesto… *
- 25 g pinjol
- strok česna
- 40 g listov bazilike
- 45 ml oljčnega olja
- 25 g kozje-ovčjega sira (ali parmezana)
- sol in poper po okusu
*sestavine so za en majhen lonček pesta. Tega je vseeno dovolj za dve takšni pici ali pa ga porabiš kako drugače (nekaj idej najdeš v besedilu malce višje); lahko ubereš bližnjico in uporabiš že pripravlje, torej kupljen pesto – naj bo kakovosten!
Za testo…
- 250 g cvetače (oz. cvetov cvetače)
- 45 g drobno naribanega kozje-ovčjega sira (ali parmezana)
- 1 jajce
- sol in poper
Nadev…
- nekaj žlic kupljenega ali domačega pesta
- žlička suhega timijana
- 50 – 60 g tankih rezin kozjega mladega sira (ali mocarele)
- pisane cukini bučke (temno in svetlo zelene, rumene…)
- 45 g feta sira
- rdeče zelje
- malo rukole za okras
Postopek:
Priprava pesta…
Če želiš pripraviti domač pesto, sledi naslednjim korakom:
pinjole na suhi ponvi na nizki temperaturi rahlo prepraži – le toliko, da zadišijo. Stresi jih v zmogljiv mikserček, skupaj z olupljenim in grobo narezanim česnom. Zmiksaj tako grobo ali fino kot želiš (pesto je namreč lahko povsem gladek ali pa se še čutijo drobni delci oreščkov). Nato dodaj grobo natrgane liste bazilike, sol in poper ter ponovno zmiksaj. Postopoma dolivaj še olje in miksaj. Na koncu v kiserček stresi še nariban sir in še zadnjič vključi mešalnik. Po potrebi med miksanjem z žlico sestavine potiskaj proti rezilom. Poskusi in pop otrebi popravi. Pesto hrani v zaprtem steklenem kozarčku v hladilniku.
Priprava testa…
V sesekljalnik stresi cvetove cvetače in jih fino sesekljaj. Pretresi v skledo, dodaj narban sir, jajce, sol in poper ter vse skupaj z vilico dobro premešaj. Zmes pretresi na pekač, obložen s peki papirjem* ter ga z rokami dobro potisni ob podlago. Peci v vnaprej ogreti pečici, na 225 stopinjah približno 15- 20 minut*.
Sestava pizze…
Zelje nareži, s pomočjo rezalnika pa nareži tanke trakove bučk. Sir nareži na tanjše rezine.
Testo premaži z nekaj žlicami pesta, obloži z rezinami sira, potresi s timijanom ter dodaj trakove bučk in nekaj rdečega zelja. Feto med prsti grobo nadrobi ter večino posuj po pici. Nekaj zelja in fete prihrani za konec.
Vse skupaj peci še približno 10 – 15 minut.** Pred postrežbo rahlo ohladi, potresi z malce svežega zelja (po želji), preostankom fete ter nekaj sveže rukole. Po želji dodaj še nekaj sveže mlete soli in črnega popra.
*pico najlažje oblikuješ v pekaču s snemljivim dnom. Odpri ga, vstavi papir za peko in zapri. Nato vanj stresi zmes, ki jo tako lahko oblikuješ v lep krog. Nato previdno odpri pekač, peki papir pa potegni na raven pekač, na katerem se bo pekla pica. Za bolj hrustljavo testo beri spodnji nasvet
**čas peke je odvisen od premera in debeline testa. Pa tudi od tega, kako dolgo in močno se je testo peklo brez nadeva
Čeprav so mi všeč hrustljave skorjice, pa sem si tokrat prav zaželela mehkejše pice. Zato sem testo malce popekla, premazala in obložila, še za nekaj minut vrnila v pečico in pica je bila pripravljena. Če pa imaš raje hrustljave stvari, predlagam takole: pico popeci kot je opisano zgoraj, jo obrni na glavo, na svež peki papir, prejšnjega pa previdno ‘odlepi’. Zapeci še na drugi strani. Tako bo iz obeh strani malo bolj popečena in zato tudi bolj hrustlajva. Nato pa naprej po navodilih – pesto, sir, zelišča, zelenjava in še malo sira za piko na i.
Dan je bil kot nalašč za to, da sem popoldan preživela v kuhinji. Oblačno vreme je kar klicalo po nekaj sonca in barvitosti. Če ne na nebu, pa vsaj na krožniku. In nastala je zdrava beljakovinska mavrična ‘pica’ 😉
