Pica s pečenim piščancem, orehovim pestom in kozjim sirom

Sem že povedala da imam novo kuhinjo? No, pravzaprav ni nova. Je stara. Veliko starejša kot ta, v kateri sem bila do sedaj. Takšna, ki nima pomivalnega stroja (verjemi, če tako rad/a kuhaš in pečeš kot jaz – in s tem umažeš ogromno posode, je pomivalec zelo zaželena stvarca) in takšna, ki ima malce bolj počasen štedilnik (ki sicer že ima steklokeramično ploščo, za indukcijo pa še ni slišal) ter takšno, v kateri se je prvotno nahajal tako majhen hladilnik kot ga najdeš le še v hotelskih sobah. Kot mini bar. Za vso mojo ‘kramo’ torej veliiiko premajhen. Jasno, kajne? 😉

Zakaj sem šla torej na slabše? Ker to zame sploh ni slabše, ampak veliko boljše. Naj razložim…

Do sedaj sva si kuhinjo delili dve gospodinji. Od omenjene dvojice sem kreativna jaz, zato mi je logično, da mojih potreb ne razume. Tako po času, preživetem v kuhinji, kot po nenehni želji po ekperemintiranju in zato veliko večjem številu živil, pripomočkov, posodic (predvsem za fotkanje), morda ne tako zelo dobri sprotni organizaciji oz. pospravljanju šele PO tem, ko je jed že poslikana. Prav tako se dve kuharici v eni kuhinji včasih res težko razvrstita. Največji problemi so kosila, zajtrki in večerje niti ne. Predvsem pa to, da sem skoraj takoj po kosilu zopet začela packati po sveže pospravljeni kuhinji in jo tako nehote spravljala ob živce 😉

Zato sem se ‘preselila’ v spodnje nadstropje hiše. Kjer je še ena kuhinja, ki je zdaj že nekaj časa samevala. Je od babice, babica pa je vsa srečna in zadovoljna v domu, kjer je pri svojih 95-letih ponovno zacvetela (in ima več energije in boljše zdravje kot jaz pri trideset in še nekaj).

Njena kuhinja je stara in morala sem jo zares dobro očistiti in kolikor se je dalo ‘osvežiti’. Omarice so ostale enake. Marlesove, stare, bogve koliko let. Zagotovo pa so starejše od mene. Okrogla miza je šla ven, moja nova, pravokotna in malce bolj sodobna noter. Kavč na katerem je dedek vsak dan počival po kosilu adijo, enosed za prav tako počivanje po kosilu (iz babičine dnevne sobe) – več kot dobrodošel. Hladilnik je šel v klet (za poletno pijačo), moj novi, samostoječi srebrni hladilnik in zamrzovalnik v enem, pa je postal skorajda osrednja točka prostora.

Tako kot tudi veliko zelenih lončnic, ki sem si jih vedno želela, pa nikoli nisem imela prostora, kamor bi jih dala. Prvi na spisku je bil bonsaj ginseng, a kaj, ko mu listje odpadajo kot za stavo. Potem je tukaj še nekaj manjših, neznanih, a luštnih zelenih rastlinic. Pa ena viseča lončnica, čudovita kala (ki je tudi edina ‘cvetoča’ roža) ter moji najljubši -kava arabicca ter kokos. Te dve sploh nisem vedla kateri dve sta, sta mi pa takoj stopili v oči in preprosto sem jih morala kupiti. In šele pozneje, že skorajda na blagajni ugotovila, kaj sem si izbrala. Kava in kokos v prostoru kjer se kuha – več kot odlično. In na veliko okensko polico odlično pašeta (sploh v novih Ikeinih cvetličnih lončkih).

No, Ikea je itak tista, v kateri sem nakupila večino stvari. Tudi za shrambo, za katero sem nadvse hvaležna da jo imam. Ima svoja vrata, a vhod vanjo je, priročno, skozi kuhinjo. V njej so dolge police, ki so zdaj polne vseh mojih živil, ki sem jih prej imela razporejene po skorajda celotnem zgornjem prostoru. Tako so vse kaše, moke, sestavine za peko in mali pripomočki dobili svoje mesto. In jaz imam končno vse pri roki. Super!

Ja, malo se bo res potrebno navaditi na štedilnik, malce na pečico. A bo šlo. Pomivalca pa ne bo – bodo toliko bolj pridne moje roke 😉

A odkar imam čisto svoj prostor, v katerem lahko kuham kadar želim in kolikokrat želim, mi tudi pomivati ni težko. A vse v svojem tempu. Kuhanjo pa seveda s pridom in veliko izkoriščam. Še babica je vesela, da njena kuhinja ‘zopet obratuje’ 🙂

Danes sem se že pred kosilom lotila priprave pice. Ta je bila sicer mišljena za večerjo (proti mrzlim picam nimam popolnoma nič, sicer pa se še vedno lahko pogreje), a seveda sem takoj po fotografiranju morala poskusiti vsaj en košček. Ki se je nato nadaljeval v drugega, tretjega in vse do zadnjega grižljaja.

In pica sploh ni majhna! Z lahkoto bi si jo razdelila dva. A medtem ko sem čakala, da se je skuhalo moje kosilo, je ta že izginila.

Kosila vseeno nisem vrgla v smeti (hrane nikoli ne mečem proč, saj bi me ob tem hudo pekla vest), a sem si zanj res vzela čas. Namesto tega, da bi ga pohlastala v pičnilh nekaj minutah, kot to navadno storim in kar je moja grozno slaba navada, sem jedla lepo, kulturno in počasi. No vidiš, vse je za nekaj dobro 🙂

In kakšna je pica? Nekoliko drugačna od klasične. Seveda. Le zakaj bi pisala recept za pico s pelati, šunko in sirom? Raje si zabeležim kombinacije, ki so nekaj posebnega. Tale ni prav nič zahtevna, na njej so le tri osnovne sestavine – pesto, sir in piščanec., okus pa božanski! Tanko, hrustljavo testo, lepo začinjen pesto, moj najljubši sir in koščki bele perutnine. Jam!

Pesto sem naredila sama, po želji pa lahko uporabiš tudi kupljenega. Težko bo sicer najdi orehovega, a nič zato, kakršenkoli bo, bo povsem ok. A glede na to, da imam doma ogromno sveže bazilike, je prav, da jo koristno porabim 🙂 Za meso sem uporabila piščančji file, malo sem ga natrla z začimbami in preden je pristal na pici sem ga popekla na žar ponvi. Sir – tukaj pa ni čisto vseeno kakšen je – mora biti lepo topljiv in okusen in možnosti za pravilno izbiro imaš kar nekaj. Sama prisegam na kozje, sploh na mlad kozji sir kmetije Pustotnik, ki se izredno lepo topi in je zato prava izbira za pico. Tokrat sem ga narezala na rezine, malce pa po testu še podrobila. Vsak dan namreč ugotovim, da mi v novi kuhinji manjka še kaj. Ribežen na primer 🙂

Kaj pa pica? Oziroma testo za pico? Čeprav večinoma jem brez glutena, pa se mi včasih prav ‘zalušta’ (čista gorenjščina 😉 ) tudi kaj iz pirine ali kamutove moke. Tokratna izbira je pira. Polnozrnate nisem imela, zato sem uporabila kar je bilo na zalogi. Belo pirino moka, ki se lepo valja (za razliko od brezglutenskih). Namesto kvasa sem uprabila kar pecilni prašek, zato vzhajanje ni bilo potrebno. In prašek je celo bio, tako da je pica še bolj zdrava 😉

Sestavine:

Za pesto…

  • 50 g sveže bazilike (listi brez pecljev)
  • 20 g orehov
  • 1 večji strok česna
  • 45 ml oljčnega olja
  • limonin sok
  • sol in poper

Za testo…

  • 165 g bele pirine moke
  • 1 čž bio pecilnega praška
  • ščep soli
  • 30 ml oljčnega olja
  • 90 ml vode

Za meso…

  • 150 g piščančjih prsi
  • oljčno olje
  • žlička mlete rdeče paprike
  • ščep soli in sveže mletega popra

Za nadev…

  • 150 g piščančjih prsi
  • nekaj žlic pesta
  • 150 g mladega kozjega sira

Ter…

  • nekaj grobo sesekljanih orehov
  • oljčno olje
  • mlet suh čili
  • sveže mlet črni poper
  • sol po potrebi
  • nekaj listov sveže bazilike

Postopek:

Pesto…

V mikserju zmiksaj orehe, tako fino ali grobo kot želiš. Nato dodaj še vse ostale sestavine in zmiksaj v pesto. Sproti preizkušaj ter predvsem kislost in slanost prilagajaj svojemu okusu. Shrani v zaprt lonček in postavi v hladilnik.

Testo…

V večji skledi zmešaj moko s pecilnim praškom in soljo. Nato dodaj olje ter ponovno zmešaj. Med mešanjem postopoma dodajaj vodo, toliko, da dobiš ravno pravšnje testo. Gneti ga z rokami, vsaj kakšno minuto. Posodo pokrij in pusti, da testo počiva 10 – 15 minut.

Piščanec…

Piščanca pred peko vsaj pol ure mariniraj v mešanici olja in začimb. Na vroči žar ponvi ga popeci iz obeh strani – potrebuje le nekaj minut. Pazi, da mesa ne prepečeš, sicer bo postal suh. Pečenega razreži na grižljaj velike koščke.

Pizza…

Peki papir pomokaj (za hrustljavo testo najbolje da z žlico koruzne moke) ter na njem razvaljaj tanko testo. Testo prešpikaj z vilico ter ga v ogreti pečici na 200 stopinjah peci približno 5 minut (oz. odvisno od debeline testa – naj bo na pol pečeno). Predpečeno testo premaži s pestom, obloži z rezinami sira ter piščancem. Peci še 10 minut, oziroma dokler se sir ne stopi.

Okrasi s svežo baziliko, suhim mletim čilijem (neobvezno), sveže mletim poprom, soljo… Dodaj še enkaj kapljic oljčnega olja, sveže liste bazilike ter nekaj grobo sesekljanih orehov.

2 comments

  1. Jerneja says:

    Draga Katja, prav vesela sem za tvojo “novo” kuhinjo. Zdaj boš lahko nemoteno ustvarjala po svoje, kadarkoli! Na še veliko okusnih receptov, na še veliko veselja! 🙂

Dodaj odgovor za Katja Prekliči odgovor