Ribe naj bi jedli dvakrat na teden. Predvsem zaradi zdravih omega 3 maščob, verjetno pa tudi zaradi lepe mere beljakovin, ki jih ponujajo. Bolj kot bele so zdrave modre ribe. In manjše kot so, več dobrega imajo v sebi. Sardelce so zakon. Ne samo zaradi vsega, kar nudijo, pač pa tudi zato, ker so cenovno zelo ugodne ter jih lahko pripraviš zelo enostavno in hitro. Poleg tega pa so izredno okusne, kar je seveda njihov velik plus.
Sardelce obožujem. Žal jih jem veliko premalo. Prešnja leta je namreč v naš kraj vsak torek prišel potujoči ribič s svežo pošiljko Jadranskih sardel. Zdaj ne prihaja več. Ne vem zakaj, saj se je pred njegovim kombijem vsak teden vila vrsta ljudi. Na voljo je imel različne ribe. Za druge ne vem, a sama sem pri njem vedno kupovala le sardelce. Pogrešam jih. Pogrešam ga.
Na srečo pa je moj oče ribič. Že odkar sem na svetu je njegov največji hobi in zadovoljstvo, ko se odpravi k vodi. Včasih je lovil le sladkovodne ribe – postrvi, že nekaj let pa ga bolj privlači morje. Domov vedno prinese cel kup rib. Očiščene spravimo v zamrzovalno skrinjo in tako jih imam vedno pri roki (in jih hkrati veselo delimo še vsem svojcem, znancem in sosedom). Sardelc ne lovi (žal), saj večje ribe lovi ravno (oziroma tudi) z njimi. Domovraje prinese majhne orade ter skuše ter nekatere meni manj znane ribe 🙂
Rada imam oboje – orade in skuše. Prve so nežnejše in milejšega okusa, skuše imajo močnejši okus, pa tudi meso je čvrstejše. In čeprav bi ribe lahko jedla praktično vsak dan, jih ne. Niti dvakrat na teden ne. Verjetno drži, da kar imaš pri roki, ni vredno toliko kot če tega nimaš. Hvaležna sem, da jih imam na voljo, a kaj ko rada uživam tudi v številnih drugih okusih in jedeh in zato pač ne pridejo na vrsto tako pogosto, kot si po eni strani želim.
No, zagotovo pa ribe spečem vsaj enkrat tedensko. Vsaj poleti. Običajno ribo le dobro obrišem, vanjo vstavim kakšno vejico svežega rožmarina, morda rezino limone in spečem. Na žaru, žar ponvi ali v pečici. Včasih (predvsem ko imam malo več časa, kar za poletje zagotovo drži), pa se rada malce poigram. Nekaj receptov najdeš tudi na tej strani in če zdajle pomislim, se najbolj spomnim recepta za skušin escabeche (ne, čisto nič zakompliciran ni, čeprav se tako sliši), ki sem ga sicer pripravila pred nekaj meseci. No, vmes sem ribe seveda še večkrat jedla. ‘Domače’ ali kupljene. Jah, lososa in gamberov oče pač ne lovi in jih je treba kupiti 😉
Skuša je zvezda tudi tokratnega recepta. Najprej sem jo filetirala (res, sploh ni težko – če pa se s tem ne želiš ukvarjati, naj to zate naredijo drugi), nato pa se lotila domače paradižnikove omake. Dodala sem še nekaj ozkega, okroglega stročjega fižola ter en kup manjših sestavin. In vsem je skupno eno – polna mera okusa. Inčuni, oljke, kapre… Povsem mediteransko začinjena jed, ki je, mimogrede, nadvse odlična!
Recept je (bil) mišljen za dve osebi, a verjemi, tole z lahkoto ‘zmažeš’ tudi sam/a. Pri prilogi ti ni potrebno komplicirati. Res je, da bi k tej jedi pasalo skorajda vse – kuhan riž, krompir, testenine, tudi polenta. A meni so povsem zadostovale sveže rezine domačega polnozrnatega kruha. Konec koncev je bilo potrebno omako na koncu z nečim pomazati 😉
Sestavine:
- 0,5 kg dobro zrelega paradižnika*
- 1/2 čebule
- 2 stroka česna
- ščep suhega čilija (neobvezno)
- en zelen feferon (tudi neobvezno)
- olivno olje
- sol in poper
- lovorjev list
- 4 filejeji inčunov**
- 50 g oliv***
- 1 žlička kaper
- 125 g ozkega stročjega fižola
- 2 skuši, oziroma 4 fileji
*uporabila sem mešanico grapolo paradižnika in češnjevcev. Prvi je domači, češnjevce pa sem dobila na ekološki kmetiji Avšič; katerakoli vrsta bo ok, pazi le da je paradižnik dobro zrel
**inčuni naj bodo vloženi v oljčnem olju – so veliko boljši kot tisti v sončničnem
***odločila sem se za kombinacijo črnih, kalamata oliv ter zelenih oliv slovenske znamke Morgan (mimogrede, tudi olje je njihovo – kvaliteta se pri okusu zares pozna). Vedno uporabljam olive s koščico, saj so po mojem mnenju veliko okusnejše, koščico pa pač odstranim naknadno
Postopek:
Olupljen paradižnik* grobo sesekljaj. Čebulico in česen tanko nareži. Na oljčnem olju na srednji temepraturi popraži čebulico in česen – nekaj mnut, da posteklenita. Nato dodaj paradižnik, malce soli, lovorjev list, čili in/ali feferon. Zavri, nato pa temperaturo znižaj, pokrij in na nežnem ognju kuhljaj približno pol ure.
Nekaj minut pred koncem kuhanja v majhni kozici na olju popraži fileje inčunov ter mešaj, da skorajda povsem razpadejo. Dodaj jih omaki, ter vanjo stresi še odcejene olive ter kapre.**
Stročji fižol na hitr blanširaj v vreli vodi, nato ga odcedi. Pečico segrej na 185 stopinj Celzija.
Vsak ribji file nekajkrat zareži z nožem. Dobro segrej ponev in na oljčnem olju na hitro popeci skuše s kožico obrnjeno navzdol, toliko, da se lepo zlato obarva.
Pekač*** po potrebi premaži z oljem, vanj vlij zgoščeno, a še vedno sočno paradižnikovo omako, dodaj stročji fižol ter fileje, obrnjene z mesom navdol. Fileje malce potopi v omako nato pa vse skupaj približno 20 minut peci v pečici.
*paradižnik najlažje olupiš tako, da vsakemu z nožem zarežeš kožico v obliki črke X. Paradižnik daš v skledo ter ga preliješ z vrelo vodo. Pustiš kakšno minuto, nato odcediš in kožico kar s prsti zelo preprosto odstraniš
**omako lahko narediš tudi nekaj ur prej. Če ti bo všeč, pa recept zanjo lahko uporabiš še kdaj drugič, na primer kot polivko za špagete
***investiraj v dober pekač, ki bo obdržal vse okuse sestavin, s katerimi kuhaš. Prisegam na Riessove, ki me nikoli ne razočarajo. Emajlirana posoda pa je po vrhu vsega še zdrava in če z njo pravilno rokuješ, jo je tudi čistiti povsem lahko