Lazanja je zagotovo tista stvar, ki jo naredim takrat, ko imam malce več časa. Ne vem zakaj se mi zdi, da je z njo veliko dela. Ker sploh ni tako! Seveda je veliko odvisno od recepta, a načeloma z vsaj približno dobro organizacijo lahko vse skupaj pripraviš dokaj hitro. Seveda je tu še pečenje, a tukaj ti za vse skupaj ni treba več skrbeti. Medtem ko se testeninska zloženka peče v pečici, ti lahko narediš marsikaj drugega.
Tipične lazanje ne maram preveč. Mleto meso mi ni ne vem kako ljubo in ga jem res le redko redko. Tudi siri, tisti kravji, mi niso všeč. V bistvu ne, ne da imam kaj proti njihovemu okusu, ker nekateri znajo biti precej dobri, le na želodec mi ne ustrezajo preveč. Zato izberem alternativo. Ki zame pravzaprav ni alternativa v slabem pomenu besede, saj so kozji siri, ki jih uporabljam namesto njih, še veliko okusnejši. Seveda če znaš izbrati prave. Kar pravzaprav velja pri katerikoli vrsti sira.
Na tej strani lahko najdeš nekaj zanimivih receptov za lazanjo. Prvi je povsem veganski, torej brez kakršnihkoli sestavin živalskega izvora. Gre za zelo okusno lazanjo s kremo iz maslene buče, belega fižola in špinače (klik), ki je bila moj prvi poskus priprave lazanje. Ker mi je bila tako zelo všeč, sem lazanjo naredila še nekajkrat. A vsakič drugae in nikoli po klasičnem receptu. Tako je sledila lazanja s piščancem in svežimi šampinjoni, kjer je bešamel zopet nadomestila malce drugačna omaka – cvetačna (klik). Letos splomladi sem lazanjo delala tretjič. Tokrat s kozjim sirčkom, v družbi pomladne zelenjave – artičok, cukini bučk, pora in špargljev in svežim bazilikinim pestom ter še nekaj pinjolami za piko na i (klik).
Lazanjo sem torej do sedaj naredila trikrat. Vsakič drugače, zato, da sebi (in tebi) dokažem, da ni treba vztrajati le pri tradicionalnih receptih ter da so tudi malce bolj zdravi zelo zelo okusni (pogosto še bolj). Testenine, ki sem jih uporabljala do sedaj so bile vse brezglutenske (govorim seveda o ploščah za lazanjo). Ali koruzno – kvinojine ali pa zelene, ki niso pšenične z dodatkom špinače, kot morda izgleda na prvi pogled, temveč so pripravljene iz riževe moke in graha. Zelo okusne so!
In te sem uporabila tudi tokrat. Naredila sem lazanjo, idejo zanjo pa mi je dal Jamie. Oliver ja 🙂 Nekje sem namreč videla njegov recept za lazanjo iz pora in koromača ter različnih vrst sira. Seveda je on izbiral povsem druge vrste sira, za zgostitev omake uporabil belo moko in kravje mleko, testenine pa so bile povsem ‘navadne’. Iz pšeničnega, jajčnega testa. Torej lahko sklepaš da je bil njegov recept zame res le ideja. Pravzaprav mi je bila še najbolj všeč kombinacija pora in koromača, zato, ker imam obe zelenjavici zelo zelo rada. Oboje tudi raste na mojem vrtu, a žal mi koromači nikoli ne uspejo tako lepo – preveč ploščati so, premalo sočni. No, takšnih težav nima kmetija Avšič, zato sem se za lazanjo (in za okusen koromač) zapeljala kar do njih. Domači bodo pa za juhice 😉
Pri Jamiejevem receptu mi je bilo všeč tudi to, da je znani šef pri pripravil svoje zloženke združil več vrst sira. Tega sama namreč skoraj nikol ne počnem. Držim se le enega (s tem mislim enega v eni jedi), a ker sem se pred kratkim ‘oborožila’ z različnimi siri kmetije Pustotnik, kjer poleg kravjih izdelujejo tudi kozje in ovčje mlečne izdelke, sem idejo o lazanji s siri takoj izkoristila.
Mlečnih izdelkov sicer ne uživam zelo pogosto. Tekom leta jih kupim res le izjemoma. Nekako mi ne prijajo, morda zaradi hladnega vremena, ali pa morda nanje le malce pozabim? Tudi scer zaradi moje rahle intolerance na mlečne izdelke z njimi ne smem pretiravati. A odpovem se jim ne. Sire imam namreč preveč rada. In še sreča, da kozji ne vsebujejo toliko laktoze in si ji zato lahko privoščim več. Pri meni je poletje pravi čas zanje. Predvsem zato, ker je na voljo ogromno sveže domače zelenjave s katero jih najraje kombiniram ter tudi zato ker vem, da so poleti živalice veliko več na svežem zraku in jedo res le najboljšo in naravno hrano.
Navadno izberem kozji sir ali albuminsko skuto (oz. sirarsko), čeprav sem nedolgo nazaj odkrila odličen mlad kozji sir, ki se zelo prijetno topi (uporabila sem ga pri odlični pici z lisičkami – klik) ter njihovo novost – kozji sir za žar. Tega sem pojedla rekordno hitro nekaj sem ga namenila mediteranskemu piščancu z zelenjavo (klik), večino pa porabila za odlična nabodalca, marinirana v metino-peteršiljevem pestu, ki sem jih servirala na kvinoji z grahom, skupaj z domačimi mladimi kumarici in kremastem avokadom (klik). Njihovih izdelkov v trgovinah skorajda ni mogoče dobiti, imajo pa svojo lastno trgovinico na tržnici v Kosezah ter stalno prodajno mesto v pokritem delu glavne ljubljanske tržnice. Potem pa so tu še razni sejmi oziroma tržni dnevi – tako so vsaj enkrat tedensko zagotovo pridejo tudi blizu tebe. Všeč mi je, ker, sploh na glavnih prodajnih mestih, njihove izdelke lahko poskusiš. In ja, potem te okus premami, da tudi kupiš 😉 Moj zadnji nakup je bil zato res precejšenji. Odločila sem se za različne kozje sire, mlade in stare, pa tudi za nekaj ovčjih. In nekaj prvih je romalo tudi v tole današnjo lazanjo. Kupila sem le še ekološko feto, tokrat v Sparu, čeprav se mi Hofrova zdi boljša.
Ker sem bila dogovorjena za dopoldansko kavico (in sem vedela, da se bo zavlekla), sem se odločila, da vse skupaj pripravim že zjutraj, lazanjo pa dam peči takoj ko pridem domov. Vnaprejšnja priprava sicer nikakor ni obvezna, je pa priročna. In tako lahko narediš tudi ti. Zjutraj ali dan prej. Ko prideš iz službe pa s pekačom le še hop v segreto pečico. Kuhinja bo tako pospravljena, ti pa prijetno sit(a) 🙂
Pomembno! Recept je za eno osebo, eno porcijo, oziroma za 3 lazanjine plošče. V primeru dveh, treh ali štirih jedcev količine ustrezno povečaj!
In še nasvet- če delaš monoporcijske obroke (torej le zase) in ne veš kateri pekač bi bil primeren, predlagam podolgovatega – tistega, za pripravo modelnega kruha. Širina je navadno kot nalašč za lazanjine plošče, če pa pekač daljši, naredi pregrado s pomočjo zložene alu folije. Pri lazanji je namreč fino, da čim bolj zavzema prostor pekača – saj vendar ne želiš, da vsi dobri sokovi stečejo iz nje kajne? 😉
Sestavine:
Za nadev…
- 1 por (cca. 100 g pora)
- 1 koromač (cca. 225 g koromača)
- 1 večji ali 2 manjša stroka česna
- 15 g (kozjega) masla
- 5 g timijanovih lističev
- 30 ml belega vina
- 1 žlica polnovreden riževe moke (cca. 10 g)
- 125-150 ml riževega mleka
- sveže nariban muškatni orešček
- 10 g trdega (kozje-ovčjega) sira
- 10 g (kozje) albuminske skute
- sol in poper po okusu
Za lazanjo…
- 100 g testenin (oz. 3 lazanjine plošče)
- 65 g mladega (kozjega) sira (od tega 15 g za vrh lazanje)
- 25 g (kozje) albuminske skute
- 20 g fete
- 20 g trdega (kozje-ovčjega) sira
Za piko na i…
- še mlace svežih lističev timijana
- žlička oljčnega olja
Seveda ti ni potrebno nakupiti vseh sirov, ki sem jih kupila jaz, sploh če ti okus ni všeč (a, prosim, ne imej predsodkov o kozjih in ovčjih sirih – verjemi, te znajo prav prijetno presenetiti – ne veljajo za gurmanske mlečne izdelke kar tako 😉 ). Namesto zgornjih sestavin lahko uporabiš svojo najljubšo mešanico sirov, nekaj idej oz. približkov pa sem ti ponujam spodaj…
- kozje maslo = navadno maslo
- trd kozje- ovčji sir = ovčji sir oz. pecorrino ali pa sveže nariban parmezan
- mlad kozji sir = mocarela
- kozja albuminska oz. sirarska skuta = ricotta
- feta = naj bo kar feta 🙂 Lahko pa jo izpustiš oz. nadomestiš s kakšnim okusnimi dobro slanim sirom
In še…
- rižev napitek = ovseno, sojino ali mandljevo rastlinsko mleko ali pa kozje ali kravje mleko
- polnovredna riževa moka = katerakoli druga moka
Postopek:
Na tanke rezine narežeš por in koromač, česen pa drobno sesekljaš. Osmukaš nekaj timijanovih vejic. V ponvi na srednjem ognju stopiš maslo, dodaš timijan, premešaš ter v ponev vržeš še vso zelenjavo. Soliš in med stalnim mešanjem pražiš približno 15 minut. Zaliješ z belim vinom, pokriješ in dušiš še 20 – 30 minut, oziroma dokler se zelenjava popolnoma ne zmehča. Vmes seveda večkrat premešeš in po potrebi zaliješ z malo vode.
Nato dodaš žličko moke, jo vmešaš med zelenjavo in med mešanjem pražiš nekaj minutk. Nato počasi dolivaš hladno* mleko oz. izbran rastlinski napitek. Mešaš nekaj mnut, da se zgosti. Omaka naj nežno brbota še nekaj minut, vse dokler se primerno ne zgosti. To pomeni, da ni presuha, pa vendar ne preveč tekoča. Čisto na koncu naribaš še nekaj muškatnega oreščka. Odstaviš in vmešaš nariban sir in zdrobljeno skuto. Poskusiš in začiniš s soljo in popro, seveda po okusu. Ohladiš**.
Pečico segreješ na 180 stopinj Celzija***
Pekač primerne velikosti in višine obložiš s peki papirjem ali res dobro premažeš z maslom (lahko pa se odločiš za oboje).****
Na dno daš še majhno žličko omake, nato prvo plast testenin. Sledi dobra tretjina omake ter natrgan mladi sir, zdrobljena skuta in feta. Pa zopet testenine, omaka, siri. Čez tretjo ploščo dodaš še preostanek omake ter potreseš z naribanim trdim sirom. Dodaš še nekaj natrganih koščkov mladega sira.
Pečeš približno 40 minut, nekaj minut pred koncem pa lazanjo potreseš z naoljenimi lističi timijana.
Vzameš iz pečice, pustiš da lazanja počiva vsaj 10 – 15 minut, nato postrežeš.*****
*mleko mora biti obvezno hladno; če prepraženo moko zalivaš z vročo tekočino se lahko pojavijo grudice (hvala mami za ta nasvet)
**ni treba povsem, le da omaka ni povsem vroča
***ali to narediš tik pred peko, če lazanjo sestaviš že prej
****peki papir ti bo pomagal, da boš lazanjo zlahka dvignil(a) iz pekača in postregel/postregla v enem celem, lepem kosu
*****lazanja se najlepše reže kadar je skoraj povsem hladna; a hej, le kdo bi čakal da se ohladi? Noro diši in še najboljša je, kadar topla. Pa četudi na pogled ne tako čvrsta. Tudi jaz nisem čakala več kot nekaj kratkih minutk 😉
