Le kdo ne mara pice? Trikotnik testa s pelati, sirom in nadevi. Včasih je bilo res le nekaj vrst pice, danes jih korajda ni mogoče prešteti. Za vsak okus se najde kakšna.
Raznoliki pa niso le nadevi, tudi testo ni več le eno. V restavraciji sicer še vedno najpogosteje ponujajo klasično kvašeno testo iz bele moke, nekje sicer že nekaj časa ponujajo polnozrnato ali pirino različico, dlje od tega pa le redko kje. Z nadevi so bolj izvirni. Včasih so na meniju celo kombinacije za katere se ti zdi, da jih praktično sploh nihče ne naroči. A če ponudba, je verjetno tudi povpraševanje.
Na tej strani najdeš že kar lepo zbirko različnih načinov kako (bolj izvirno) pripraviti pico. Skoraj vse so brezgluetnske, pa nobena ni narejena iz kupljene mešanice za brezglutensko peko. Celo več – včasih moke za pripravo testa sploh ne potrebuješ, saj ‘podlago’ lahko ustvariš iz povsem, za kalasično pico, netipičnih sestavin. Ne verjameš? Pobrskaj in se prepričaj 😉
Vsi recepti za pizzo na tej strani so različni in različni so tudi njihovi nadevi. Verjamem, da boš lahko izbral/a svojo najljubšo. Čeprav so meni všeč vsi, seveda ne v enaki meri. Izmed vseh bi zagotovo lahko izbrala svoje tri najljubše. In kljub temu, da je bila pretekla nedelja namenjena ravno peki pice (pozneje povem zakaj), se nisem odločila za nobenega izmed ‘preverjenih’ receptov. Zakaj? Ker pač uživam v eksperimentiranju in ker z veseljem objavim recepte in ideje, ki jih kje drugje težko najdeš.
Tako kot vedno je moja pica brez glutena. Zanjo sem uporabila dve različni moki, za vezavo pa jajce. Testo torej ni tipično vzhajano testo. V njem ni kvasa je pa malce pecilnega praška. Ker ga ni potrebno mesiti, čakati da vzhaja in nato še valjati (in pri tem umazati vsaj nekaj posod ter celotno površino kuhinjskega pulta) je pripravljen res zelo zelo hitro. Sestavine le zmešaš, gosto zmes preliješ v ponev in na štedilniku počasi pečeš nekaj minut. Nato preložiš na pekač, obložiš in v pečici pečeš še kakšnih 15 minut. In to je vse. Takšno kosilo je pripravljeno v manj kot pol ure, predvsem pa z veliko manj umazane posode.
Rob te pice je nekoliko tanjši od preostalega testa, kar je ravno obratno kot pri vzhajanem testu. Tam namreč rob s prsti lahko oblikuješ, tukaj pa se zmes razlije po ponvi – in rob je vedno nekoliko tanjši. To seveda ni nič hudega, razen če imaš bolj kot nadev rad/a testo. V tem primeru pice ne obloži povsem do robu, pač pa pusti malce več testa, ki ga boš na koncu lahko pogrizljal/a 😉
Pica morda res ni tipično nedeleljsko kosilo, a že nekaj časa sem imela željo narediti pico z mladimi lisičkami. Zato, ker takšne res še nikoli nisem (ne pekla ne jedla) in zato, ker sem lisičke z leti vzljubila. Včasih sem jih jedla le z vmešanimi jajci, tako kot jih danes še vedno (tako in samo tako;) ) pripravlja moja mami. Lisičkina juha je klasika in s pravimi sestavinami lahko zares okusna. Vsako leto jo naredim, poleg te pa pa lisičke uporabim še v kakšni drugi jedi. Lani na primer, sem namesto kremne juhe večkrat naredila krompirjevo enolončnico s čičeriko in lisičkami (klik), pa zanimive njoke iz polente, seveda z lisičkami (klik).
Že pred kakšnimi 14-imi dnevi sem na različnih družabnih omrežjih videla fotografije ljudi s košaricami gozdnih dobrot – z živahno oranžnimi gobicami. Očeta, ki je sicer navdušen gobar nisem mogla prperičati, da ja, resnično so lisičke že. Rekel je, da tam kjer jih nabira on (ima skrivnostno mesto, ki ga ne zaupa niti domačim 🙂 ), jih zagotovo še ni. Da je pač ‘previsoko’ in da tam gobe rastejo pozneje. Zato sem misel o lisičkini pici potisnila malce na stran, a je potihoma ves čas tlela v kotičku mojjih misli. Potem pa me je presenetil in jih v soboto le prinesel. Sicer so res drobne, a hkrati so mi takšne tudi najbolj všeč. Mlade sočne in ne suhe stare gobe. V rekordnem času sem se oblekla, vzela denarnico in se odpeljala v ‘sosednje’ mesto, kjer sem še ujela sobotno tržnico. Vedela sem, da tam prodajajo okusne domače mlečne izdelke. Tam sem že večkrat kupila kozjo albuminsko skuto in kak fin, prav tako kozji sir. A tokrat sem imela v mislih nekaj povsem drugega… Zakaj ne bi tokrat raje izbrala ovčji sir, ki je prav tako boljša izbira kot na primer mlečni izdelki iz kravjega sira.
Odločala sem se med trdim ovčjim sirom ter mladim ovčjim sirom in se na koncu odločila za slednjega. Prodajajo ga pakiranega v obliki večjega kosa mocarele -ne tiste v slanici, pač pa mocarele za pico. In takšen naj bi tudi bil. Na vročini naj bi se lepo stopil (in se tudi res je!) in tako nadomestil verjetno najbolj tipično mlečno zadevo, brez katere ne manjka nobena prava pica – mocarele. Verjamem, da je sir odlična izbira za testenine, enako dober pa tudi v pisani poletni osvežilni solati. A tisto malega kar mi ga je ostalo od pice sem raje uporabila za večerne tople sendviče, ki jih res že dolgo nisem jedla. Namesto toasta jih pripravljam z domačim ajdovim fermentiranim (kislim/sourdough) kruhom in kombinacja je bila božanska.
Ovčji sir seveda ni obvezen. Enako okusen bo mlad kozji mladi sir, brez problema pa lahko uporabiš tudi povsem klasično mocarelo. Meni mlečni izdelki iz kravjega mleka pač ne ustrezajo najbolje, tako kot tudi ne (prevelika) količina glutena. Tako eno in drugo ljudem, ki nimajo težav s črevesjem ne škodi tako, kot tistim (in nas je, žal, vse več), ki se nam prekrški hitro maščujejo.
Na srečo sem našla rešitev in poleg recepta za pico ti danes želim predstaviti tudi to. Zato, prosim, vzemi si čas, in ko boš končal/a s preprisovanjem recepta 😉 ), preberi še vrstice, ki te čakajo na koncu objave.
A najprej recept… Primeren je za pico premera 24 cm.
In mimogrede, zgornji rek je sicer zabaven, a tudi povsem realen 🙂 Ne glede na to na koliko kosov razrežeš svojo pico, 4, 6, ali 8, verjamem, da jo boš tudi ti z lahkoto dokončal/a sam. Je pa tudi deliti lepo in če lahko zadovoljiš z manjšimi porcijami, predlagam, da vama poleg vroče pice (če ti je takšna najbolj všeč) postrežeš še s skledo sveže zelene solate, zraven hladne (meni so rahlo ohlajene ljubše) pa s krožnikom kremne juhice. Še vedno pa lahko količine podvojiš in spečeš dve 😉
Sestavine:
Za testo…
- 75 g prosene moke*
- 50 g tapioke*
- ščepec soli
- 1/2 čž bio pecilnega praška
- ščepec česna v prahu, neobvezno
- žlička suhih ali drobno sesekljanih zelišč (origano, rožmarin, timijan), neobvezno
- 1 jajce
- 110 ml tekočine (75 ml riževega mleka in 35 ml vode)
*uporabila sem proseno moko in ne mlete prosene kaše. Kupljena moka je veliko bolj drobno kot mleta doma, čeprav mogoče lahko poskusiš tudi z mletjem. Tako proseno kot tapiokino moko (če seveda želiš ekološko) lahko dobiš v Kalčku
Nadev…
- 150 -165 g mladega ovčjega sira (ali mocarele)*
- pest svežih lisičk
- ščepec suhega česna (neobvezno)
- nekaj vejic svežega timijana (celih in oskubljenih)
- nekaj praženih lešnikov
+
- ščepec grobe soli (če sir ni preslan)
- sveže mlet črni poper
*mlad ovčji sir sem kupila pri kmetiji Pustotnik. Namesto njega lahko uporabiš kozji sir, pravo mocarelo ali kakršenkoli drug, dovolj masten in topljiv sir
Postopek:
V skledi dobro zmešaš obe moki, sol, pecilni prašek. Po želji vmešaš še malce suhega česna in/ali nasekljana sveža ali zdrobljena suha zelišča.
V manjši skledici z metlico razžvrkljaš jajce z mlekom ter ju vliješ med suhe sestavine. Dobro prememaš in pustiš stati približno 5 minut.
Pečico segreješ na 220 stopinj Celzija, na nizko do srednje visoko temperaturo pa segreješ še ponev, ki jo premažeš z oljem. Vliješ zmes in pečeš približno 5 minut. Če se ti po vrhu zdi premokra, uporabi pokrovko.
S pomočjo ravne lopatice testo preloži na pekač, obložen s peki papirjem (ali pa na ponev položi krožnik in ponev obrni, nato pa naj testo s krožnika zdrsi na pekač).
Kar na isti (čiščenje ni potrebo) ponvi na visoki vročini na hitro prepraži gobice. Za okus jim lahko dodaš ščep suhega česna ali pa malce nasekljanih zelišč, tik pred koncem praženja pa še ščepec soli in popra.
Testo čisto rahlo premaži z oljčnim oljem, obloži z rezinami sira, praženimi gobicami ter naoljenimi vejicami timijana. Potresi z malce oskubljenega timijana, že na začetku (ali pa na sredini) pečena pa dodaj še nakaj polovičk praženih lešnikov. Peci približno 15 minut oziroma dokler se testo ne zapeče, sir pa lepo stopi.
Obljubila sem, da namenim nekaj besed vsem tistim, ki imajo takšne ali drugačne težave s črevesjem. Jih imaš tudi ti? Še kako dobro vem, kako ti je…
Zaradi hitregea tempa življenja, neprestanega hitenja, nemira in stresa, marsikomu tam notri ne deluje več vse tako, kot bi moralo. Gluten in mlečni izdelki pa navadno stanje le še poslabšajo.
Pri meni je stres verjetno največji krivec za poškodovano črevesje. Poskusila sem že z mnogimi dopolnili. Zato da bi si olajšala nelagodje in bolečine, da bi tako ali drugače ‘sanirala’ poškodovano črevo. Pa ni in ni šlo. Poskušam paziti pri prehrani, a se vseeno tudi prekršim – saj smo vsi ljudje, kajne? A sedaj imam nekaj, kar mi (začenja) resnično pomagati in ob pici si danes privoščila še eno dozo mojega novega ‘zdravila’.
Zadnje čase vsako jutro spijem dva ‘takratka’ 🙂 in čeprav sem komaj na začetku moje nove ‘terapije’ že lahko opazim znake izboljšanja. Ker želim pomagati tudi tebi, ti želim predtaviti dva izdelka. Multi Em ferment (večja, temnejša steklenička), je znanstveno dokazano dopolnilo, ki je primerno za prav vsakega, celo za otroke in dojenčke. Gre za eliksir številnih koristnih mikroorganizmov, zelišč in drugih blagodejnih sestavin, ki pomagajo pri različnih vnetjih in delujejo kot zaščita ter gorivo za celice. Druga zadevica (ta, v beli steklenički) pa se imenuje Neotosil, ki pomaga tudi pri hujših, s črevesjem povezanih težavah, pri razjedah, celiakiji, sindromu razdražljivega črevesja… O obeh si lahko prebereš veliko koristnih informacij, v različnih člankih zdravstvenih revij pa tudi na spletu ali pa preprosto obiščeš njihovo spletno stran (klik).
In še to – svoje strani nikakor nočem ‘obremenjevati’ z nepotrebnimi reklamami, a tole je zagtoovo informacija, ki bo marsikomu lahko prišla še kako prav. Ker vem kako je, ko imaš tam notri težave, pa zato ne moreš narediti skoraj nič. Držim pesti da bo tole pomagalo tudi tebi in ti ne bo potrebno biti sužnja številnih zdravstvenih diet. Prepričana sem, da tudi ti tao kot jaz, rad/a uživaš v dobri domači hrani 🙂
2 comments