Vsi imamo radi testenine. NI tako? 😉 Nekaterim so všeč dobro kuhane, drugim še malce trše. Jedci se razlikujejo tudi po izboru testenin. Najprej glede oblike. Nekaterim so ljubši ozki špageti, drugim široki rezanci. Spet tretji ne marajo niti enih niti drugih, a prisegajo na tipične makarone – testenine v obliki polžka. Otroci pa so navadno tisti, ki so nori na ‘metuljčke’. Moji najljubši so peresniki, pa tudi spiralce se pogosto znajdejo na krožniku.
Potem smo si, vsaj tisti, ki želimo in tudi jemo malce bolj pestro, različni tudi po nakupu testenin glede moke, iz katere so pripravljene. Ja, danes je na trgovskih policah možno dobiti že veliko različnih testenin. Ne le bele in polnozrnate, pač pa tudi pirine, ajdove, pa riževe in koruzne testenine, celo testenine iz leče, graha ali čičerike. In tukaj se izbor sploh še ne zaključi, sploh če začnemo še o ‘dodatkih’ ki jih vsebujejo (rdeča pesa in špinača na primer)… Se pa okus testenine seveda zaradi tega že v osnovi precej razlikuje. V kropu vrele vode pri meni največkrat plavajo ajdove in polnovredne riževe testenine, pa tudi proti pirini mali kamutovim nimam nič proti.
In če so bili včasih celiakaši (in vsi ostali, ki glutena ne uživajo) za testenine prikrajšani ali pa so do njih le s težavo prišli, danes ni več tako. Bele testenine so dobile hudo konkurenco tudi pri potrošnikih, ki sicer z glutenom nimajo težav, pa vseeno želijo jesti malce bolj zdravo.
Tako kot jaz. Testenine imam vedno na zalogi, vsaj trojne različne so brezglutenske. To je tudi tisto žvilo, ki me pri nakupovanju vedno znova pritegne. Z veseljem poskusim kakšno novo ‘pašto’. Tako kot tokrat. V Kalčku sem kupila testenine iz rjave riževe moke. Gre za široke rezance z zelo enostavno in hitro pripravo. No, testenine so na splošno hitro kuhane, za te pa pa še vode ni potrebno zavreti. Preprosto jih za pol ure namočiš v vodo in so nared. Lahko pa postopek malce prehitiš, tako kot sem ga jaz. Vodo zavreš, ugasneš štedilnik in v visok lonec z vročo vodo postaviš rezance. Za deset minutk. Tik tak, pa so. Takšne testenine so hkrati odlične tudi za pripravo pad thai-a.
Aja, omake! Seveda! Testenine so le osnova, kar jim daje pravi okus in kar jih vedno spremeni v zanimivo, drugačno in tudi barvito jed so omake. Svoje si izmišljujem sproti. To navadno sploh niso omake. Včasih je dovolj že nekaj domačega pesta ali pa popražena zelenjava (med katero se super znajdejo tudi hrustljavo zapečeni koščki mesa, repki kozic- gamberi ali pa skromne, a nadvse okusne konzervirane ribice).
Kar nekaj receptov za testenine najdeš na tej strani in če imaš čas, kar malce pobrskaj (za lažji pregled strani uporabi orodno vrstico Na meniju in klikni Hiter slikovni pregled vseh receptov ali uporabi brskalnik na desni strani ali pa pokukaj na Pinterest Katja Ropoša, mapica Cook, eat and smile 😉 ).
Tokrat sem se le odločila za omako. Ni (le) paradižnikova, čeprav morda tako izgleda. Pripravljena je iz kombinacije rdeče paprike in ja, češnjevega paradižnika. Obe zelenjavici sta predhodno pečeni v pečici. Po peki sem jima odstranila kožico in semena, ter jo skupaj s rahlo praženo čebulico, česnom ter poprom in soljo zmiksala v omako, ki po okusu precej spominja na ajvar 🙂 Tega sicer nisem pričakovala in navadno ajverja sploh ne maram, vendar pa mi je bil v kombinaciji z rezanci in okusnimi praženimi pinjolami prav super! Zagotovo pa zopet nekaj novega na mojem krožniku.
In še dodaten plus: omako lahko narediš tudi dan, celo dva prej. Zaprto v kozarčku jo hrani v hladilniku ter jo uporabi ko bodo na testenine na meniju.
Za dva krožnika, za dve osebi…
Sestavine:
- 180 g širokih rezancev
- 4 podolgovate rdeče paprike
- 10 – 12 češnjevih paradižnikov
- 1 manjša bela čebulica
- 2-3 stroke česna
- večji ščep soli
- sveže mlet črni poper
- ščepec mletega čilija ali kajneskega popra
- riževo mleko (po želji, po potrebi) *
- origano
- oljčno olje
- pest pinjol
*odvisno od tega kako redko/gosto omako želiš pripraviti
Pečico segrej na 200 stopinj. Rdeče paprike in češnjeve paradižnike nežno naolji ter jih naloži na pekač, obložen s peki paprijem. Češnjevčke peci dokler kožica ne razpoči, papriko pa nekoliko dlje – dokler koža ne počrni.
Medtem na oljčnem olju nežno popraži sesekljano čebulico in česen, da postreklenita in zadišita.
Paradižnike vzemi iz pečice, rahlo jih ohladi ter jim odstrani kožico. Če želiš jim lahko odstraniš semena tako, da jih prerežeš in z žličko izdolbeš sredico, paradižnik pa vržeš v ponev k česnu in čebuli. Sredice paradižnikov ne zavrzi – nad ponvijo jih preloži v cedilo, v katero bo iztekla tekočina, semena pa bodo ostala na cedilu. Ta korak lahko izpustiš, če te semena ne motijo. Paradižnik skupaj s čebulo in česnom še malce poduši.
Medtem prereži pečeno in rahlo ohlajeno papriko. Izdolbi semena, jo nareži ter stresi v mešalnik. Dodaj še sestavine iz ponve, sol, poper, čili ali kajenski poper in vse skupaj zmiksaj. Po potrebi dodaj malce riževega napitka. Poskusi in prilagodi okusu (sol, poper, čili…).
Testenine skuhaj po navodilih. Kuhane prestavi v ponev, dodaj poljubno količino omake ter nekaj suhega origana ter vse skupaj malce pokuhaj. Omako lahko razredčiš tudi tukaj – z malce riževega mleka ali vode v kateri so se kuhale testenine.
V suhi ponvi na srednjem ognju popraži pinjole.
Serviraj. Testeninam potresi še z malo origana, soli in popra, po želji tudi čilija. Prelij z nekaj kapljicam oljčnega olja ter potresi s pinjolami.
Še nekaj o knjigi ob krožniku. Vem, da je pomembno da se pri jedi osredotočimo zgolj na hrano in hranjenje, a sama imam pri tem precejšnje težave. Priznam. Če ob sebi nimam telefona (to je pač res idealen čas, za pregled novic, kajne? 😉 ), potem gledam vsaj reklamne letake (mnogi takšne pošte sploh ne marajo, jaz pa jo vsak dan z veseljem pregledam, pa čeprav takoj zatem leti v peč).
Berem sicer ne, a tokrat nisem mogla počakati, da ne bi vsaj prelistala super knjigice, ki sem jo dobila po za darilo. In pri tem zelo pazila, da je ne popackam! Še isti večer sem jo začela brati in tako kot sem predvidevala, super je! Motivacijska, a nikakor ne filozofska. Hitro berljiva, zabavna, resnična! O tem, kako smo tarča številnih laži o sebi, ki jih prehitro nasedamo. O tem, kako jih preproznati (ker smo se pač že tako navadili nanje, da jih niti ne opazimo več) in kako se (ravno zaradi tega) lahko razvijemo v še boljšo različico sebe.
Ja, res smo sami odgovorni za svojo srečo. Priporočam! Morda ne ravno pri večerji, po njej pa zagotovo! 😉 Punca, zbrihtaj se (založba Vida), je torej obvezno pomladno čtivo. Upam le, da bo knjigo mogoče brati nekje zunaj, na sončku in ne ob topli peči.
