Leča je krasna zadevica, a se mi zdi da jo uporabljamo veliko premalo. Škoda, saj je priprava nadvse enostavna, lečo pa lahko uporabiš v številnih receptih. Lahko jo vključiš v solate (v kombinaciji paradižnikom in papirko je odlična, ne brani se niti koščov kozjega sira ali fete), iz nje narediš polpete ali namaz, jo ponudiš kot prilogu mesu, ribjim filejem, celo podlago za pico lahko narediš! Zagotovo pa jo je najlažje vključiti v razne mineštre.
Tudi sama se premalokrat spomnim nanjo. Še sreča da ima suha stročnica zelo dolg rok uporabe, tako da lahko pridno sedi na polici shrambe in čaka, da se končno spomim nanjo.
Danes sem se. Dan je bil dolg in naporen. Stresen. Ves dan sem skakala naokoli in si nisem vzela časa niti za spodoben obrok. No, to pravzaprav ni čisto res. Jem na vsaj dve uri in tudi danes sem, a karkoli sem že vzela v roke, sem pojedla zelo zelo hitro. Praktično sem hrano kar zmetala vase.
To je tudi sicer moja velika napaka. Vedno jem hitro. Veliko prehitro. Ne glede na to ali sem sestradana ali skoraj nič lačna. In potem sem vedno jezna sama nase. Zato ker ne uživam v hrani, ker ne hrane ne prežvečim dovolj in ker nato (ravno zato) pogosto sledijo bolečine v želodcu. Pa še opečem se pogosto. Grrrrr…
Le redko mi uspe upočasniti tempo. To je navadno takrat, kadar jem v družbi. Takrat se poskušam malce zadržati. Da ne pojem vsega v času ko so vsi ostali komaj pri drugem grižljaju 🙂
Kako prijetno je priti domov. Sploh pozimi, ko je v hiši prijetno toplo. In medtem ko mnogi ne marajo kratkih dni, mene zgodnja tema sploh ne moti. Ko se stemni, se avtomatično malo umirim in ker je v hladnih večerih najbolj prijetno ostajati doma lahko več časa posvetim kuhanju. Namreč, kuham tudi zvečer. Čeprav imam skoraj vsak dan kuhano, toplo kosilo, mi tudi zvečer najbolj prija topel obrok. Tu pa tam, kadar res nimam časa ali pa se mi ne ljubi kuhati, ga sicer nadomesti nekaj popečenih koščkov kruha (pač z nečim na njem), sicer pa so na jedilniku še največkrat različne rižote (zelenjavne, z rižem, ajdovo ali proseno kašo, kvinojo… v katere tu pa tam vmešam še kakšno jajce-mmm), občasno pripravim enolončnico z rezanci, v katero pogosto skoči tudi kakšnen košček piščančjega mesa, ob nedeljah pa seveda nekaj koščkov kuhane govedine, ki ostane od kosila. Tudi poleti mi takšne jedi najbolj pašejo, čeprav jih kdaj pa kdaj zamenja tudi kaj bolj hladnega in osvežilnega.
Še nekaj o leči… Ta simpatična okrogla majhna stročnica je zakladnica vitaminov, vlaknin in mineralnih snovi. Ponaša se z velikimi količinami železa, kalija, cinka in magnezija. Vsebuje folno kislino, vitamine B-skupine in kalij ter visok delež rastlinskih, lahko prebavljivih beljakovin. In kakšna je njena moč? Znižuje holesterol, poskrbi za dobro prebavo, dviguje imunski sistem, pozitivno vpliva na slabokrvnost, učinkuje protirakovno, krepi delovanje živčnega sistema, skrbi za zdravo srce in ožilje in še in še…
Leči se odlično poda tudi nekaj kapljic limoninega soka. Privzigne okus, jo začini, osveži… Hkrati pa C-vitamin poskrbi, da se železo v telo bolje in lažje absorbira.
Če pripravljam enolončnico, so te vedno zelo goste. Ne maram vodenih ‘juh’. Zato je bila tudi današnja mineštrica precej gosta, za kar je zaslužna predvsem leča, čeprav ji je družbo delalo tudi nekaj različne zelenjave.
Recept za današnji recept je ideja s spleta, ki pa sem jo seveda prilagodila svojemu okusu in sestavinam, ki jih imam rada. Šlo naj bi za francosko lečino mineštro. Čeprav v Franciji še nisem bila, sklepam, da bi se v tisti pravi francoski različici zagotovo skrivala še kakšna zanje tipična sestavina. Morda maslo, rdeče vino ali nekaj smetane. Moja je preprosta. A zato nič manj okusna. Krožnik tiste ‘prave’ pa si bom privoščila ko obiščem slavni Paris. Enkrat. Nekoč 🙂
Preprosta mešanica sestavin se je izkazala kot odlična izbira po napornem dnevu. Goste juhe, enolončnice ali mineštre so pravi balzam za telo in duha in so v tem letnem času prava izbira na koncu dolgega in napornega dne.
Količina: za 2 osebi (ali eno, preostanek pa prihraniš za naslednji dan ali zamrzneš. Zaloga v zamrzovalni skrinji je super, saj nikoli ne veš, kdaj za kuhanje ne bo časa)
Sestavine:
- nekaj žlic oljčnega olja
- polovica nasekljane čebule
- strok ali dva drobno sesekljanega česna
- manjša pest drobno sesekljanega pora (cca. 25 g)
- 100 g na kockice narezanega koromača
- 50 g na kockice narezane stebelne zelene
- 50 g na kockice narezanega korenja
- 85 g leče*
- pol čž mlete kumine
- 1 čž suhega timijana
- 2-3 lovorjeve liste
- cca. 250 ml zelenjavne osnove
- pest sveže špinače
- sol in poper
- nekaj kapljic olivnega olja in limoninega soka**
*leč je več vrst, od rdeče, zelene, črne… Za ta recept ti toplo priporočam umbrijsko lečo, ki tudi po kuhanju obdrži lepo obliko. To je posebna vrsta zelene leče, ki je, vsaj meni, daleč najbolj okusna. Verjetno bi se francozi strinjali 😉 Vedno jo kupim v Kalčku ,na embalaži pa piše Cultivano in Italija. Najboljša je! Pa še to – da bo jed hitreje kuhana, pa tudi zato, da se iz stročnic odstranijo nekatera antihranila (ki so, mimogresde prisotna tudi v vseh drugih stročnicah, oreščkih in žitih), ti priporočam, da jo prej za vsaj nekaj ur namočiš v vodi, ki ji dodaš nekaj kapljic limone. Po namakanju jo spereš in skuhaš v sveži vodi.
**limono lahko izpustiš (a verjemni, da krasno paše) ali pa jo nadomestiš z nekaj kapljicami rdečega vinskega kisa. Oboje močno pripomore h končnemu okusu.
Postopek:
V lonec priliješ nekaj olja, in na srednji temperaturi na njem popražiš por in čebulo. Premešaš, malce pozneje dodaš še česen. Ko zadiši v lonec streseš še zeleno, koromač in korenje. Večkrat premešaš in zelenjavo nekaj minut dušiš. Nato dodaš začimbe: kumino, lovorov list in mlet suh timijan. Premešaš.
Dodaš še na kocke narezan krompir in predhodno namočeno, odcejeno lečo. Premešaš. Zaliješ z osnovo – toliko, da je vse skupaj komajda prekrito. Zvišaš temperaturo. Ko zavre, temperaturo znižaš in pustiš da se mineštrica nežno kuhlja.
Ko se zelenjava, krompir in leča primerno zmehčajo (cca. 20 minut), začiniš s soljo in poprom (poskusiš da se prepričaš če je začinjeno po tvojem okusu) ter vmešaš še nekaj mlade sveže špinače.
Serviraš, pokapljaš z malce ‘olivčka’ ter nekaj kapljicami limoninega soka ter ponudiš skupaj s polnovrednim kruhom.
