Kvinojina zelenjavna rižota je zelo pogosto moja večerja. Vseeno pa nikoli ni povsem enaka. Uporabim namreč različno kombinacijo zelenjave (pač tisto, kar je trenutno na voljo), končno jed potresem z različnimi semeni ali oreščki, najraje s praženimi in grobo nasekljanimi bučnimi semeni.
Rižoti dodam najrazličnejša zelišča. Poleti ogromno svežih – peteršilj, origano in meta so obvezni, seveda v različnem razmerju. Tudi bazilika pride v poštev, a jo običajno prihranim za konec in je ne kuham. Zgodaj spomladi se v rižotki znajde še kakšen mlad list vsemogočne koprive, letos jeseni pa sem se vpeljala še na malce natrganega kodrolistnatega ohrovta, ki na vrtu tako zelo lepo uspeva.
Tako kot je listnati ohrovt (poudarjam listnati, ker brstičnega ne maram) novost v mojih večernih ‘rižotkah’, je nova tude zelena. Ne gomoljna (mi ni preveč všeč), temveč stebelna. Doma nikoli ne uspe, zato jo kupim. Listov ne uporabljam (morda kakšnega čisto mladega), stebla z veseljem. Dolga stebla belušne zelene so zelo aromatična, zato z njimi ne pretiravam. Vseeno pa brez tega zelenega in izjemno zdravega stebelca skorajda ni več jedi.
V takšno rižoto paše pravzaprav karkoli, oziroma tista vrsta zelenjave, ki ti je najboj všeč. Pri meni so to zagotovo korenje, bučke in seveda koromač. Sledijo zelena, grah in rdeča paprika, včasih pa se v njej znajde še kaj drugega. Čisto po navdihu 😉
Zelenjavo lahko dušiš povsem do mehkega ali pa pustiš še rahlo hrutljavo. Čeprav vem, da se v surovi ohrani več vitaminov in mineralov, mi zvečer veliko bolj prija nekoliko mehkejša zelenjava, zato jo vedno raje dušim kakšno minuto več kot premalo. Edino, kar pazim je, da vse zelenjave ne dodam hkrati, pač pa postopoma.
Tako najprej na vrsto pride trša, tista ki potrebuje več časa. Na primer korenje, koromač, stebelna zelena, pa drobno sesekljana osrednja žila kodrolistnatega ohrovta (greh bi bil če bi jo vrgla v smeti). Kmalu sledi še paprika, saj mi je všeč, da se malce bolj zapeče, pa grah. Listi ohrovta pridejo na vrsto nekje v sredini, saj so na (na pol) surovi težko prebavljivi, bučke pa čisto na koncu.
Tako kot tudi nežna sveža zelišča. Zelišča kot rečeno uporabljam večinoma sveža, vedno pa dodam še velik ščep (oziroma bolje rečeno več ščepov) suhega origana. To je namreč zelišče, ki je po mojem mnenju veliko okusnejše suho kot sveže. Hkrati pa je tudi eno mojih najljubših!
Če se v rižoti znajde tudi kaj brokolija, ga navadno pokuham posebej, lahko pa ga dodaš direktno v ponev, predlagam da bolj na začetku. Uporabi tako cvet kot bat brokolija – ta je zelo zelo okusen, a potrebuje dalj časa da se zmehča. Sama zelo zelo rada dodam tudi kak košček paradižnika. Poleti svežega, z domačega vrta, še raje pa kakšno polovičko ali dve sušenega v oljčnem olju vloženega paradižnika. Ti so navadno precej intenzivnega okusa, pa tudi zelo slani so, zato takrat ne pretiravam ne s količino ne s s soljo.
Pa začimbe? Tudi čisto po želji. Sama se največkrat odločim le za sol, občasno za ščep kurkume in suhea ingverja ali sveže mletega črnega popra. Tudi curry mešanica je prima. Kumino imam rada, a jo v takšnih receptih ne uporabljam. No, to pravzaprav ne drži povsem. Kvinojino zelenjavno skledo pogosto posujem s semeni črne kumine, ki imajo povsem drugačen okus od kumine, ki smo jo vajeni sicer. Za nekatere znajo biti kar močna, meni so super! Sploh kadar rižoti dodam še jajce. Zelo okusna kvinojina rižota je namreč tudi tista, v katero čisto na kancu, ko je vse že pripravljeno vmešam eno jajce. Tokrat ga sicer nisem, a ti toplo priporočam, da poskusiš. Tkarta se zrna kvinoje nekako zlepijo skupaj in kaša (mimmogrede kvinoja i kaša, temveč seme!) še dodatno pridobi na okusu.
Recept? Tokrat ga ni. Gre za čisto improvizacijo in naj ti današnje fotografije služijo le kot ideja. Uporabi različno zelenjavo, začimbe in zelišča (nekaj več o njih se napisala zgoraj), in jih na ponvici lepo poduši. Za kvinojo pa predlagam, da jo skuhaš posebaj in šele nato vmešaš med zelenjavo.
Kvinojo vedno dobro sperem, včasih za nekaj ur namočim, to pa zato, da odstranim vso grenčino. Skuham jo kot rečeno posebaj, po navodilih in če le imam čas že malce prej, saj je najokusnejša tista, ki po kuhi še nekaj časa počiva, popije odvečno tekočino (ki je seveda po kuhanju ne sme ostati preveč, kar se ne zgodi če upoštevaš razmerje kvinoje in vode, zapisane na embalaži). Pazim da kvinoje ne prekuham, sicer je vsa ‘zdrizasta’ in takšna ni najbolj okusna. Če jo prej namočim se skuha hitreje, sicer pa tako, kot je zapisano na embalaži.
Ohlajeno kvinojo nato razrahljam z vilico in jo rižoti dodam čisto na koncu, samo da se rahlo navzame okusov zelenjave in malce pogreje. Ker kvinojo jem večkrat na teden (največkrat v takšni obliki, včasih pa tudi za zajtrk ali pa jo uporabim za pripravo kakšne sladice), jo skuham več. Ohlajeno in razrahljano zato preložim v skledo, pokrijem s krožnikom ali z alu folijo in spravim v hladilnik, kjer mirno počaka tudi ves teden.
Zelenjavo za kvinojin krožnik običajno pripravljam na žlički kokosovega olja, in počasi dušim. Ko primešam še kvinojo in vse skupaj serviram, pa vse skupaj obvezno pokapljam še z nekaj kvalitetnega oljčega olja. Takrat je tudi pravi čas, da rižoto nadgradim z različnimi posipi (semeni, oreški) ter dodam še nekaj drobno sesekljanih svežih zelišč. Priporočilo: če imaš rad(a) avokado, na koncu vmešaj še kašno kockico tega supersadeža. Če ga le imam doma, to vedno storim tudi sama 😉
Pa še to… Kot si že opazil(a) v receptu, sem uporabila kombinacijo bele in pisane kvinoje. Seveda lahko uporabiš eno ali drugo (ali celo rdečo ali črno kvinojo- ki jih lahko kupiš posamično), a meni je takšna kombinacija najbolj všeč. Malce več nežne, bele kvinoje in malo manj pisane, ki je nekoliko trša. Obe, tako belo kot pisano (ki je pravzaprav mešanica bele, rdeče in črne kvinoje) kupujem v Hoferju, ker se tam daleč najbolj izplača! Kvinoja namreč zna biti precej draga in če jo ješ pogosto, tako kot jaz, se to lahko hitro pozna na denarnici. Je pa Hofrova kvinoja tudi ekološka, kar je le še dodaten plus.
Tako pripravljena kvinoja pa ni primerna le za lahek večerni obrok. Lahko jo uporabiš kot prilogo ribi ali mesu in tako z njo vsaj tu pa tam nadomestiš testenine, kromoir ali dolgočasen bel riž.