Sicer redkeje, a še vedno se najde kdo, ki je prepričan da so jedi brez mesa puste in brez okusa. Da brez mesa pač ni obroka, predvsem pa da vegetarijsanske jedi nikakor niso dovolj hranljive. Najlažje je speči kos mesa, ga servirati s kupom praženega krompirja in skledo zelene solate. Veliko težje je narediti zanimiv, bogat, okusa poln ter hranljiv vegetarijanski krožnik. Tudi sama stvari velikokrat poenostavim in si pripravim tisto prvo, saj imam meso rada, ga pa vseeno ne potrebujem vsak dan. Zato se rada poigram tudi z recepti brez njega. Z drugačnimi okusi in kombinacijami, saj mi včasih res ‘paše’ da je na mizi še kaj drugega kot kos ribe ali mesa.
Seveda so si tudi najbolj strogi zagovorniki vegetarijanske prehrane med seboj zelo različni. Nekateri se res zadovoljijo zgolj s skledo solate, morda z nekaj krompirja ali sojinega sirčka (tofuja), vse več pa je takšnih, ki vedo, da solata pač ni edino, kar poleg mesa še obstaja. Uživajo v odkrivanju novih sestavin, predvsem pa v novih in zanimivih kombinacijah. Kar seveda rada počnem tudi sama.
Današnji krožnik ni, vsaj kar se tiče sestavin, nič posebnega. Vse namreč redno uporabljam, morda le ne hkrati.
Proso obožujem! Je verjetno eno najbolj zdravih žit, polno vitaminov in mineralov. Samo po sebi je dokaj brez okusa, ima pa to ‘srečo’ da mu pristajajo tako sladki kot slani okusi. Čežana, ki ji po zimi dodam suhe brusnice, cimet, klinčke in šče ingverja ter posebaj kuhano proso. Zmešam ju, potresem s kokosom ali nasekljanimi lešniki. Namesto brusnic trenutno uporabim kar sveže, a pokuhano temno grozdje, ki je skupaj s čežano in kašo nekaj najboljšega. Res, poskusi! (kombinacija se enako dobro obnese s skromnimi ovsenimi kosmiči) Proso se odlično znajde v mnogih sladicah (objavljenih tudi na tej strani), pa kot zakuha kremnim juham, kot osnova rižot ter celo namesto testa v slanih pitah.
Čičerika. Kremasta stročnica, odlična v namazih, kot dodatek solatam, rižotam, testeninam, obaram in enolončnicam… Ali pečena – kot samostojni prigrizek.
Feta. Slan sirček iz ovčjega mleka (pri nas se največkrat dobi v kombinaciji kozjega in ovčjega mleka). Popestri marsikatero jed, od solat, testenin, obloženih kruhkov…
Olive – prav tako prijento slane, sočne in polne zdravih maščob. Najboljše so tiste, ki v sebi še vedno skivajo koščico. Razlika med takšnimi in razkoščičenimi je ogromna.
Za protiutež pa sladka rdeča paprika. Ena mojih najljubših je. Kuhana niti ne, surova občasno, najraje pa jo spečem v pečici, saj tako močno pidobi na okusu.
Sestavine sami posebi so torej dokaj preproste in res niso nič posebnega, so pa začimbice tiste, ki poskrbijo za dodaten okus. Morda se ti jih zdi veliko, a verjamem, da imaš večino že tako ali tako v kuhinjski omarici. Pri meni so vedno na zalogi saj jih tudi sicer redno uporabljam. Pa ne le te, še nekaj drugih, ki jih tokrat nisem uporabila. Bodo pač počakale na svojo priložnost 😉
Začimbe niso le okusen dodatek. V kuhinji so praktično nepogrešljive, saj že majhen ščepec lahko jed iz dolgočasne in puste spremeni v nekaj, v čemer bodo tvoje brbončice nadvse uživale.
So pa začimbe tudi zelo zdrave. Polne so antioksidantov in drugih koristnih snovi. Skrbijo za zdravje in dobro počutje, marikatere pa močno olajšajo prebavo, zato ni naključje, da so že naše prababice v jedi, ki na primer napenjajo rade dajale kumino (na primer v zelje) ali majeron (v fižolove jedi). Tudi druge začimbice imajo svoje vloge, na srečo pa so vse tudi zelo zelo okusne. Začimbe uporabljajo povsod po svetu in za to z razlogom.
Recept je primeren za 2 osebi. Seveda je malce odvisno tudi od apetita posameznika ter tega ali bo to le ena izmed prilog ali kar glavna jed.
V katero kategorijo sodi tale recept se torej lahko odločiš sam(a). Je solata, ‘rižota’, glavna jed ali priloga? Konec koncev to sploh ni pomembno. Vse kar šteje je okus. In sicer dolgočasno proso je s tokratnimi ‘dodatki’ na njem močno pridobil.
Kombinacija tople, fino začinjene, kremaste, že skoraj rahlo hrustljave čičerike, slano kislih črnih oliv, kremastega, slanega sirčka in sladke mehke in sočne pečene paprike. Noro dobro.
Sestavine:
- 2 manjši rdeči papriki
- 120 g prosene kaše
- 200 g čičerike
- 1/2 JŽ mlete kumine
- 1/2 JŽ mletega koriandra
- večji ščep soli
- večji ščep kurkume
- po dober ščep muškatnega oreščka, cimeta ter mletih klinčkov
- ščep mletega ingverja
- ščep sveže mletega popra
- ščepec kajenskega popra ali čilija
- 2 žlici oljčnega olja
- 2 manjša stroka česna
- pol na tanko narezane rdeče čebučlice
- svež petešilj
- feta
- črne olive
- nasekljana rdeča čebulica
Postopek:
Pečico segrej na 200 stopinj. Pekač obloži s peki papirjem, rdeči papirki pa rahlo premaži z oljem. Peci ju približno 20 mimnut (vmes enkrat obrni), dokler kožica nekoliko ne potemni in uvede. Rahlo odhladi, nato papirki olupi, odstrani semena in nareži. Temperaturo znižaj na 180 stopinj.
V skledici zmešaj fino nariban česen in začimbe. Dodaj olje in premešaj da nastane gosta pasta. Kuhano čičeriko dobro speri in odcedi, rdečo čebulico pa nareži na tanke rezine. Oboje dodaj začimbam in dobro premešaj. Začinjeno čičeeriko pretresi v nekoliko globji pekač, obložen s peki papirjem. Prekrij ga z aluminijasto folijo in peci približno 30 minut.
Medtem pripravi kašo. Proso dobro speri pod tekočo vodo, nato ga skuhaj v rahlo slani vodi. Razmerje med kašo in vodo naj bo približno 1:2. Kuhano kašo pokrij in pusti, da vpije odvečno tekočino, hkrati pa ostane topla. Proso lahko skuhaš povsem do mehkega ali pa pustiš, da so zrna kaše še dobro vidna. Po želji in okusu.
Peteršilj nasekljaj, feta sir nadrobi, olive izkoščiči, čebulico nasekljaj.
Na krožnik naloži toplo proseno kašo, dodaj vročo čičeriko, svež peteršilj, feta sir, olive, rdečo papirko, čebulico… Po želji prilij kakšno kapljico kvalitetnega oljčnega olja in postrezi.
Proso na takšen način sem si pripravila za zadnjo septembrsko večerjo. Ob večerih namreč vedno pojem nekaj toplega, tudi poleti, v najhujši vročini. Tekom let sem ugotovila, da mojemu želodčku to pač najbolj ustreza. In čeprav je zelenolistnata in ostala surova zelenjava (beri: solata), rezervirana za čas kosila, sem tokrat naredila izjemo. Poleg kaše sem si postregla manjšo skledico kumaričine solate z avokadom in svežo baziliko. Tako kumara kot avokado sta nekoliko omilila pikantnost in slanost jedi, ki sicer nista prehudi, za zadnji obrok dneva pa vsaj zame vseeno sta 🙂