Slane pite imam še skoraj rajši kot sladke. Veliko lažje bi bilo, če bi vsaj za testo imela en sam recept, če se že z nadevi poigravam. A ne, jaz si pač stvari raje zakompliciram 🙂 Raje ne, si pa jih. In čeprav tvegam, se na koncu izkaže, da drži, da včasih pač moraš stopiti izven svojih okvirjev, poiskusiti nekaj novega, preizkušati različne kombinacije sestavin in se lotiti nečesa, za kar vse do konca nisi prepričan ali bo uspelo.
Tako je predvsem z brezglutenskim testom. Pa naj bo za kruh, pecivo, palačinke ali pite. V zadnjih letih se je na tej strani nabralo že lepo število različnih slanih pit (kišev oziroma quichejev). Vsaka pita ima drugačen nadev in prav vsak nadev je ujet v različno skorjico. Skoraj vse so brezglutenske a nobeno testo ni narejeno iz kupljene, že pripravljene brezglutenske mešanice. Verjamem, da je to veliko lažja pot, da testo preverjeno uspe in da tudi okus zagotovo ni slab. A sama raje štartam iz ‘nule’.
Tokrat sem se poigrala s kombinacijo riževe in kostanjeve moke. Kostanjeve ja. Te sicer ne moreš kupiti v vsaki trgovini, a če te bo pot kdaj zanesla v kakšno bolje založeno, po možnosti ekološko trgovinico, ji daj priložnost.
Kostanjevo moko sem do sedaj kupila dvakrat, obakrat v Kalčku. Prvo sem uporabila predvsem za peko palačink. Tako sladkih (klik) kot takšnih s slanim nadevom (navadno zelenjavnim). Druga pa je kar nekaj časa stala v shrambi. Malce sem pozabila nanjo, priznam. Se mi pa nekako zdi tudi bolj primerna izbira za jesenski čas. Verjetno zato, ker je to tako ali tako čas kostanja.
Ko odpreš vrečko takšne moke, kar zadiši po kostanju. In če ga imaš vsaj pol toliko rad(a)kot jaz, potem te bo njen vonj hitro osvojil. V tokratnem receptu vseeno prevladuje riževa moka, bom pa kmalu naredila kaj, kjer bo do izraza prišla ona. Kostanjeva moka, ki je zdrava, hranilna, ki ne vsebuje glutena in ki je zagotovo prijetna popestritev domače shrambe.
Pred receptom pa še nekaj o nadevu. Čeprav quiche lahko pripravijo tudi vegani (pri čemer za nadev poleg zelenjave seveda najpogosteje uporabljajo tofu, kokosovo mleko in podobne reči), pa je meni osebno najljubša takšna pita, kjer sestavine med seboj držita jajca in sir. Najraje imam feto, verjetno zato, ker mi kravji sirčki ne odgovarjajo najbolj, feta pa je običajno pripravljena iz mešanice lažje prebavljivega kozjega in ovčjega mleka. Čeprav ima to pomanjklivost, da se ne topi, pa je zato njen okus toliko boljši. Mladi sir s svojo precejšnjo slanostjo začini ostale sestavine, zato prav veliko drugih začimb ne potrebuješ. Ne skrbi če fete nimaš ali je ne maraš – za pripravo pite pa lahko uporabiš katerikoli sir.
Kiš je lahko povsem zelenjavni (meni najljubši), pri čemer se v kombinaciji z zelenjavo dobro obnesejo gobice, sploh sveži šampinjoni. Lahko pa uporabiš tudi meso. Jaz sem svojo izbor zelenjave tokrat res dopolnila z nekaj koščki vnaprej kuhanega nežnega piščančjega mesa, za piko na i in jesenski pridih, pa sem v pito dodala še nekaj nasekljanega kuhanega kostanja. Zakaj pa ne? Testo je že tako ali tako obogateno s kostanjevo moko.
Sestavine za nadev izberi povsem po svoji volji in okusu – le tako boš s končnim rezultatom najbolj zadovoljen/zadovoljna.
Količina velja za tri mini kišeje ali enega velikega. Pri večjih pitah toplo priporočam uporabo pekača s snemljivim dnom, saj boš z njim najlažje pito v celem kosu tudi serviral(a). Pri manjših to ni problem, pečene in vsaj rahlo ohlajene pite preprosto obrneš na glavo in odstraniš pekač.
Sestavine:
Za testo…
- 100 g riževe moke *
- 45 g kostanjeve moke
- 15 g tapiokine moke
- sol in poper
- 35 g nestopljenega kokosovega olja
- cca. 35 ml ledeno mrzle vode
Za nadev… (količine so odvisne od velikosti pite)
- kuhano piščančje meso
- cca. 2- 3 jajci
- pest nadrobljene fete
- nekaj kuhanih, olupljenih in grobo sesekljanih kostanjev
- nekaj nasekljanih na soncu posušenih in v oljčnem olju vloženih paradižnikov
- žlica nasekljanega svežega pora
- pest na hitro blanširane in grobo sesekljane sveže špinače
- žlica ali dve lisičev iz vejic svežega timijana
*uporabila sem riževo moko znamke Doves Farm, ki je pravzaprav mešanica bele in rjave riževe moke
Postopek:
Zmešaj vse tri moke, začini s soljo in poprom. Dodaj koksovo olje in ledeno mrzlo vodo ter pregneti v testeno kepo. Zavij jo v folijo in za pol ure postavi v hladilnik.
Medtem pokuhaj piščančji file, na ponvi pa nežno popraži por in grobo seseklljano špinačo. Grobo nareži tako meso kot kuhan in olupljen kostanj ter suhe paradižnike. V skledici razžvrkljaj jace, vmešaj timijan in v jajčno zmes nadrobi feto. Po želji dodaj kanček popra in soli.
Pečico segrej na 185 sopinj Celzija. Testo s prsti oblikuj po dnu in robu pekača in ga dobro pritisni ob pekač. Če se bo drobilo nič hudega, s pritiskom prstov se bo vse uredilo. nekajkrat ga prešpikaj z vilico, nato pa nadevaj z mesom, porom in špinačo, paradižnikom, timijanom in kostanjem. Prelij z razžvrkljanim jajcem in feta sirom.
Peci približno pol ure oziroma toliko časa, da se testo lepo zapeče, jajce pa zakrkne.**
Pečene pite lahko dodatno obogatiš s še malce sveže fete, praženimi pinjolami, svežimi zelišči… Povsem po želji 😉
**peka je odvisna od debeline testa in velikosti (prostornine) pekača…
Peka kišeja navadno ne umaže pečice, seveda če z nadevom ne pretiravaš in le-ta ne kipi čez rob testa 😉 Ker pečico zelo pogosto uporabljam, pa jo je tu pa tam dobro fino očistiti. Že od nekdaj se mi čistila zdijo preveč agresivna. Že njihov vonj me odbija in po večini me takoj začne boleti glava. Poleg tega pa me misel na živila, ki se pečejo v pečici, očiščeni z umetnimi in ja, strupenimi čistilnimi sredstvi, nikakor ni po godu. Konec koncev strupi med peko hlapijo v zrak in tako uničijo vse pozitivne učinke zdrave hrane. Enako je z detergenti, ki jih uporabljaš za lonce, ponve, krožnike, kozarce, pribor…
Zato sem se končno! odločila, da tudi jaz naročim nekaj ekoloških čistil iz spletne strani okay.si. Sicer imajo tudi fizično trgovino, a za vse nas, neljubljančane, je spletni nakup veliko enostavnejši.
Pred peko kišejev sem se tako odločila, da preizkusim njihovo čistilo, ki je namenjeno pečicam. Hvalabogu, končno me po čiščenju ni bolela glava! Še več, prijetno diši in verjetno sem tudi zato tokrat prvič uživala v čiščenju 🙂 Poleg tega je čistilo kljub naravnim sestavinam pečico lepo očistilo in od zdaj naprej bo moja pečica vedno sijoč, predvsem pa zdrav prostor za pripravo jedi.
Medtem ko sem hladila pite (hladni kiši so mi osebno ljubši kot topli, je pa to stvar okusa), je modelčke v katerih sem pekla te zdrave prigrizke opral pomivalni stroj, skupaj s čistilom z vonjem sivke. Jaz pa sem imela medtem dovolj časa, da očistim še vse delovne površine. Z dišečem in povsem neškodljivim ekološkim razpršilcem. To! 🙂
Tudi tebi priporočam da investiraš v kvalitetna in zdravju neškodljiva čistilna sredstva. Omenjena trgovinica ima zares veliko ponudbo, če imaš možnost pa se oglasi kar pri njih, sploh če ti je pomemben tudi vonj takšnih izdelkov. Priporočam!