Oh, te juhice! Kako zelo jih imam rada. Predvsem jeseni in pozimi. In sploh če so tako zelo goste, da morda bolj kot na juho spominjajo na zelenjavni pire. Juhe so odličen uvod v kosilo, malo konkretnejše pa povsem zadovoljiva večerja. Vedno znova poudarjam, da so juhe resnično jed, ki ne pogreje le telesa, ampak s svojo toploto prijetno poboža tudi dušo.
Čeprav sem tudi velik fen enolončnic, pa si kremo juho v hladnejši polovici leta privoščim vsaj enkrat do dvakrat tedensko. Navadno kar za večerjo. Zraven pojem kak košček kruha ali pa vanjo zakuham eno izmed mojih najljubših žitaric – proso, ajdo ali riž (za več idej klikni tukaj).
Moje kremne juhe so vsakič drugačne. Navadno so pripravljene iz tistih sestavin, ki jih najdem v hladilniku. Včasih so ‘strupeno’ zelene (predvsem zaradi bučk in brokolija, pa tudi špinačne ali čemaža), drugič živahno oranžne (obožujem zimske buče, za lep oranžen odtenek pa poskrbi tudi juha iz sladkega krompirja). Danes je bila na vrsti bela 🙂 In ne, ni cvetačna.
Zelena nikakor ni moja najljubša zelenjava. Obe vrsti – torej stebeljna in gomoljna imata precej močan in izrazit okus. A ker sem dobila sveže ‘izpuljen’ gomolj domače zelene, sem ji pač dala novo priložnost. In v kombinaciji s koromačem ter nežnim belim krompirjem je bila prav izvrstna! Njen okus sem sicer čutila, a ni bil premočan in me nikakor ni zmotil. Skodelico goste juhe sem tako izpraznila rekordno hitro in na srečo mi je pol velikega gomolja še ostalo 😉 Jutri ga poskusim pripraviti še kako drugače, tako, povsem brez drugih sestavin, ki bi prekrile njegov okus. Nad zeleno vsakič malo bolj pogumno… 😉
Sestavine:
- žlico masla
- majhno čebulico
- strok česna
- sol
- gomoljno zeleno, gomolj koromača in bel krompir (v približno enakih količinah)
- zelenjavna osnova (lahko pa tudi le voda)
Postopek:
…je precej preprost. Na srednji temepraturi stopiš malo, dodaš nasekljano čebulico in soliš. Ko postekleni, dodaš česen, zopet premešaš, nato v lonec vržeš na kocke narezano zelenjavo ter ščep soli. Zaliješ z osnovo, a le toliko, da je zelenjava pokrita. Pokriješ in zavreš. Nato znižaš temperaturo in kuhaš do mehkega. S paličnim mešalnikom zmiksaš v gosto kremasto juho.
Okrasiš z dodatki po izbiri. O mojih tokratnih pa nekaj vrstic nižje…
Če so spasirane juhe goste, kar pri meni vedno so, jih rada okrasim še s kakšnim okusim ‘toppingom’. Cvetačno sem lani posula z mešanico pikantnih začimb, sezamama in pečenega kostanja (klik), leto poprej pa s hrustljavo zapečeno čičeriko (klik). Brokolijevi sem dodala tahini in pinjole (klik), bučni vedno dodam vsaj pražena bučna semena (klik) ali pa lističe svežega žajbla, grahovo pa sem zadnjič posula s hrustljavimi kaljenimi semeni ajdove kaše (klik). Najpreprostejša in najcenejša oblika pa so zagotovo kar koščki popečenega domačega kruha (klik) ali pa rahlo praženi domači orehi (klik).
Če te zanima še več receptov kremnih juh, jih najdeš v moji zbirki. In ni jih malo. Poleg zgoraj naštetih še razne juhe iz mešane zelenjave, pa gobova z jurčki ali lisičkina kremna juha. Pa špargljeva, pikantna korenčkova juha, več različnih juh iz zimskih buč, celo juha iz rdeče pese se najde.
Ker sem v Bio točki pred kratkim naletela na Nori alge v obliki drobnih kosmičev (to so tiste alge, v katere zavijajo riž za sushije 😉 ), sem poskusila z njimi. Okus je zopet specifičen, zato je že ščep algic povsem dovolj. Tudi zato, ker vsebujejo precej joda, z njimi pa ne gre pretiravati. Alge so sicer izjemno zdrave, priporočam jih predvsem v hladnejši polovici leta, ko drugega svežega ‘klorofila’ ni v izobilju. Kosmiči nori alg iz zgoraj omenjene trgovinice pa so mi všeč tudi zato, ker so preverjeno ekološki. Pri algah je to namreč precej pomembno.
Poleg algic sem juhi dodala še nekaj rahlo praženih sezamovih semen ter koromačevega zelenja. Za malo pikantnosti pa še ščep sveže mletega črnega popra.