Že kar nekaj let sama pečem kruh. Razlog za to je bil predvsem ta, da se pred leti še ni dobilo kruha brez kvasa, meni pa je omenjena sestavina povzročala težave. Sprva sem pekla pirin kruh, namesto kvasa pa sem uporabila vinski kamen. Preprosto pripravljen kruh je okusen, rahel, predvsem pa brez nepotrebnih konzervansov. Iz pire sem kar kmalu prešla na ajdo. Preprosto zato, ker mi je njen okus izredno všeč. Tako je ajdov kruh, ki ga pečem po enakem postopku kot pirinega (moko preoprosto zmešam z vinskim kamnom, soljo, radensko in oljem – olivnim, kokosovim ali pa stopljenim gheejem, kruhu pa običajno dodam še začimbe kot so mleta kumina, koriandrova in janeževa semena).
Sem velika zagovornica kruha. Kruh je resnično osnovno živilo in hrana, brez katere ne morem. Mnogi se mu odrekajo, češ da ni zdrav, da redi. Kupljen zagotovo ni najboljša izbira, domač pa je povsem druga zgodba. Lahko ga jem samega, pe raje ga s čim dobrim obložim. In prav nikoli nisem presita za košček kruha 😉
Kljub temu, da se doma pečenega, bodisi pirinega bodisi ajdovega kruha sploh ne morem naveličati (sploh če rezine še dodatno popečem v toasterju – mmmm), se občasno vseeno malce poigram in si naredim kakšnega prav posebnega. Letos sem tako naredila že dva in oba sta odlična! Recept? Klik in klik.
Enoličnosti ne maram. Pazim da je kruh polnovreden ter (vsaj v večini primerov) ne vsebuje kvasa. Pecilnih praškov se izogibam, uporabljam pa že omenjeni vinski kamen, ki je povsem naravno vzhajalno sredstvo. Po učinku se zagotovo ne more primerjati s kvasom, a je dovolj dobra alternativa.
Tako kot vsi, tudi sama pogosto iščem inspiracije v tujih kuhinjah. Brskam po spletu in iščem ideje. Navadno potem vse skupaj prilagodim svojemu okusu in sestavinam, ki jih imam na voljo oz. ki jih želim uporabiti. Veliko receptov (sploh za brezglutenski kruh) ponujajo tuji kuharski blogi. Včasih sem povsem navdušena nad videzom in sestavinami in ko že mislim, da sem našla nekaj zase, kmalu ugotovim, da recepti vsebujejo kar nekaj sestavin, ki jih pri nas ni mogoče dobiti, ali pa se jih (morda neupravičeno?) vseeno želim izogniti.
Da ima kruh lepo obliko in strukturo a ne vsebuje kvasa, američani skoraj vedno uporabljajo eno od naslednjih sestavin: tapiokin škrob, krompirjev ali koruzni škrob, arrowroot (tudi vrsta škroba), pa razne dodatke, ki poskrbijo za elastičnost kruha (guar gum, xanthan gum…). Navadno v receptu ni le enega, temveč več takšnih sestavin, zaradi katerih se potem vprašam, če je vse skupaj res bolje od kupjenih, industrijskih izdelkov?
Seveda je pogosta sestavina tudi že pripravljena brezglutenska moka (ki pa navadno že sama po sebi vsebuje enega ali več omenjenih dodatkov). Še eno ‘pomagalo’ pri tovrstni peki kruha so luščine indijskega trpotca. Te so super, ker so povsem zdrave rastlinske vlaknine, ki v stiku s tekočino nabreknjejo in pomagajo do boljšega končnega izdelka. Tudi sama sem jih že uporabila.
Po prvem navdušenju nad tujimi domačimi pekovskimi izdelki, me zaradi nepoznanih dodatkov, vse mine… Sem pa zadnjič (in to povsem po slučaju) naletela na recept, ki vsebuje le nekaj sestavin, hkrati pa niti ščepca moke. Ne, to ni kruh iz mandljeve ali kokosove moke, kot bi morda marsikdo pomislil (tedve nista pravi ‘moki’ in sta pogosto del brezglutenskih kruhov), temveč iz kvinoje. In to iz običajne, bele kvinoje čeprav je barva pečenega kruha temna in bi marsikdo mislil, da sem uporabila kakšno drugo vrsto.
In če imam že tako ali tako zelo rada kvinojo, zakaj ne bi tokrat naredila kruh iz njenih semen? Videti je bil mamljiv, všeč pa mi je bilo tudi to, da kvinoja ni bila mleta v moko. Semena namreč vsebujejo precej saponinov, ki lahko povzročajo težave v želodcu. Odstraniš jih tako, da kvinojo za nekaj ur namočiš, nato dobro spereš in šele potem skuhaš. Če pa semena le zmelješ v moko, saponini ostanejo. V tem receptu je kvinoja namočena, sprana, nato pa zmiksana skupaj s sestavino, ki se marsikomu še vedno zdi eksotična in je v svoji kuhinji (še) nima, se pa danes dobi že praktično v vsaki živilski trgovini! Gre za chia semena.
Vrečko chie (drobnih semen, bogatih predvsem s koristnimi omega 3 maščobami) imam doma že dolgo časa. Jih pa skoraj nikoli ne uporabljam. Veliko ljudi (tistih, ki prisegajo na ‘zdravo’ življenje) je navdušenih nad pudingom, ki ga pripravijo iz namočenih semen, jogurta, sadja, oreščkov, raznih sladila ali kakava, a meni nekako ne ustreza. Takšni pudingi mi sploh niso okusni. Moti me želatinasta struktura, ki jo ustvari chia. Zato, če že hrepenim po pudingu raje naredim takšnega, pri katerem za osnovo uporabim avokado. Klik. Takšen puding je že sam po sebi prava sladica, zlahka pa tudi krema mnogih sladic ali le okusen premaz za palačinke.
Chia je danes prišla še kako prav. Končno sem jo lahko pametno uporabila. V mojem preprostem kvinojinem kruhu. Kruh je rahel, okusen in lahko prebavljiv. Ne vsebuje kvasa, jajc, mleka. Praktično v njem lahko uživajo vsi, ne glede na alergije ali določene prehrambene izbire (torej tudi vsi vegetarijanci, vegani, paleojedci, tisti, ki se iogibajo gluten ter celo vsi, ki so proti žitom oziroma ne želijo jesti običajnega kruha).
Recept je osnoven in dopušča veliko nadgradnje in eksperimentacije. Tako lahko pripraviš fino začinjenega. Dodaš mleto paprika, malo več soli, popra, morda kurkume ali kajenskega popra. Pa suha zelišča, kot so timijan, origano, bazilika in rožmarin. Če si bolj za sladko varijanto, v kruh zamešaj še dobro zrelo, z vilico pretlačeno banana, cimet, ščep vanilije, malo muškatnega oreščka… Morda celo kakšno suho sadje, na primer rozine ali brusnice.
Izbira olja je povsem tvoja odločitev. Sama sem se odločila za kokosovo, lahko pa uporabiš olivnega, sezamovega ali kvalitetno sončnično olje. Glede na to, da se kruh peče na dokaj nizki temperaturi, to ne bo vplivalo na žarkost olja.
Edina pomankljivost takšnega kruha je njegova cena. Zanj sem porabila več kot polovico vrečke kvinoje, ki ni ravno poceni, pa nekaj chia semen in kokosovo olje. Tudi slednji dve sestavini sta nekoliko dražji, jih pa ne potrebuješ tako zelo veliko.
Če si torej za nekaj novega, posebnega, drugačnega… Če obožuješ kvinojo in veš, kako zelo zdrava je… Če si morda proti pretirani uporabi običajnih žitnih mok, imaš kakšno izmed alergij ali si pristaš raznih diet… Je to recept zate! Priprava pa je tako zelo preprosta, da jo zmore čisto vsak 😉
Za cca. 850- gramski hlebec kruha potrebuješ:
- 320 g kvinoje
- 45 g chia semen
- 45 g kokosove maščobe (stopljene)
- 1 čž sode bikarbone
- 3 čž limoninega soka
- ščepec soli
- cca. 150 ml vode
Postopek:
Dan prej: Kvinojo spereš ter jo čez noč namočiš v vodi. Chio namočiš v vsaj dvakratni količini vode, po nekaj minutah premešaš in pustiš, da se čez noč iz nje ustvari gel.
Naslednji dan: pečico ogreješ na 160 stopinj celzija. Kvinojo pod tekočo vodo dobro spereš in odcediš. Skupaj s chia semeni in ostalimi sestavinami jo v zmogljivem multipraktiku zmiksaš do gladke zmesi. Ni potrebno, da je zmes čisto gladka, lahko so vidna še cela zrna kvinoje.
Zmes mora biti gosta, a dovolj tekoča, da iz sklede spolzi v pekač, k si ga pred tem obložil(a) s peki papirjem. Kruh pečeš približno 1 uro in 20 minut. Med peko priporočam, da kruh ohlapno prekriješ z alu folijo. Zaradi precej dolge peke se v nasprotnem primeru lahko zgoraj obarva bolj, kot bi želel(a).
Preden ga razrežeš ga na rešetki popolnoma ohladiš.
Kruh je zelo prožen in prav nič drobljiv. Je gost, a nikakor ne zabit, pač pa izjemno sočen. Je hranljiv, pa tudi precej nasiten. Hraniš ga v hladilniku. Morda ga lahko narežeš na rezine in zamrzneš. Kdo ve? Jaz sem ga pojedla prej, kot je bilo to mogoče 😉
Rezine lahko dodatno popečeš (če imaš tudi ti rad(a) malce več hrustljavosti), obložiš pa jih s tistim, kar imaš najraje.
Priporočam…
Že dolgo pečem razne kruhe, a takega recepta še nisem zasledila. Upam, da mi uspe. Okusen bo.