Vegetarijanski pici s hummusom

Pica! Obožujem jo! Sploh zato, ker se pri njej lahko igram z okusi. Tako pri testu kot pri nadevu. In ker resnično ne maram enoličnih jedi, so moje pice vsakokrat drugačne.

Nekaj (rahlo nenavadnih) receptov najdeš tudi na blogu, bom pa v prihodnosti zagotovo naredila še kakšen ‘malce drugačen’ pica ekperiment. V mislih imam kar nekaj idej, le še uresničiti jih moram 🙂

Za več idej, prebrskaj spletno stran… Tukaj so tri.

jesenska: kvinojina pica z bučnim premazom in brokolijem

pomladna: pica z avokadom, rdečo peso, artičokami in šparglji

poletna: pirina pica z robidami, kozjim sirom in svežo baziliko

Za današnjo, zimsko, se nisem mogla odločiti kakšno testo naj pripravim. Naj bo tanko ali debelo? Brezglutensko ali pirino (ki je mimogrede ena izmed mojih najljubših glutenskih mok). Pa še riževo sem imela doma. Belo in prav posebno – polnozrnato. Moko iz rjavega riža sem dobila v Kalčku in je zelo okusna. Uporabljam jo pri peki palačink in sladkih pit, tokrat pa sem jo uporabila še pri pici. To, da je polnovredna in s tem še bolj hranilna, je le še pika na i.

Odločila sem se za rahlo debelejše testo, ki pa nikakor ni smelo biti preveč zabito ampak lepo rahlo. Kot kruh 🙂 Hrustljavost je pri pici sicer močno zaželena, a meni zadošča (oziroma mi je še ljubše), da je le-to hrustljavo in fino zapečeno zgolj spodaj, sicer pa je na ugriz še rahlo rahlo.

Nista pa to običajni pici, kakršnih si vajen(a). Pa ne le zaradi testa. Predvsem zato, ker je pelate zamenjal hummus – okusen namaz, narejen iz zmiksane (kuhane, najbolje vložene, ker samo tista je resnično mehka!) čičerike, tahinija (sezamove paste), olivnega olja… Natančnejši recept je zapisan spodaj. Že pripravljen hummus lahko tudi kupiš, tako bo vse skupaj še bolj enostavno.

Zaradi hummusa je pica veliko bolj nasitna kot če bi uporabila pelate. Ti so rezervirani bolj za lažje poletne pice, na katerih se bohoti sveža, na vrtu nabrana zelenjava kot so npr. mlade bučke in raznobarvna paprika, pa sveže narejen bazilikin pesto in mlad kozji sir. ‘Zimska varijanta’ naj pa bo malo bolj začinjena in ‘konkretna’ 🙂

In medtem ko je običajna pica pogosto obložena s premastnimi kravjimi siri (sploh iz kakšne poceni picerije), je na mojih sira le za vzorec. Uporabila sem feto. Ta sir je že sam po sebi tako okusen, da ga resnično ne potrebuješ veliko, pa vseeno zlahka nadomesti večje količine ostalih mlečnih produktov. Sploh pa je feta zelo slana (navadno narejena iz mešanice ovčjega in kozjega mleka, kar je, mimogrede, telesu veliko prijaznejša opcija od kravjih mlečnih izdekov) in v večjih količinah bi bila pica preslana. Zato v tem primeru zagotovo velja, da je manj več.

Ker sem se pelatom odrekla, pa sem na eno izmed pic vseeno dala nekaj paradižnika. Nikakor ne konzerviranega, niti svežega ne. Trenutno pač ni sezona zanj, zato veliko raje kot kupljene in v rastlinjakih gojene (ter stokrat preškropljene) paradižnike uporabim suhe. Ne le da so veliko okusnejši, njihova prednost je v tem, da so nabrani na vrhuncu sezone. Lahko se odločiš za takšne, ki so vloženi v olju (olivnem seveda) ali pa za povsem suhe paradižnike. Slednji so tisti, ki jih sama uporabljam najpogosteje. Tudi te sem kupila v Kalčku in kar me še dodatno veseli – so slovenski proizvod! Vzgojeni in nabrani ekološki paradižniki prihajajo iz Prekmurja. Posušeni so na soncu (kar jim zagotovo da posebno energijo 😉 ) in zapakirani v celofanasto vrečkico. Imajo precej dolg rok uporabnosti in ker so tako polnega okusa, jih ne potrebuješ veliko, zgolj za okus, zato jih imaš resnično lahko za dolgo časa. Vse kar moraš narediti je, da jih pred uporabo namočiš v malo tople vode, da se zmehčajo. Nato jih uporabiš kjerkoli ali kakorkoli. Lahko kar presne, na popečenem kruhu, ali pa jih grobo sesekljaš ter uporabiš v eni izmed testeninskih jedi. Odlični so v raznih rižotah, pa naj bo to rižota iz riža, kvinoje ali ajdove kaše, pa kot dodatek kuhani polenti s parmezanom. Paradižnike lahko uporabiš pri pečenem piščančjem mesu ali jagnetini, pa v raznih kiših (slanih pitah). Možnosti so neskončne 🙂

Moji pici sta na pol orientalski, na pol mediteranski 🙂 Čeprav sta vegetarijanski in bi zato marsikdo pričakoval, da sta polni različne zelenjave, sem obrala preprosto pot in se odločila za le nekaj sestavin.

Prvo pico sem tako obložila z na soncu sušenimi paradižniki, izkoščičenimi črnimi (kalamata) olivami ter feto, pečeno pa sem potresla s sveže nasekljanim peteršiljem.

Druga pica je še bolj preprosta. Malce več začimb, sicer pa zgolj nekaj predhodno pokuhane cvetače ter feta sir. Na koncu pa tanki rezanci korenja in malo rdečega radiča (bolj kot ne za barvni kontrasti 😉 ) ter žlička semen črne kumine (ki jo po želji lahko nadomestiš s črnim sezamom).

MEDITERANSKA AJDOVA PICA

Testo:

100 g ajdove moke
1 jajce
suh origano, sol in poper
voda

Premaz:

nekaj jedilnih žlic domačega ali kupljenega hummusa

Nadev:

pest na soncu sušenih paradižnikov (namočenih in grobo nasekljanih)
10 črnih (kalama) oliv (izkoščičenih in grobo nasekljanih)
feta sir
nekaj celih zrn kuhane čičerike
čajna žlička drobno nasekljane rdeče čebulice

Okras:

nasekljan peteršilj

ORIENTALSKA PIRINO RIŽEVA PICA

Testo:

50 g pirine moke
25 g rjave riževe moke
25 g bele riževe moke
čž vinskega kamna
ščepec sode bikarboni insoli
čž limoninega soka
1 JŽ olivnega olja
voda

Premaz:

nekaj jedilnih žlic domačega ali kupljenega hummusa

Nadev:

nekaj drobnih cvetkov kuhane cvetače
nekaj celih zrn kuhane čičerike
feta sir
žlička začimbne mešanice (kurkuma, mleta rdeča paprika in poper)

Okras:

korenje
radič
črna kumina (lahko jo nadomestiš s črnim sezamom)

HUMMUS

Hummus ali namaz iz čičerike je nekaj najboljšega. Vsaj meni… 🙂 Lahko ga kupiš, še bolje je, da ga narediš sam(a). Zakaj? Ker ga lahko začiniš točno tako kot ti je všeč.

Osnovne sestavine so kuhana čičerika, tahini (pasta iz sezamovih semen), oljčno olje, limonin sok in sol. Po želji lahko dodaš ščepec mlete kumine, suha zelišča (origano je super!) in strok drobno sesekljanega česna. Slednjemu se sama pri hummusu raje izognem, saj namaz uporabljam v različnih kombinacijah in včasih česen pač paše zraven 🙂

Glede samih razmerij je tako… Sama hummus vedno delam po občutku. Na en kozarec kuhane čičerike (ki jo pred tem dobro sperem in odstranim lušinice, saj me v hummusu motijo) dam jedilno žlico svetle tahini paste, kakšno jušno žlico limoninega soka in kar precej olivnega olja. Še konkreten ščep soli in suh origano in to je vse. Občasno se odločim še za kumino, morda še ščep kurkume. Vse skupaj do gladkega zblendam v mešalniku, preložim v kozarec in shranim v hladilnik. Namaz je sicer dober kar precej časa, a pri meni ga vedno zmanjka s svetlobno hitrostjo. Jem ga lahko kar tako, po žlici, ga namažem na popečen kruh, dodam rižotam in drugim na rižoto podobnim jedem (iz ajde, prosa, kvinoje, itd.), vanj pomakam zelenjavo, itd. itd.

Pici:

Za ajdovo testo zmešaš presajeno moko skupaj z začimbami in razžvrkljanim jjacem. Vodo dodajaš postopoma. Zmes bo rahlo pacljiva, naj te to ne moti. Pekač obloži s peki papirjem***, nanj ‘zlij’ testo i nga z hrbtno stranjo vlažne žlice oblikuj v krog.

Za pirino pico zmešaj vse tri moke z vinskim kamnom, sodo in soljo. Dodaj sok limone, olje ter vodo po potrebi. Premešaj s kuhalnico, nato z rokami zagneti testo. Razvaljaj ga in preloži na pekač, obložen s peki papirjem.

Ajdovo testo najprej par minut peci, šele nato ga premaži s humussom in obloži. Pirino lahko v celoti pripraviš takoj.

Tako kot sem že zapisala…

Za ajdovo (mediteransko) pico sem izbrala suhe paradižnike, ki sem jih pred tem namočila v vodi, da so se primerno zmehčali, izkoščičene kalamate olive, nekaj celih zrn čičerike, malce nadrobljene fete in nasekljane rdeče čebulice.

Pri orientalski pici sem se odločila zgolj za malce predhodno pokuhane cvetače, feto in nekaj zrn cele čičerike. Vse skupaj sem še rahlo začinila s kurkumo, poprom in mleto rdečo papriko.

Pici sem pekla približno 20 minut, v vnaprej ogreti pečici (nekje na 180 stopinj). Mediteransko pico sem nato posula s svežim peteršiljem, čez orientalsko pa položila nekaj tankih rezancev korenja in radiča, vse skupaj pa potresla z žličko črne kumine.

***pri peki s testom, ki se težko valja (ali pa se sploh ne, kar je značilno predvsem za brezglutenske moke), toplo priporočam uporabo pekačkov za enkratno uporabo. Narejeni so iz tršega peki papirja, vanje lahko testo lepo razporediš in tako bo tudi po peki obdržal lepo obliko.