Neklasična mesna lazanja

Lazanja zagotovo ni ena izmed jedi, ki bi jo bilo dobro jesti vsak dan. Pa ne zato, ker ni okusna, temveč zato, ker ni ravno najboj zdrava izbira. Če seveda govorimo o tisti klasični lazanji…

Ta, ki sem jo pripravila jaz pa je njeno pravo nasprotje. In ne, ni vegetarijanska in ja, vsekakor so osnova zanjo testenine (ker lazanjo lahko pripraviš tudi brez njih – npr. z rezinami jajčevcev ali bučk…). Zdrava hrana nikakor ni in ne sme biti dolgočasna! In to bi ti s svojimi recepti rada tudi dokazala. Tokrat je bila torej na vrsti lazanja.

Lazanje so čisto ok, za tu pa tam. Najslabše so kupljene, saj veš tiste, ki jih samo ‘pogreješ’. Sploh veš kaj vse je tam notri? Jaz tudi ne. Na srečo! Poleg številnih ojačevalcev okusa, sumljivih dodatkov, emulgatorjev in umetnih zeliščnih dodatkov so narejene iz najslabšega mesa in sira. Ne govorim za vse, ampak večinoma pri takšnih jedeh uporabljajo najslabše kose (praktično ostanke), okus pa popravijo ravno z dodatki, ki si jih, verjemi, ne želiš vnašati v svoje telo.

Čisto druga pesem so domače lazanje. Sam(a) lahko izbiraš kvaliteto sestavin, pripraviš omako, izbereš začimbe in zelišča. Je pa slaba stran lazanje največkrat težka bešamel omaka ter obilica sira brez katerih si marsikdo lazanje sploh ne predstavlja. Kupljeno mleto meso je največkrat neznanega izvora, industrijski sir pa z domačim (četudi polnomastnim) nima prav nič skupnega. Pa bi šlo brez njiju?

Ker se mi je lazanje že noro ‘luštalo’ (nazadnje sem jo jedla jeseni, ko sem pripravila enako okusno in zdravo različico slavne italijanske jedi – lazanjo z bučo, špinačo in belim fižolom – klik), sem se tokrat zopet podala na povsem neznano pot. Eksperimentiranje je namreč nekaj, kar pri svoji kuharijo počnem vsak dan. Večkrat na dan 😉

Mesne lazanje so navadno pripravljene iz mešanice mletega svinjskega mesa in govedine. Moja je piščančja, namesto zelenjave sem ji dodala šampinjone. Čeprav sir obožujem (sploh kozje sire, slano feto in albuminsko skuto), sem ga tokrat prav namenoma izpustila. Tudi bešamela nisem delala. Ne le zato, ker bele moke zaradi določenih težav skorajda ne uživam, pač pa tudi zato, ker sem želela dokazati, da greš tudi pri tako tipični jedi lahko izven svojih okvirjev. Lazanja prav tako ne vsebuje paradižnikove omake, kar vsekakor ni običajno.

Moj ‘bešamel’ in sirni nadev je zamenjala cvetača. Ja, tako je, cvetača. Iz nje sem naredila gosto in verjemi da zelo okusno kremo. To isto kremo lahko uporabiš tudi v številnih drugih receptih. Primešaš jo rižoti, jo uporabiš kot pomako za čips (npr. zelenjavni – klik), jo ponudiš k pečenemu piščancu ali v pečici pečeni zelenjavi, jo namesto smetanove omake primešaš špagetom ali pa jo razredčiš z malce vode (še bolje- jušne osnove) in poješ kot okusno kremno juhico. Lahko ji dodaš različne začimbe in suha zelišča. Vsakič drugačna. Če brez sira resnično ne moreš, v recept za omako dodaj malo sveže naribanega parmezana, hkrati pa zmanjšaj količino soli. Saj veš, parmezan je že sam po sebi dovolj slan.

Še preden pa ti zaupam recept, naj ti povem – lazanja je naravnost fantastična. Cvetačna omaka je veliko okusnejša od bešamela, sira pa nisem pogrešala niti malo. Ker je meso predhodno kuhano in ne pečeno, je ostalo sočno in njegovega okusa tudi s paradižnikovo omako ni potrebno prekrivati. Za osnovo lahko uporabiš klasične plošče za lazanjo, izbereš špinačne, pirine ali pa brezglutenske, tako kot jaz. So iz kombinacije koruzne in riževe moke. V njih lahko zato uživajo tudi vsi ‘nesrečni’ celiakaši, ki so še vedno prepričani, da lazanje pač niso zanje.

Sestavine so za eno porcijo…

Potrebuješ:

• 3 liste za lazanjo
• cvetačno omako
• mesni nadev
• gobji nadev
• sveže nasekljan peteršilj, sol in poper

      Za omako potrebuješ:

• 200 g cvetače
• jušno žlico masla
• manjši strok česna
• sol
• poper
• žličko olivnega olja
• žličko mleka (ali rastlinskega napitka)

      Za mesni nadev potrebuješ:

• 1 piščančji file
• sol

      Za gobji nadev potrebuješ:

• maslo
• olivno olje
• pest rjavih šampinjonov
• suh timijan
• ščepec kurkume
• ščepec rdeče mlete paprike
• sveže mlet črni poper
• sveže nasekljan peteršilj

Postopek:

Najprej skuhaš piščančje meso. Kuhan je zelo hitro, nikar ne pretiravaj. Rahlo ohlajenega z rokami raztrgaš na manjše kose ter soliš. Osnovo v kateri se je kuhalo meso prihraniš.

V majhni količini piščančje osnove skuhaš cvetačo, ki jo pred tem razrežeš na manjše dele. V ponvici na nizkem ognju razstopiš maslo in na njem rahlo prepražiš nasekljan česen. Ko se cvetača zmehča, jo odcediš (osnovo zopet prihraniš) ter daš v sesekljalnik (kakršen koli mikserček bo povsem ok). Cvetači dodaš maslo in česen, sol, poper, malce mleka in olivnega olja. Zmiksaš in postopoma dodajaš osnovo, v kateri se je kuhala cvetača. Dodaš jo toliko, da se cvetača zmiksa v kremasto zmes, a je omaka še vedno dovolj gosta.

Če je potrebno skuhaš plošče za lazanjo. Preberi navodila na embalaži. Večine ni potrebno kuhati, nekatere pa. Pečico segreješ na 200 stopinj Celzija.

V ponvi, kjer si pražil(a) česen je verjetno ostalo še nekaj masla, če ne, ga dodaj in prilij še nekaj kapljic olivnega olja. Z maščobo nikar ne pretiravaj, saj gobe tako ne bodo okusne, pač pa preveč zmehčane. Pri gobah je bolj kot maščoba pomembno to, da jih prepražiš na hitro in na visoki temperaturi. Maščobo torej segreješ, dodaš gobe, začimbe in zelišča ter vse skupaj prepražiš.

Pekač dobro premažeš z maslom. Predlagam ti, da vseeno uporabiš peki papir, predvsem zato, da boš pozneje lazanjo s pomočjo papirja lažje in v celem kosu vzel(a) iz njega. Čez maslo daš malce cvetačne omake ter prvi list lazanje. Dobro ga premažeš s cvetačo, nato obložiš s polovico gobjega nadeva ter polovico kuhanega piščanca. Sledi čisto malo omake , nato nadaljuješ z drugo ploščo. Postopek ponoviš. Čez tretjo plošo zgolj namažeš cvetačno omako ter po potrebi pokapljaš z nekaj kapljicami mleka.

Lazanjo pečeš približno 20 minut. Pečeno vzmaeš iz pečice. Cvetačna omaka lahko malce ‘popoka’, nič zato, z žličko jo poravnaj. Nato jed okrasi z obilico sveže nasekljaga peteršilja ter začini s sveže mletim črnim poprom ter morsko soljo.

Pozabi na klasiko in poskusi nekaj novega! Verjemi, ne bo ti žal 😉 In predvsem.. naj te cvetača nikar ne prestraši. Tudi meni ni ravno najljubša vrsta zelenjave, a v tej omaki… Ko sem jo naredila prvič, je nisem mogla nehati jesti. Kar tako, po žlici 😉 Je bogatega okusa, kremasta, maslena in z rahlim okusom po česnu, ki sploh ne zmoti, še več, le še izboljša jo. Tako kot tudi olivno olje. Poleg tega pa še zdrava! Bonus! Če ti bo okus všeč, jo naredi več, preloži v kozarček, dobro zapri in hrani v hladilniku. Odlično gre k marsičem… (nekaj idej je zapisanih že zgoraj).